Jedro

Tožnici je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena že 27. 2. 2024. Takrat se je tožnica seznanila z odpovedjo in razlogi zanjo. Zato je od naslednjega dne po vročitvi odpovedi pričel teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe. Ker je tožnica tožbo vložila šele 24. 12. 2024, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (prvi odstavek 274. člena ZPP).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo kot prepozno in odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2.Zoper sklep se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da tožbi ugodi, podredno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je zavzelo strogo formalno stališče, da je treba upoštevati datum, ko je tožnica prejela odpoved, in ne datum, ko je izvedela, da je odpoved nezakonita. Pojasnjuje, da je njena situacija specifična, saj je bila v času, ko je prejela odpoved, na porodniškem dopustu, zato se zanjo ni nič spremenilo. Dejansko se niti ni zavedala, kaj pomeni odpoved. Šele po izteku dopusta za nego otroka, je na Zavodu za zaposlovanje izvedela, da je bila odpoved nezakonita in da zato ni upravičena do nadomestila. Meni, da šele od takrat zanjo teče subjektivni rok za vložitev tožbe. Njeno stališče je, da je treba upoštevati tako objektivni rok, ko je bila seznanjena z odpovedjo, oziroma ji je bila ta vročena, kot tudi subjektivni rok, ko je izvedela, kaj to zanjo pomeni.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za stališče, da je za presojo pravočasnosti vložitve tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi odločilno, kdaj se je seznanila s tem, da naj bi bila odpoved nezakonita, in s posledicami, ki jih zanjo prinaša takšna odpoved pogodbe o zaposlitvi (da ni upravičena do nadomestila za brezposelnost). Zakon o delovnih razmerjih (ZDR‑1) namreč v tretjem odstavku 200. člena jasno določa, da lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem.

5.Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je bila tožnici izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena že 27. 2. 2024. Takrat se je tožnica seznanila z odpovedjo in razlogi zanjo. Zato je od naslednjega dne po vročitvi odpovedi pričel teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe. Ker je tožnica tožbo vložila šele 24. 12. 2024, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (prvi odstavek 274. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

7.Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Zveza: