Jedro

Ker tožnik ni vodil poslovnih knjig na predpisan način, je inšpektor na podlagi razpoložljivih evidenc pravilno ugotovil, da tožnik ni izkazal utemeljenosti pogojne davčne oprostitve in mu je bil na podlagi te ugotovitve tudi odmerjen prometni davek.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi delno ugodi in se odločba tožene stranke z dne 26.3.1998 odpravi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti v 2. odstavku odločbe Davčnega urada T., Davčne uprave Republike Slovenije z dne 28.10.1996 in se v temu delu zadeva vrne Ministrstvu za finance Republike Slovenije v nov postopek.

V preostalem se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. I Up 711/99 ponovno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.3.1998. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada T. z dne 28.10.1996, s katero je bila tožniku ugotovljena obveznost plačila razlike pred dokončnim obračunom prometnega davka za leto 1995 v znesku 532.340,55 SIT, z obračunanimi zamudnimi obrestmi za čas od 6.1.1996 do 9.9.1996 v znesku 98.975,00 SIT oziroma skupaj 631.216,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 10.9.1996 dalje do dneva plačila.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je v obravnavanem primeru inšpektor ugotovil, da je tožnik sicer vodil izvenknjigovodsko evidenco o nabavi, gibanju in porabi repromateriala, nabavljenega po določbi 2. točke 6. člena Zakona o prometnem davku (ZPD, Uradni list RS, št. 4/92, 9/92, 14/92, 13/93, 36/93, 71/93 in 32/94), vendar pa te evidence ni vodil tako, da bi bilo mogoče ugotoviti, kje je bil porabljen s pogojno davčno oprostitvijo nabavljen repromaterial, to je, najti jasno povezavo med izdajnico in izdanim računom. Da tožnik knjigovodske evidence ni vodil tako, kot zahtevajo načela urejenega knjiženja, izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, posredno pa tudi iz samih tožnikovih navedb v tožbi. Tožniku je bil za leto 1995 obračunan prometni davek na podlagi ugotovitev, da za določeno repro material, nabavljen s pogojno davčno oprostitvijo, ni bilo v evidencah tožnika izkazano, kje je bil porabljen in ne na podlagi napravljene ocene. Na presojo pravilnosti obračuna prometnega davka za leto 1995 ne more vplivati dejstvo, da je tožniku v ponovnem postopku pri odmeri davka iz dejavnosti za isto leto izdana nova prvostopna odločba, ki je za tožnika ugodnejša. Zato je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo tožnikovo tožbo, in sicer na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000).

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Uvodoma opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02-14 z dne 23.9.2004 in da je zato pri svojem odločanju kršilo materialno pravo. Vztraja pa tudi pri svojih tožbenih navedbah, da gre pri računih za en delovni nalog in dva plačnika, spregledano pa naj bi tudi bilo, da je bil naročnik ena oseba, plačnik pa druga oseba. Tudi iz drugih računov ter drugega dokaznega materiala po njegovem mnenju nesporno izhaja, da je prometni davek ustrezno obračunal in plačal. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Po določbi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUST, Uradni list RS, št. 15/94 in 46/2001) se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

Tožnik pravilno opozarja, da je med upravnim sporom Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo, št. U-I-356/02-14 z dne 23.9.2004 (Uradni list RS, št. 109/04) odločilo, da je bil Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01, ZDavP) v neskladju z ustavo in iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe (1. točka izreka); v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04) zato začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe (2. točka izreka). Ustavno sodišče je v tej odločbi ugotovilo, da ima tudi ugotovitev neskladnosti zakona, ki je med postopkom prenehal veljati, lahko le učinek razveljavitve. Ustavno sodišče je razsodilo, da davčni zavezanec svojega položaja za primer, če mu je z davčno odločbo naložena izpolnitev davčne obveznosti, ki bi že morala biti izpolnjena, prav zaradi neomejenega teka zamudnih obresti, ki tečejo tudi za čas, ko davčna obveznost še ni bila ugotovljena, ne more v naprej ugotoviti oziroma predvideti. Zato je v pravno negotovem položaju.

V obravnavani zadevi je podana situacija, ko bi tožnika zaradi obračunanih zamudnih obresti bremenile posledice zamude v obliki zamudnih obresti za tisti čas, ko njegova davčna obveznost sploh še ni bila ugotovljena, pa bi jo moral šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (4. odstavek 15.a člena ZDavP). Navedena odločba Ustavnega sodišča pa je začela učinkovati, ko o tožbi še ni bilo ponovno odločeno. Zato glede na določbo 44. člena ZUST sodišče prve stopnje protiustavne določbe ZDavP ni moglo uporabiti kot pravno podlago za odločanje o zamudnih obrestih. Tožena stranka bo glede na navedeno morala pri ponovnem odločanju o zamudnih obrestih upoštevati navedeno odločbo ustavnega sodišča. Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje v preostalem delu, ki se ne nanaša na zamudne obresti, odločilo pravilno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilna odločitev upravnih organov, da bi tožnik moral za del repromateriala, navedenega v inšpektorjevem zapisniku in nabavljenega s pogojno davčno oprostitvijo, obračunati prometni davek na podlagi 1. odstavka 11. člena ZPD. Iz upravnih spisov je razvidno, da med inšpekcijskim nadzorom med strankama niti ni bilo sporno, da tožnik ni vodil knjigovodske evidence, kot je bilo to predpisano s tedanjo zakonodajo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na 45. člen ZPD in določbe Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Pravilnik, Uradni list RS, št. 5/95, 76/97, 86/98 in 25/02).

Pravilno je tudi uporabilo navedeni Pravilnik v svojem sklepanju, da mora že iz listine same dovolj jasno izhajati poslovni dogodek, sicer je taka listina neverodostojna. Na podlagi razpoložljivih evidenc je bilo zato v inšpekcijskem postopku pravilno ugotovljeno, da tožnik ni izkazal utemeljenosti pogojne davčne oprostitve in mu je bil na podlagi te ugotovitve tudi odmerjen prometni davek.

Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ostale tožnikove tožbene ugovore, zlasti, da je bil prometni davek obračunan na podlagi ocene in nove prvostopne odločbe za isto leto, ki pa se nanaša na odmero davka iz dejavnosti za to leto.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene ugovore, ki so ponovljeni tožbeni ugovori, kot neutemeljene, saj je na njih pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v delu, ki se nanaša na dolžnost obračuna prometnega davka neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. V delu, ki se nanaša na zamudne obresti pa je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v tem delu tožbi ugodilo in na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo v tem sporu izpodbijano odločbo tožene stranke ter ji zadevo na podlagi 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS vrnilo v ponoven postopek.