Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zahtevo tožečih strank za dodelitev številk skrajšanega izbiranja potrebno presojati v skladu s kriterijem za dodelitev teh številk po 1. alineji 5. odstavka 26. člena Pravilnika o oštevilčenju v javnih telekomunikacijskih omrežjih, ki določa, da se številke skrajšanega izbiranja dodelijo zaradi omogočanja dostopa do nujnih storitev. Ker ZTel in tudi Pravilnik pojma "nujna storitev" ne opredeljujeta, gre za nedoločen pravni pojem, določitev vsebine nedoločenega pravnega pojma pa je materialnopravno vprašanje. Na to vprašanje pa je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo, ko je presodilo, da taksi prevozi niso nujne storitve. Nujna storitev v bistvu pomeni urgentna storitev, s katero bi bilo nevarno odlašati. Pri tem ni pomemben kriterij, da gre pri izvajalcu nujne storitve za pridobitno dejavnost. Prevoz s taksijem je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, za stranko lahko nujen, ni pa urgenten. Beseda "nujno" pomeni, da se z določeno storitvijo ne sme odlašati. Ni pa to mogoče trditi, da je taksi storitev tako nujna.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

2. Pritožba odvetniške družbe A., ki se nanaša na Taksi društvo B., se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožečih strank (1. točka izreka sodbe) proti odločbi tožene stranke z dne 5.2.2001. V 2. točki izreka sodbe in sklepa pa je zavrglo tožbo Odvetniške družbe A., ki se je nanašala na Taksi društvo B., ker odvetniška družba ni izkazala pooblastila za zastopanje. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožečih strank proti odločbi Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije z dne 24.11.2000, s katero je bila zavrnjena njihova zahteva za dodelitev številk skrajšanega izbiranja, oziroma za izdajo dovoljenja za nadaljnjo uporabo številk iz območja 97XX.

Sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je bil s Pravilnikom o oštevilčenju v javnih telekomunikacijskih omrežjih (Pravilnik) s 1.1.2001 uveden nov način oštevilčenja telekomunikacijskih omrežij (27. člen). S tem aktom so bile določene dolžine, struktura in kapaciteta številk, ki se uporabljajo v javnih telekomunikacijskih omrežjih ter način, postopki in pogoji razdelitve in dodeljevanja številčnega prostora operaterjem telekomunikacijskih omrežij in storitev ter uporabnikom (1. člen). V 8. točki 2. člena so številke skrajšanega izbiranja definirane kot številke dolžine tri do pet številk, namenjene dostopu do nujnih služb in do specifičnih storitev operaterjev. Kriterij za dodelitev številk skrajšanega izbiranja je po 1. alinei, 5. odstavka 26. člena navedenega Pravilnika omogočanje dostopa do nujnih storitev. Sodišče je pritrdilo ugotovitvi tožene stranke, da tožniki ne opravljajo nujnih storitev in je zato upravni organ njihovo zahtevo za ohranitev številk skrajšanega izbiranja pravilno zavrnil. Glede tožbenega ugovora, da je bilo z novim načrtom oštevilčenja poseženo v pridobljene pravice, je sodišče pojasnilo, da tožniki telefonskih številk niso izgubili, ampak so bile le te samo zamenjane za manj ugodne številke, kar pa ne pomeni kršitve 155. člena Ustave Republike Slovenije.

