Jedro

Vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve zavezuje le prvega lastnika, ne pa tudi njegovih pravnih naslednikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Žalcu zavrnilo ugovor nasprotnih udeležencev zoper sklep, s katerim je bil po uradni dolžnosti dovoljen izbris prepovedi odtujitve, vpisan pri nepremičninah, last drugih udeležencev. Izbris je bil dovoljen na podlagi četrtega odstavka 47. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) in na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Celju D 1 z dne 7.9.2004. Pri vpisu tega sklepa namreč po pomoti ni hkrati dovolilo tudi izbrisa vknjižene prepovedi odsvojitve.

Zoper sklep se nasprotna udeleženca pritožujeta. Navajata, da naj bi postopek sprožil neobstoječ organ: Okrožno sodišče v Celju s sedežem v Žalcu. Očitno gre torej za samovoljno ravnanje Okrajnega sodišča v Žalcu. Prepoved odtujitve in obremenitve je bila v zemljiško knjigo vpisana na podlagi darilne pogodbe, s katero sta nasprotna udeleženca svojemu sinu podarila nepremičnine, ki so predmet tega postopka. Po sinovi smrti je pri Okrajnem sodišču v Celju tekel zapuščinski postopek. Lastnika nepremičnin sta postala zapustnikova žena in sin, vsak do ene polovice. Vpis prepovedi odtujitve in bremenitve je bil izveden še v času veljavnosti prejšnjega ZZK, ki ni imel določbe, ki bi ustrezala določbi sedaj veljavnega 47. člena ZZK-1. Dediča nista mogla podedovati več pravic, kot jih je imel zapustnik, zato sta nepremičnine podedovala skupaj z vknjiženo prepovedjo, pritožnika sta prepričana, da je sklicevanje sodišča na Obči državljanski zakonik (ODZ) napačno. Uporabiti je treba Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je dopuščal, da se prepoved prenese tudi na dediče. V predmetni zadevi gre tudi za temeljno nerazumevanje vsebine 47. člena ZZK-1. Nedvomno je, da je namen teh določb preprečitev kopičenja nepotrebnih zaznamb in vpisov v zemljiški knjigi. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak položaj, temveč za izjemno pomembno zagotovilo in pravico nasprotnih udeležencev, ki varuje njun pravni položaj. Pravno pomembno je tudi dejstvo, da sta dediča prepoved odtujitve pravno pripoznala in izrecno priznala s pogodbo o ustanovitvi osebne služnosti, iz katere jasno izhaja, da imata nasprotna udeleženca na nepremičninah vknjiženo prepoved odtujitve in obremenitve. O tem se sodišče sploh ni opredelilo.

Pritožba ni utemeljena.

Drži pritožbena navedba, da Okrožno sodišče v Celju s sedežem v Žalcu ne obstaja, vendar to na pravilnost odločitve v zadevi ni vplivalo. Gre namreč za postopek po uradni dolžnosti, zato pomotna označba organa, na čigar obvestilo se je začel predmetni postopek, ni odločilna. Bistveno je, da je odločbo, na podlagi katere je izveden vpis, izdal obstoječ organ in sicer Okrajno sodišče v Celju (gre za sklep o dedovanju po pok. A.M. z opr. št. D 1).

Drži tudi, da je bila prepoved odtujitve in obremenitve vpisana na podlagi darilne pogodbe, s katero sta pritožnika podarila nepremičnini svojemu sinu, zdaj pok. A.M.. Vendar je bila zakonska ureditev tako v času sklenitve darilne pogodbe in njenega vpisa v zemljiško knjigo kot danes enaka. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, vknjižena prepoved veže le prvega lastnika. Do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (SPZ) institut prepovedi odsvojitve in obremenitve ni bil urejen v ZTLR, zato so se zanj uporabljala pravna pravila ODZ. V njih pa je bila določba enaka, vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve zavezuje le prvega lastnika, ne pa tudi njegovih pravnih naslednikov. Praktično realizacijo pravila, da vknjižena prepoved obremenitve in odtujitve zavezuje le prvega lastnika, predstavlja 4. odstavek 47. člena ZZK-1, po katerem mora sodišče samo po uradni dolžnosti izbrisati vknjiženo prepoved, če se zaradi kasnejšega vpisa lastninska pravica vknjiži v korist novega lastnika. Namen te določbe torej ni preprečitev kopičenja nepotrebnih vpisov, kot to napačno menita pritožnika, temveč realizacija pravila, po katerem vknjižena prepoved odtujitve veže samo prvega lastnika. Zemljiškoknjižno sodišče odloča na podlagi listin, ki so podlaga predlogu oziroma obvestilu. Pogodba o ustanovitvi služnosti ni bila podlaga vpisu, poleg tega pa niti ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila sedanjih zemljiškoknjižnih lastnikov, na podlagi katerega bi se lahko vknjižila prepoved odtujitve in obremenitve, zato se o tej listini sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 339. člena ZZK-1).