Jedro

V postopku pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni predviden nikakršen dokazni postopek, v katerem bi izvršilno sodišče ugotavljalo dejansko stanje, niti ni predvideno, da bi dolžnik imel v tem postopku možnost "zagovora". Dolžnikovo edino pravno sredstvo, s katerim lahko izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je ugovor, razen če izpodbija samo odločitev o stroških. Ugovorna navedba, da dolžnik računa št. 151/98 nima v evidenci oz. ga ni prejel, ni razlog, s katerim bi bilo mogoče obrazloženo ugovarjati sklepu o izvršbi, saj prejetje računa ni pogoj za obstoj in iztožljivost terjatve. Za ugovorno navedbo, da je delno plačal račun št. 132/98, pa dolžnik ni predložil nobenega dokaza.

Izrek

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep o izvršbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo zoper dolžnika izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave terjatve 302.626,00 SIT s pripadki.

Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje oziroma ga sploh ni ugotovilo, saj dolžnik ni imel možnosti zagovora. Računa št. 151/98 dolžnik nima v evidenci, torej ga ni prejel, račun št. 132/98 pa je delno plačan.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnikov ugovor ni obrazložen v skladu z določili 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Ugovor ni utemeljen.

Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno relevantna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi ustrezne dokaze za tako zatrjevana dejstva. Če dolžnik zgoraj navedenim zahtevam ne zadosti, se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Omenjeno določilo je treba razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma ki bi - če bi se izkazala za resnična - lahko pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne držijo dolžnikove navedbe o domnevnih pravnih kršitvah sodišča prve stopnje. V postopku pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni predviden nikakršen dokazni postopek, v katerem bi izvršilno sodišče ugotavljalo dejansko stanje (prim. 62. čl. ZIZ). Prav tako ni predvideno, da bi dolžnik imel v tem postopku možnost "zagovora", kot slednji neutemeljeno navaja v ugovoru. Dolžnikovo edino pravno sredstvo, s katerim lahko izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodsotojne listine, je ugovor (1. odst. 53. čl. ZIZ), razen če izpodbija samo odločitev o stroških. Dolžnik ima v ugovoru možnost postavljati dejanske navedbe, s katerimi izpodbija obstoj, višino ali zapadlost upnikove terjatve, da pa bi bilo njegov ugovor mogoče šteti za utemeljenega, mora dolžnik predložiti tudi dokaze za svoje trditve, kot je že bilo obrazloženo v prejšnjem odstavku. O pravici do ugovora je bil dolžnik s pravnim poukom na sklepu o izvršbi tudi poučen. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo povsem pravilno in ni storilo nobene od zatrjevanih kršitev določb postopka, niti ni nepravilno uporabilo materialnega prava.

Dolžnikove dejanske ugovorne navedbe, da računa št. 151/98 nima v evidenci oz. ga ni prejel, sodišče druge stopnje ne šteje za razlog, s katerim bi bilo mogoče obrazloženo ugovarjati sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, saj prejetje računa ni pogoj za obstoj in iztožljivost terjatve. Glede ugovorne navedbe, da je dolžnik delno plačal račun št. 132/98 pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da dolžnik ni predložil nobenega dokaza o zatrjevanem plačilu, čeprav je bil s pravnim poukom na sklepu o izvršbi na dolžnost predložitve dokazov izrecno opozorjen. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik ni obrazložil svojega ugovora v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ, zato se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da dolžnikov ugovor ni utemeljen.

Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu odločbe po uradni dolžnosti v skladu z določbami 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.