Jedro

V obravnavanem primeru, ko ima tožeča stranka po sodni poravnavi zakonito zastavno pravico na nepremičnini, ki je bila predmet razdelitve, do celotnega izplačila zneska, ni mogoče z ustrezno verjetnostjo sklepati, da je osumljenec sklenil poravnavo z goljufivim namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Zadeva, v zvezi s katero tožeča stranka prosi za brezplačno pravno pomoč, zato nima verjetnega izgleda za uspeh.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (organ za BPP) zavrnil vlogo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev zahteve za opravo posameznih preiskovalnih dejanj pri pristojnem okrajnem sodišču zoper bivšega zunajzakonskega partnerja zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in za zastopanje v tem in nadaljnjem kazenskem postopku. V obrazložitvi svojo odločitev utemeljuje na določbi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in oceni, da tožeča stranka v predmetni zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh in da ji zaradi tega ne bi bilo utemeljeno in razumno dodeliti zaprošene brezplačne pravne pomoči. 2. V nadaljevanju obširno povzema postopek v zvezi s kazensko ovadbo, ki jo je tožeča stranka v zvezi s kaznivim dejanjem goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ–1, podala pri Okrožnem državnem tožilstvu (ODT) v Murski Soboti. Povzema vsebino sklepa ODT v Murski Soboti št. Kt 1222/2017 z dne 20. 3. 2017, s katerim je tožilstvo kazensko ovadbo zavrglo, ker ni podan utemeljen sum, da je osumljeni storil očitano kaznivo dejanje, tožečo stranko pa je poučilo, da lahko na podlagi prvega odstavka 60. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v 8 dneh po prejemu tega sklepa, če se z odločitvijo ne strinja, sama začne kazenski pregon zoper osumljenca, tako da pred Okrajnim sodiščem v Lendavi zahteva posamezna preiskovalna dejanja ali vloži obtožni predlog, torej lahko kot subsidiarna tožilska sama prevzame kazenski pregon. Iz utemeljitve citiranega sklepa ODT izhaja, da je tožilstvo z vpogledom v spis Okrajnega sodišča v Lendavi opr. št. N 4/2016 ugotovilo, da gre v zadevi za nepravdni postopek po predlogu tožeče stranke zoper njenega bivšega zunajzakonskega partnerja zaradi razdružitve solastne nepremičnine parc. št. 3127/1 k.o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo z dvoriščem, ki jo je tožeča stranka v predlogu ocenila na 50.000,00 EUR ter razdružitve solastnega premičnega premoženja, ki jo je tožeča stranka ocenila na 60.0000,00 EUR. V zadevi je bila dne 27. 5. 2016 sklenjena sodna poravnava, po kateri je tožeča stranka prejela v last in posest osebni avtomobil znamke Daewoo Matiz in pomivalni stroj, nasprotni udeleženec pa nepremičnino parc. št. 3127/1 k.o. ... skupaj s pripadajočimi premičninami ter osebni avtomobil znamke Renault Twingo. Ob tem pa se je le-ta zavezal tožeči stranki v roku 3 mesecev (najpozneje do 27. 8. 2016) izplačati 8.000,00 EUR ter še 1.400,00 EUR v 10 mesečnih obrokih po 140,00 EUR, od katerih pravi obrok zapade v plačilo 18. 6. 2017, vsak nadaljnji obrok pa do 18. v mesecu. Dogovorjeno je tudi bilo, da ima tožeča stranka na nepremičnini parc. št. 3127/1 k.o. ... zakonito zastavno pravico do celotnega izplačila zneskov po sodni poravnavi v višini 9.400,00 EUR.

