Jedro

Zdravnica (delavka), zaposlena v zdravstvenem domu (tožena stranka, delodajalec), je v danih okoliščinah ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, čeprav tožnice ni napotila na citološko preiskavo, saj nobena od v letu 2008 izvedenih preiskav ni pokazala na sum rakavega obolenja, zato ni bilo indikacije za citološko preiskavo. Pri tožnici tudi ni bilo podanih nobenih dejavnikov višjega tveganja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine v znesku 41.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2012 do plačila. Tožnici je naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožnica, ki meni, da je sodišče oprlo svojo odločitev na izvedeniško mnenje, ki je izrazito pristransko in v korist toženke, pri tem pa je sodišče storilo kršitev postopka, ker ni izvedlo dokaza s postavitvijo novega izvedenca ter predhodnega zaslišanja tožnice. V nasprotju z dosedanjo sodno prakso so odmerjeni tudi stroški postopka. Tožnica ponovno poudarja, da je bila že v letu 2008 pri njej indicirana citološka preiskava, ki bi jo ob predhodno izvedenih postopkih, zlasti po osebnem razgovoru s tožnico, zdravnica morala opraviti. Ob pregledih dne 22. 2. 2008 in 27. 5. 2008 so bile pri tožnici ugotovljene zatrdline na desni dojki, zato je bila že na podlagi tega indicirana citološka preiskava, ki bi morala biti odrejena zaradi potrditve ali ovrženja suma rakaste tvorbe. Tožnica je na izdelano mnenje kot tudi dopolnitev podala pripombe in predlagala postavitev novega izvedenca. Sodišče temu predlogu ni sledilo, celo pri takšnem postopanju pa bi moralo izvedenca ob podaji pripomb upoštevaje načelo neposredne izvedbe dokazov zaslišati na naroku. Tožnici tako ni bila dana možnost, da se osebno sooči z izvedencem. Izvedenec v mnenju tudi nekritično sklepa, kaj bi bilo izkazano s citološko punkcijo, saj le-ta ni bila izvršena, posledično pa je zdravljenje potekalo bistveno drugače in težje kot bi potekalo v primeru, če bi bila rakasta tvorba ugotovljena že 22. 2. 2008 oziroma najkasneje 27. 5. 2008. Ker citološka punkcija pri tožnici ni bila izvršena, je toženki mogoče očitati strokovno napako. Zdravnica bi morala tožnico ob ugotovljenih spremembah dne 22. 2. 2008 in 27. 5. 2008 naročiti na naslednji kontrolni pregled vsaj v roku nekaj mesecev ali po jo izrecno poučiti, da se ob večanju tvorbe ali dodatni spremembi nemudoma naroči na urgentni pregled. Pristranskost izvedenca je razvidna že iz vsebine njegovega mnenja, ko je sam odločil o tožbenem zahtevku. Odmera stroškov je napačna, ker obresti tečejo lahko le od poteka paricijskega roka, potem ko je sodna odločba pravnomočna in ne od prejema same sodne odločbe. Tek zamudnih obresti torej ni vezan na prejem sodne odločbe, pač pa na njegovo pravnomočnost. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo najprej navaja, da je bila pritožba vložena zoper sodbo I P 501/2013 z dne 21. 11. 2013, zato bi moralo sodišče pritožbo tožnice zavreči. V nadaljevanju prereka pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v tožbi navaja, da je dne 22. 2. 2008 in 27. 5. 2008 opravila specialistična pregleda pri toženi stranki v ambulanti za bolezni dojk. Pri obeh pregledih je bila ugotovljena zatrdlina v desni dojki. Z mamografijo je bila ugotovljena vidna trabekularna mastopatija, v desnem zgornjem notranjem kvadrantu sta bila vidna dva nesuspektna solitarna lobusa. Kasneje opravljena ultrazvočna preiskava je pokazala mastopatijo z mikrocistami. Tožnica je bila naročena na pregled čez eno leto. Zatrdlini sta se večali in na pregledu 13. 5. 2009 je bil na podlagi citološke preiskave ugotovljen karcinom desne dojke. Tožnica je bila operirana, obsevana in zdravljena s hormonskim dopolnilnim zdravljenjem. Tožnica trdi, da je zdravnica tožene stranke storila strokovno napako, ker je že v letu 2008 ni napotila na citološko preiskavo (ki bi že takrat potrdila obstoj raka dojke), zaradi česar se je karcinom razširil in povečal, to pa je imelo za posledico operativni poseg (desna dojka in bezgavke) in nadaljnje zdravljenje z obsevanjem in kemoterapijo. Tožnica zahteva 41.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

6. Tožbeni zahtevek temelji na 131. členu in prvem odstavku 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožena stranka odgovarja za škodo, ki jo povzročijo njeni delavci pri delu ali v zvezi z delom, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Zdravstvena ustanova odškodninsko odgovarja po načelu krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Oškodovanec mora dokazati obstoj treh predpostavk (protipravnost, vzročna zveza in škoda), odgovorna oseba pa se lahko odškodninske odgovornosti razbremeni, če dokaže, da za nastalo škodo ni kriva. Dokazati mora, da je ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). V konkretnem primeru to pomeni, da mora dokazati, da zdravnica ni kršila znanih pravil zdravljenja in ni bila neskrbna.