Tožeče stranke se pritožujejo zoper sodbo (1. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov iz 72.člena ZUS. Predlagajo njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navajajo, da se načeloma strinjajo z uvodno ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je za odločitev v obravnavani zadevi o upravičenosti tožečih strank do dodelitve oziroma ohranitve številk skrajšanega izbiranja relevantna predvsem presoja kriterija iz 1. alinee 5. odstavka 26. člena Pravilnika o oštevilčenju v javnih telekomunikacijskih omrežjih (Pravilnik), in sicer, ali je opravljanje storitev taksi služb tudi nujna storitev. Ocena sodišča, da avto taksi prevozov ni mogoče šteti za nujne storitve v smislu navedene določbe Pravilnika je nepravilna in nezakonita in temelji na zmotni uporabi materialnega prava ter zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. S tem pa je podana po mnenju tožečih strank tudi bistvena kršitev postopka. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker je nekritično presodilo stališča tožene stranke in povzelo njeno ugotovitev, da je za razumevanje vsebine pojma nujna storitev potrebno upoštevati 20. točko 2. člena Zakona o telekomunikacijah (ZTel). Po mnenju tožečih strank ta določba ne more biti upoštevna zakonska podlaga za presojo ali je neka storitev nujna, saj se nanaša na izvajalce telekomunikacijskih storitev, ne pa na njihove uporabnike. To izhaja tudi iz 13. člena ZTel, ki opredeljuje vsebino in opravljanje nujnih storitev. Nujne storitve iz 1. alinee 5. odstavka 26. člena Pravilnika so kakršnekoli storitve uporabnikov telekomunikacijskih storitev v okviru njihove dejavnosti, ki jih v skladu z istim odstavkom Pravilnika Uprava za telekomunikacije oceni kot nujne. To pomeni, da mora upravni organ v konkretnem primeru presoditi, ali je storitev uporabnika nujna storitev. Tožena stranka, ki ji je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, je na podlagi predloženih listin ugotovila, da tožeče stranke opravljajo storitve, ki so za naročnike teh storitev nujne. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju bi ob pravilni uporabi materialnega prava, to je določb 4. in 5. odstavka 26. člena Pravilnika, nujno morala slediti ugotovitev sodišča, da tožeče stranke, že kot obstoječi uporabniki številk skrajšanega izbiranja, izpolnjujejo kriterij za ohranitev teh številk oziroma za preselitev v območje teh številk BC-19. Zato je prvostopno sodišče napačno in zmotno uporabilo materialno pravo. Pravilnost razlage pojma "nujne storitve" iz 1. alinee 5. odstavka 26. člena Pravilnika, ki jo utemeljujejo tožeče stranke (storitev, ki je nujna za naročnike teh storitev), potrjuje tudi ustaljena praksa upravnih organov, ki so številke skrajšanega izbiranja iz 26. člena Pravilnika že dodelili drugim subjektom. Taka številka je bila dodeljena družbi AMZS d.d. za dispečerski center oziroma pomoč, informacije. Tudi navedena družba ne opravlja nujnih storitev zgolj v vsebini, ki jo v primeru tožečih strank opredeljuje oziroma razlaga prvostopno sodišče (nujne storitve v smislu ZTel in v smislu definicije Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami- ZVDN)). Tudi ta družba je gospodarski subjekt, ki opravlja pridobitno dejavnost, vsekakor pa dejavnost, ki jo kot nujno v smislu Pravilnika razumejo tožeče stranke (nujna dejavnost za naročnike storitev). Drugačna razlaga pojma "nujna storitev", kot sta jo sprejela v obravnavanem primeru tožeča stranka in sodišče prve stopnje, predstavlja kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (22. člen Ustave RS), po kateri morajo sodišča in državni organi bistveno podobne primere obravnavati na enak način. Če pritožbeno sodišče ne bo sledilo razlagi pojma "nujne storitve", kot ga razlagajo tožeče stranke in ob dejstvu, da tega pojma ni mogoče razlagati v smislu določb ZTel in ZVNDN, kot to nepravilno ocenjuje sodišče prve stopnje, tožniki opozarjajo na nedoločnost določbe 5.odstavka 26. člena Pravilnika pri opredelitvi kriterija nujne storitve, s čemer je ogroženo ustavno načelo pravne varnosti in pravne države. Zato v tem primeru predlagajo pritožbenemu sodišču, n aj sproži pri Ustavnem sodišču RS postopek za ustavno presojo te določbe. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožbenih navedb v delu, da kriterij za dodelitev številk skrajšanega izbiranja iz 5. točke 26. člena Pravilnika niso določeni taksativno, temveč le primeroma (kot izhaja iz besedne zveze: "zajemajo predvsem naslednje"). Pri odločanju glede dodelitve številk skrajšanega izbiranja bi morali upravni organi in tudi sodišče upoštevati, da so tožeče stranke pravico do številk skrajšanega izbiranja že pridobile in se izogniti posegu v pridobljene pravice. Te okoliščine sodišče prve stopnje ni ocenjevalo in je zato nepopolno dejansko stanje, posledično pa izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter je zato podana tudi bistvena kršitev postopka. Tožeče stranke so z uporabo obstoječih številk sklenile pogodbe s Telekomom in zato tudi plačale določeno ceno. V skladu z obstoječo prakso Ustavnega sodišča RS je poseg v pridobljene pravice s področja upravnega urejanja mogoč le z zakonom ter v primerih, ko to terja javna korist. Pavšalna ocena sodišča, da z novim načrtom oštevilčenja ni bilo poseženo v pridobljene pravice tožečih strank, ni pravilna. Ne drži tudi navedba, da tožeče stranke telefonskih številk niso izgubile. Tudi zamenjava teh številk za druge telefonske številke pomeni dejansko izgubo obstoječih številk. Tožeče stranke so si s temi številkami že pridobile določen položaj in prepoznavnost na trgu. Z izgubo teh številk pa bi izgubile tudi pridobljene pravice oziroma bi se zmanjšal obseg teh pravic. Stališče sodišča prve stopnje, da poseg v pridobljene pravice zahteva racionalna uporaba nacionalnega številčnega prostora, kar naj bi pomenilo, da ne gre za kršitev iz 155. člena Ustave RS, ni pravilno. Poseg v te pravice bi bil možen le, če bi to terjala javna korist oziroma bi bil ogrožen javni interes (npr. pomanjkanje številčnega prostora), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Zato bi moralo sodišče prve stopnje 5. odstavek 26. člena Pravilnika razlagati na način, ki bi preprečil poseg v obstoječe pravice tožečih strank in tožbi ugoditi. Ker tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Neutemeljena je tudi ugotovitev, da je tožena stranka pravilno pojasnila, da sklenjene pogodbe z operaterjem niso stvar upravnega postopka in ne morejo vplivati na sprejeto odločitev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in navaja, da se je sodišče opredelilo do vseh odločilnih tožbenih navedb in glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialni zakon. Tožniki telefonskih številk niso izgubili, zamenjava za njih z manj ugodnimi številkami pa je zakonita in utemeljena v javnem interesu, ki izhaja iz zahteve po racionalni rabi nacionalnega številčnega prostora. Ta je namreč (tako kot fizični prostor) omejena naravna dobrina oziroma javno dobro. Gospodarska dejavnost (kar je opravljanje taksi prevozov) se ne sme opravljati v nasprotju z javno koristjo, do česar pa bi raba nacionalnega številčnega prostora brez vsakih omejitev pripeljala. Neutemeljen je tudi očitek kršitve 22. člena Ustave (enako varstvo pravice v postopku), saj ni jasno, s katerimi sodbami in v katerih primerih naj bi prišlo do te kršitve in naj bi sodišče sodilo v podobnih primerih drugače, če očitek meri na predhodne upravne postopka, gre za pritožbeno novoto. Sicer pa je trditev tožnikov o neupravičeno različni praksi upravnih organov pavšalna, hkrati pa gre tudi za primerjavo neenakih dejanskih stanj.

Predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Ad 1. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, ampak je kot podlago za odločitev sprejelo tisto dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Zato pritožbenega razloga iz 3. odstavka 72. člena ZUS spričo izrecne določbe 5. odstavka tega člena ni mogoče uveljavljati. Vprašanje dejanskih ugotovitev lahko ob pomanjkljivi, nasprotujoči si, nerazumljivi ali nelogični argumentaciji preide le v bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Pritožbeno sodišče je presodilo, da take kršitve sodišče prve stopnje ni storilo in sodbi ni mogoče očitati, da je pomanjkljiva in da nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Izpodbijana sodba je tudi materialnopravno pravilna. V njej je sodišče prve stopnje uvodoma pravilno ugotovilo, da je zahtevo tožečih strank za dodelitev številk skrajšanega izbiranja potrebno presojati v skladu z kriterijem za dodelitev teh številk po 1. alinei 5. odstavka 26. člena Pravilnika, ki določa, da se številke skrajšanega izbiranja dodelijo zaradi omogočanja dostopa do nujnih storitev. Ker ZTel in tudi Pravilnik pojma "nujna storitev" ne opredeljujeta, gre za nedoločen pravni pojem, določitev vsebine nedoločenega pravnega pojma pa je materialnopravno vprašanje. Na to vprašanje pa je (po presoji pritožbenega sodišča) sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo, ko je presodilo, da taksi prevozi niso nujne storitve. S tem, ko je izven določb Pravilnika, ki uporablja pojem nujna storitev, iskalo podlago, na kateri bi bilo možno uvrstiti taksi storitve kot nujne storitve, ni kršilo materialnega prava.