3. V nadaljevanju tožena stranka citira določbo prvega odstavka 211. člena KZ-1 in na podlagi proučitve navedene zadeve ocenjuje, da v danem primeru ni podano utemeljen sum, da bi bivši zunajzakonski partner storil očitano kaznivo dejanje na škodo tožeče stranke. Sicer je res, da lahko v primeru poravnave, katere smisel je dejansko v tem, da stranki z medsebojnim popuščanjem skleneta dogovor, sprejemljiv za obe stranki in na ta način sporazumno rešita spor, pride do pravno priznanega oškodovanja stranke v primeru preslepitve s strani druge stranke, katera že v času sklenitve poravnave ni imela namena izpolniti, kar se je zavezala. Tako je namreč tudi v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. I K 39775/2016-11 z dne 1. 3. 2017, ki jo je k prošnji kot vzorčni primer predložila tožeča stranka, sodišče v podobni zadevi ugotovilo, da je pri sklenitvi sodne poravnave prišlo v postopku do oškodovanja stranke, ki je po ugotovljeni preslepitvi s strani druge stranke pristala na nižji znesek plačila od zahtevanega, pa ji stranka dogovorjenega zneska ni plačala kot se je zavezala. Vendar pa je treba vsak primer presojati zase in v danem primeru zgolj dejstvo, da osumljenec ni plačal določeni znesek (8.000,00 EUR), ki je že zapadel v plačilo (od sicer od celotnega dolžnega zneska 9.400,00 EUR), ki v preostalem delu še ni zapadel v plačilo), s tem, ko ima tožeča stranka po sodni poravnavi zakonito zastavno pravico na nepremičnini, ki je bila predmet razdelitve, do celotnega izplačila zneskov po sklenjeni sodni poravnavi v višini 9.400,00 EUR, ni mogoče z ustrezno verjetnostjo sklepati, da osumljenec že ob sklenitvi sodne poravnave ni imel namena plačati zneska 8.000,00 EUR.

4. Ob sklenjeni sodni poravnavi je namreč ključnega pomena dogovorjeno zavarovanje (celotne) terjatve tožeče stranke z zastavno pravico na tej nepremičnini, ki ga prosilka v primeru neplačila lahko vnovči. Ob tem, ko ni drugih okoliščin, pa samo neplačilo določenega zneska, ki je že zapadel v plačilo, še ne pomeni, da osumljeni že v času sklenitve sodne poravnave ni imel namena plačati tega zneska. Po navedenem se tako organ za BPP pridružuje mnenju tožilstva, da v zadevi ni podan utemeljen sum, da bi osumljeni storil očitano kaznivo dejanje in da dejstvo, ker tožeča stranka še ni prejela 8000 EUR, ob tem da znesek 1400 EUR sploh še ni zapadel v plačilo, ne predstavlja premoženjske pravice v smislu 211. člena KZ-1. Organ za BPP še pripominja, da je primarni cilj prosilke doseči gotovo poplačilo terjatve iz sodne poravnave, tega pa ji sam kazenski postopek ne more zagotoviti. Ima pa vse možnosti, da poskuša doseči poplačilo svoje terjatve v izvršilnem postopku z vnovčenjem zastavne pravice, dogovorjene v sodni poravnavi.

5. Tožeča stranka v vloženi tožbi nasprotuje izpodbijani odločitvi in stališču tožene stranke, da z uvedbo kazenskega postopka zoper osumljenca ne bi imela ničesar od morebitne obsodilne sodbe, saj je s sklenjeni sodno poravnavo pridobila možnost, da vloži zoper osumljenca predlog za izvršbo. Meni, da so z zavrnitvijo prošnjo za BPP kršene njene temeljne človekove pravice, saj zaradi slabega materialnega stanja očitno lahko postane žrtev vsakega, ki bi jo oškodoval. V nadaljevanju citira zakonsko opredelitev namena brezplačne pravne pomoči in o vprašanjih z uporabo določil 24. člena ZBPP citira stališča izražena v sodbah Vrhovnega sodišča RS iz katerih izhaja, da mora organ pojasniti v čem je zahteva ali pričakovanje prosilca v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oz. v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Citira sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. I K 39775/2016 z dne 1. 3. 2017, ki jo je priložila že k predlogu za odobritev brezplačne pravne pomoči, ki obravnava podobno situacijo kot je predmetna in s katero je sodišče ugotovilo, da je bil pri sklenitvi sodne poravnave podan goljufivi namen in v tem primeru je ODT vložilo obtožni predlog zoper obdolženko in navedeno je privedlo do obsodilne sodbe. S sklicevanjem na citirano sodbo dokazuje, da ima tožeča stranka v postopku možnost za uspeh in da bo goljufivi namen storilca z lahkoto dokazala. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa predložila upravne spise.