7. Sodišče prve stopnje je za razjasnitev strokovnega vprašanja, ali je delavka tožene stranke ravnala (ne)strokovno oziroma ali je ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, postavilo izvedenca medicinske stroke za področje radioterapije in onkologije prof. dr. M. Z. Izvedenec je ugotovil, da nobena od v letu 2008 izvedenih preiskav ni pokazala na sum rakavega obolenja, zato ni bilo indikacije za citološko preiskavo. Pri tožnici tudi ni bilo podanih nobenih dejavnikov višjega tveganja kot npr. družinska obremenjenost (diagnoza raka dojk pri dveh ali več sorodnicah), višja starost pri prvem porodu (tožnica je rodila pri 17 letih) in starost same tožnice (pri 42 letih je rak dojke zelo redka bolezen).

8. Pritožnica se z izvedeniškim mnenjem ni strinjala in predlagala postavitev novega izvedenca, ker „po dosedanji ustaljeni sodni praksi“ izvedenci tudi po tehtnih in utemeljenih pripombah vztrajajo pri prvotnem mnenju. Vztrajala je, da je bila že v letu 2008 indicirana citološka preiskava in da je bilo pri njej podano višje tveganje. Očitala je še, da ni bila vabljena na pregled, kar poleg dejstva, da izvedenec ni pridobil njenega zdravstvenega kartona, kaže na pristransko izdelano izvedensko mnenje.

9. Sodišče mora v skladu z 254. členom ZPP ponoviti dokaz z istim ali drugim izvedencem zgolj v primerih, ko ugotovi, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s sabo ali z raziskanimi okoliščinami, da so v izvedenčevem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti oziroma če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem(1). Sodišče prve stopnje opisanih pomanjkljivosti mnenja ni ugotovilo, kar je izčrpno in prepričljivo obrazložilo v 9. točki izpodbijane sodbe in tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo dolžno postaviti novega izvedenca. Pravilno je poudarilo, da nestrinjanje z izvedenskim mnenjem še ne pomeni, da je le to nestrokovno in pristransko. Po ustaljeni sodni praksi nestrinjanje z mnenjem tudi ni razlog za postavitev novega izvedenca. Tožnica s svojimi pripombami na izvedensko mnenje ni uspela vzbuditi nobenega dvoma v pravilnost in strokovnost mnenja, saj le vztrajala pri svojih stališčih, ki jih sedaj ponavlja v pritožbi. Izvedenec je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo pojasnil, da tožnice in njenega zdravstvenega kartona ni pregledal, ker to ni bilo potrebno za izdelavo mnenja. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da je pri tožnici obstajalo večje tveganje za raka dojke zaradi prisotnosti raka v družini, kar je zdravnici povedala, saj je izvedenec pojasnil, da rak na grlu in rak na želodcu ni v nobeni povezavi s tveganjem za raka na dojki.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje, tudi če postavilo novega izvedenca, moralo že postavljenega izvedenca zaslišati. Tožnica je takoj po izdelanem mnenju izrazila dvom v nepristranskost izvedenca in predlagala novega izvedenca. Ko je izvedenec argumentirano zavrnil njene pripombe, je tožnica izrecno nasprotovala temu, da bi bil ta izvedenec v nadaljnjem postopku zaslišan ali da bi mnenje dopolnjeval in je vztrajala pri postavitvi novega izvedenca. Že zato sedaj ne more očitati, da izvedenec ni bil zaslišan, poleg tega pa, kot je bilo že omenjeno, v mnenju ni bilo nobenih nejasnosti in pomanjkljivosti, ki bi sodišču (v nasprotju zahtevo tožnice) narekovale zaslišanje izvedenca. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, kjer je pojasnjeno, zakaj ni zaslišalo tožnice in se nanje le sklicuje (10. točka obrazložitve).

11. Napačno je še pritožbeno stališče, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more (po)teči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Obveznost povrnitve stroškov postopka nastane z odločbo sodišča, s katero je o njih odločeno. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). V takšnem primeru dolguje poleg glavnice tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Rok za povrnitev stroškov postopka sodišče določi na podlagi 313. člena ZPP. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti. Z vložitvijo pravnih sredstev je prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnice zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), stroški odgovora na pritožbo pa niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 154/2011 z dne 19. 9. 2013 in II Ips 92/2015 z dne 11. 6.2015.