Nujna storitev v bistvu pomeni urgentna storitev, s katero bi bilo nevarno odlašati. Pri tem ni pomemben kriterij, da gre pri izvajalcu nujne storitve za pridobitno dejavnost. Prevoz s taksijem je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, za stranko lahko nujen, ni pa urgenten. Beseda "nujno" pomeni, da se z določeno storitvijo ne sme odlašati. Ni pa to mogoče trditi, da je taksi storitev tako nujna.

Pritožbena navedba, da so upravni organi v drugih podobnih primerih nekaterim subjektom po določbah 26. člena Pravilnika dodelili številke skrajšanega izbiranja in da so bile tožeče stranke v postopku neenako obravnavane, pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto, saj teh dejstev v tožbi niso uveljavljale. Zato teh navedb pritožbeno sodišče ni moglo presojati (člen 71. ZUS).

Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo in prepričljivo obrazložilo stališče do tožbene trditve, ki jo tožeča stranka uveljavlja tudi v pritožbi, da je bila z odvzemom številk skrajšanega izbiranja kršena njihova ustavna pravica iz 155. člena Ustave RS in da pomeni odločitev tožene stranke nedovoljen poseg v pridobljene pravice. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da je spremenjena zakonodaja uredila drugačen način oštevilčenja z novim načrtom oštevilčenja. Tožniki telefonskih številk niso izgubili in bodo te zamenjane za mogoče manj ugodne številke, to pa zahteva, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, racionalna uporaba nacionalnega številčnega prostora. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sklenjene pogodbe z operaterjem niso stvar upravnega postopka in ne morejo vplivati na sprejeto odločitev.

Neutemeljena je tudi zahteva tožečih strank, naj pritožbeno sodišče predlaga ustavno presojo določb 5. odstavka 26. člena Pravilnika, ki vsebujejo nedoločen pravni pojem, kar naj bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti in pravne države. Bistveno nedoločnih pojmov je, da zakonodajalec uporabi v hipotezi pravne norme, torej v opisu abstraktnega dejanskega stanja nedoločen pojem tedaj, kadar želi z njim zajeti različne dejanske dogodke in stanja, ki pa imajo neko skupno pomensko vsebino. Določba predpisa, ki vsebuje nedoločen pojem, prepušča, da upravni organi oziroma sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje podrobneje opredelijo njegovo vsebino. Zato pritožbeno sodišče meni, da navedeni določbi ni mogoče očitati protiustavnosti, zato pritožbenemu predlogu za vložitev zahteve za preizkus ustavnosti ni sledilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (74. člen ZUS).

Ad 2. Pritožba ni dovoljena.

Pritožbeno sodišče je zavrglo pritožbo odvetniške družbe A., ki se nanaša na Taksi društvo B., ker za vložitev pritožbe ni izkazano pooblastilo za zastopanje kar pomeni, da vlaga pritožbo v svojem imenu. Ta pritožba ni dovoljena, ker jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice. Odločitev je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi 352. člena v zvezi s 3.odstavkom 343.člena Zakona o pravdnem postopku ter 16. členom ZUS .