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZBPP v prvem odstavku 24. člena določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oz. je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena. Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravno pomoči z zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Kot pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči se torej zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin o zadevi, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet brezplačne pravne pomoči, imelo končni uspeh.

9. V obravnavani zadevi je sporna dodelitev brezplačne pravne pomoči tožeči stranki kot subisidiarni tožilki za vložitev zahteve za opravo posameznih preiskovalnih dejanj pri pristojnem okrajnem sodišču zoper bivšega izvenzakonskega partnerja zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. 10. Po prvem odstavku 211. člena KZ-1 kaznivo dejanje goljufije stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Upoštevaje navedeno, se kaznivo dejanje goljufije lahko stori le z direktnim naklepom in goljufivi namen storilca mora biti podan že ob sklenitvi posla in ne šele kasneje ob njegovem izvajanju. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka v zvezi z navedenim kaznivim dejanjem vložila kazensko ovadbo, ki pa jo je ODT v Murski Soboti s sklepom št. Kt 1222/2017 z dne 20. 3. 2017 zavrglo. V utemeljitvi sklepa je navedlo, da je bila v nepravdnem postopku razdelitve premičnega in nepremičnega premoženja (N 4/2016) dne 27. 5. 2016 sklenjena sodna poravnava, po kateri je tožeča stranka prejela tam navedeni osebni avto in pralni stroj, bivši zunajzakonski partner pa se je zavezal v roku 3 mesecev (do 27. 8. 2016 ) izplačati 8000,00 EUR ter še 1400,00 EUR v 10 mesečnih obrokih po 140,00 EUR, od katerih zapade prvi obrok v izplačilo 18. 6. 2017, vsak nadaljnji obrok pa do 18. v mesecu. Dogovorjeno je tudi bilo, da ima tožeča stranka na nepremičnini parc. št. 3127/1 k.o. ... (ki je po poravnavi pripadla bivšemu izvenzakonskemu partnerju) zakonito zastavno pravico do celotnega izplačila zneskov po sodni poravnavi v višini 940,00 EUR.

11. Glede na navedeno se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da v obravnavanem primeru, ko ima tožeča stranka po sodni poravnavi zakonito zastavno pravico na nepremičnini, ki je bila predmet razdelitve, do celotnega izplačila zneska v višini 9.400,00 EUR, ni mogoče z ustrezno verjetnostjo sklepati, da je osumljenec (bivši izvenzakonski partner) sklenil poravnavo z goljufivim namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Tožeča stranka je v poravnavi prvotno določeno sporno vrednost (35.000,00 EUR in 60. 000 EUR) zmanjšala na 9.400,00 EUR in zgolj zaradi dejstva, ker še ni prejela zneska 8.000,00 EUR, znesek 1.400,00 EUR pa sploh še ni zapadel v plačilo, tudi po presoji sodišča še ni mogoče govoriti o protipravno pridobljeni premoženjski koristi v smislu 211. člena KZ-1. 12. Upoštevaje vse navedeno tako po presoji sodišča tožeča stranka v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh in zato ji zaprošena brezplačna pravna pomoč utemeljeno ni bila dodeljena. Pri tem verjetnega izgleda za uspeh po presoji sodišča tudi ne izkazuje s sklicevanjem na sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. I K 39775/2016-11 z dne 1. 3. 2017. Kot je pravilno zapisala tožena stranka v izpodbijani odločbi, je potrebno vsak primer presojati posebej in samo iz dejstva, da še ni prejela celotnega izplačila, ni mogoče sklepati na to, da bivši izvenzakonski partner že ob sklenitvi poravnave ni imel namena plačati dogovorjenega zneska.

13. Sodišče je zato po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.