Jedro

Tožencu je bilo vabilo pravilno vročeno preko pooblaščenca (prvi odstavek 137. člena ZPP), vabilo je vsebovalo tudi opozorilo, da se obravnava opravi kljub nenavzočnosti stranke, ki ji je bilo vabilo pravilno vročeno (282. člen ZPP). Toženec je bil obveščen, da prošnji za preložitev naroka ni ugodeno, in je v posledici vsega navedenega sodišče prve stopnje pravilno in zakonito opravilo obravnavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 52619/2016 z dne 23. 5. 2016 ostane v prvem v zvezi s tretjim odstavkom izreka, v veljavi za znesek 6.051,61 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2016 dalje do plačila, za znesek 1.057,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2015 dalje do plačila, izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka); sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.051,61 EUR od 5. 12. 2015 do 18. 5. 2016 in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka); odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki v roku 15. dni plačati stroške postopka v višini 291,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico. Navaja, da mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, saj to ni upoštevalo upravičenih razlogov odsotnosti njegovega pooblaščenca, toženca osebno pa na narok ni vabilo. Poleg tega je sodišče tožeči stranki na naroku dne 14. 2. 2018 dopustilo, da je v spis vlagala listine, katerih pa nato v odgovor ni posredovalo tožencu, temveč so mu bile listine posredovane šele z izpodbijano sodbo. S tem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). S takšno opustitvijo mu ni dalo možnosti, da se izjavi glede trditev in predloženih dokazov tožeče stranke, bilo pa mu je tudi onemogočeno, da bi svoje navedbe podkrepil z lastnim zaslišanjem. Sodišče je prestrogo tolmačilo upravičeno odsotnost pooblaščenke toženca. Narok z dne 19. 10. 2017 ni bil preložen iz razlogov na strani toženca, temveč zaradi dejstva, ker je tožeča stranka šele tik pred razpisanim narokom posredovala pripravljalno vlogo. Preložitev narokov z dne 6. 12. 2017 ter 26. 1. 2018 pa je predlagal zaradi drugih že razpisanih narokov njegovega pooblaščenca. Tudi v zvezi s prošnjo za preložitev naroka z dne 14. 2. 2018 je izkazal objektivne razloge. Sodišče mu očita, da negativnih dejstev neprejema pisanj tožeče stranke ni izkazal, kar pomeni, da od njega zahteva dokazovanje negativnih dejstev, kar pa je v nasprotju s pravili trditvenega in dokaznega bremena.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku pred sodiščem mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča, tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja, pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. Vendar je ob tem treba upoštevati tudi položaj nasprotne stranke ter njeno pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave RS. Možnost preložitve naroka po prvem odstavku 115. člena ZPP je zato omejena le na primere, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to podani drugi upravičeni razlogi. Ni le odgovornost sodišča, ampak tudi strank, da s skrbnim in vestnim sodelovanjem v postopku prispevata k učinkovitosti in pospešitvi sodnega postopka (tako VS RS sodba in sklep II Ips 91/2015; odločba US RS Up-346/02).

6. V konkretnem postopku sodišče prve stopnje (četrti) prošnji toženca za preložitev naroka, upravičeno ni ugodilo. Prošnjo je pooblaščenka, odvetnica Š. S., posredovala dan pred razpisanim narokom 14. 2. 2018, z obrazložitvijo, da v vrtcu stavkajo, zato mora poskrbeti za varstvo otroka doma, je pa tudi na bolniškem dopustu. Pri tem pa ni trdila, da nima možnosti varstva s strani tretje osebe,1 niti možnosti na narok na primer poslati drugega odvetnika iz Odvetniške pisarne S. V prošnjah za preložitev narokov z dne 6. 12. 2017 in z dne 26. 1. 2018 (ki jima je sodišče ugodilo), se je pooblaščena odvetniška pisarna namreč sklicevala na dejstvo, da je odvetnik toženca M. S., pri čemer toženec izrecno zahteva njegovo prisotnost na naroku (česar pa ne more zagotoviti, ker ima ob istem času že prej razpisane obravnave). Opisane okoliščine zato niso predstavljale upravičenega razloga za preložitev naroka, tudi v vidu položaja tožeče stranke, njene pravice do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje pa je pooblaščenko tudi obvestilo, da naroka ne bo preložilo.

7. Tožencu je bilo vabilo pravilno vročeno preko pooblaščenca (prvi odstavek 137. člena ZPP), vabilo je vsebovalo tudi opozorilo, da se obravnava opravi kljub nenavzočnosti stranke, ki ji je bilo vabilo pravilno vročeno (282. člen ZPP). Toženec je bil obveščen, da prošnji za preložitev naroka ni ugodeno, in je v posledici vsega navedenega sodišče prve stopnje pravilno in zakonito opravilo obravnavo. Upravičeno jo je tudi zaključilo, ne da bi zaslišalo pravdni stranki, saj je pravilno presodilo, da izvedba tega dokaza za odločitev ni bistvena, pri čemer pritožba z ničemer ne izkaže drugače. Na glavni obravnavi je tožeča stranka predložila nove listine,2 ki zaradi odsotnosti toženca temu niso bile vročene.3 Tudi s tem sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve postopka, saj je vzrok za takšno procesno situacijo v celoti izviral iz sfere toženca. Očitek kršitve pravice do enakega obravnavanja pred sodiščem tako ni utemeljen.

8. Sodišče prve stopnje od toženca ni zahtevalo dokazovanja negativnih dejstev (neprejema opominov). Tožeči stranki je bilo naloženo dokazovanje pozitivnih dejstev, to je tistih, na katere opira svoj zahtevek, toženec pa bi moral dokazati, da trditve nasprotne stranke ne držijo (212. člen ZPP). Ne gre za dokazovanje negativnih dejstev, ampak za dolžnost oziroma možnost izpodbijanja navedb in dokazov nasprotnika.

9. Ob neprerekanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je utemeljeno odstopila tako od pogodbe o ustanovitvi in vodenju tekočega računa4 (15. točka Splošnih pogojev poslovanja z banko X. Osebni računi; drugi odstavek 111. člena Obligacijskega zakonika – OZ), kot od pogodbe o opravljanju storitev privatnega bančništva5 (XVI. točka pogodbe o opravljanju storitev privatnega bančništva). Po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje dolguje toženec v zvezi z odpovedjo pogodbe o ustanovitvi in vodenju tekočega računa 6.051,61 EUR, v zvezi z odpovedjo pogodbe o opravljanju storitev privatnega bančništva pa 1.057,64 EUR. Ker je s plačilom v zamudi, je dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

10. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.

1 Kot je razvidno iz k prošnji priložene listine, so bili starši o stavki obveščeni že dne 6. 2. 2018. 2 Ki tudi po mnenju pritožbenega sodišča za pravilnost odločitve niso bistvene. 3 Vročene so mu bile s sodbo. 4 Zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, saj je imel toženec na računu dalj časa nedovoljeno negativno stanje, ki ga kljub opominom tožnice ni poravnal. 5 Zaradi neplačevanja dogovorjenega plačila za storitve.