Jedro

V tej zadevi je bilo sporno vprašanje, ali so počitniške kapacitete, ki jih je stečajni dolžnik (družbeno podjetje) brezplačno prenesel na novo ustanovljene družbe, sploh bile v lasti družbenega podjetja (stečajnega dolžnika). Tožene stranke so trdile, da so last bivših TOZD, ki so s preoblikovanjem iz delovne organizacije s TOZD v družbeno podjetje (stečajnega dolžnika) le formalno prenehale, oziroma, da so last novo nastalih družb - toženih strank.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnici nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pravno dejanje brezplačne izročitve in prenosa pravice uporabe nepremičnine - počitniške hišice št. 134 tip a v izmeri 46,90 m2, locirani na neidentificiranem zemljišču k.o. M. v sestavi kompleksa T. - s pogodbo z dne 8.1.1992 brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke in zato morajo tožene stranke vrniti prej navedeno nepremičnino v stečajno maso tožeče stranke.

Proti sodbi sta se pravočasno pritožili drugo in tretjetožena stranka. Prvotožena stranka pritožbe ni vložila.

Sodbo izpodbijata zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj bi moralo ugotoviti le delni obstoj tožeče stranke. Tožeča stranka je bila družbeno podjetje od 3.4.1989 do 11.10.1990, ko so bile registrirane novo ustanovljene delniške družbe TR d.d. KO. d.d., US. d.d. in GA. d.d.. Tožeča stranka je še ostala v pravnem prometu z zelo skrčenim številom delavcev in predmetom poslovanja. Tožeča stranka je v fazi preobrazbe iz delovne organizacije s TOZD brezplačno pridobila premoženje TOZD in zato sporne pogodbe ni mogoče šteti kot odtujitev lastnega premoženja tožeče stranke, pač pa le vračilo sredstev, ki jih je sama pridobila brezplačno. Sodišče bi moralo upoštevati, da tožeča stranka objektov ni kupila z lastnimi sredstvi, pač pa s sredstvi, ki jih je zbrala zaradi tega, ker je bila reorganizirana kot je določal Zakon o podjetjih. Sodišče bi moralo upoštevati situacijo, ki je nastala s preobrazbo s prenehanjem TOZD in naknadno z ustanovitvami mešanih podjetjih. Tožeča stranka je ta sredstva dobila brezplačno v upravljanje le za leto in pol. Predlagata, da se ugotovi izvor premoženja, ker predmetno premoženje ni premoženje tožeče stranke, ker ga ni pridobila s svojim delom, pač pa z delom toženih strank.

Obstaja tudi dokumentacija, da so bile počitniške kapacitete dodeljene UTOK Un. d.d., ki je upravljal z njimi ves čas obstoja družbenega podjetja. Drugotožena stranka pritožbi prilaga uradni zaznamek, sestavljen s strani K. V. Predlaga, da se ta oseba zasliši kot priča. Trdi, da pogodbe z dne 8.1.1992 zato ni mogoče šteti kot enkratnega pravnega posla, pač pa le kot zaključek dalj časa trajajoče preobrazbe, ki ni bila prej urejena.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in tudi v mejah, določenih v 2. odstavku 365. člena ZPP, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo v zadostnem obsegu in pravilno. Pravilno je uporabilo materialno pravo. V postopku na prvi stopnji tudi niso bile storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 354. člena ZPP). Sodišče druge stopnje se strinja z vsemi dejanskimi in materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Glede na pritožbene trditve pa dodaja: Zmotno je stališče pritožnice, da je tožeča stranka le delno obstojala oziroma, da je obstojala le do ustanovitve novo nastalih delniških družb. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da delniške družbe niso nastale z razdelitvijo družbenega podjetja Tovarne usnja U. p.o., zato je pravilno zaključilo, da ne more biti govora o kakršnemkoli pravnem nasledstvu teh družb na sredstvih tožeče stranke. Sodišče je tudi pravilno zaključilo, da za vprašanje lastništva nad sporno nepremičnino ni pomembno, iz katerih virov so se zbirala sredstva za nabavo sporne hišice. Zmotna je tudi pritožbena trditev, da je tožeča stranka po preoblikovanju iz delovne organizacije s TOZD v družbeno podjetje U. p.o., le formalno nastopala v pravnem prometu, sredstva prejšnjih TOZD pa naj ne bi postala njena. S preoblikovanjem iz delovne organizacije s TOZD-i v družbeno podjetje Tovarna usnja UTOK p.o. Kamnik je tožeča stranka prevzela vse premoženje in pravice ter tudi obveznosti prejšnjih TOZD. TOZD-i so s preoblikovanjem prenehali obstojati tako v dejanskem kot formalnem pomenu. Na tožečo stranko kot pravno naslednico je prešlo vse premoženje prejšnjih TOZD, vendar ne v začasno upravljanje, kot zmotno misli pritožnica. S preoblikovanjem so sredstva prejšnih TOZD postala sredstva družbenega podjetja U. p.o. Glede na takšno statusno preoblikovanje zato ni bilo potrebno ugotavljati izvora premoženja tožeče stranke, saj je jasno, kako je premoženje prejšnjih TOZD prešlo na tožečo stranko. Ne gre tudi za nobeno začasno upravljanje, niti za začasen obstoj tožeče stranke ne glede na število delavcev, ki so bili pri njej zaposleni in na obseg opravljane dejavnosti. Pritožbene trditve, da so bile počitniške kapacitete dodeljene v upravljanje UN. d.d. so nejasne, saj ni jasno kaj z njimi drugotožena stranka želi povedati. Ne glede na to pa so to nove trditve drugotožene stranke, ki jih sodišče druge stopnje ne more upoštevati (1. odstavek 496.a člena ZPP), saj drugotožena stranka niti ne zatrjuje, da teh trditev ni mogla podati do konca glavne obravnave. Prav tako je pritožbi priložena listina "uradni zaznamek K. V." in predlog za njegovo zaslišanje nov dokaz, ki ga sodišče druge stopnje prav tako ne more upoševati iz razlogov, ki so navedeni že prej (1. odstavek 496.a člena ZPP). Sicer pa je vsebina te listine takšna, da ne bi v ničemer vplivala na pravilno odločitev o tej zadevi.

Glede na vse to je sodišče druge stopnje pritožbi drugo in tretjetožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Pritožnici s pritožbo nista uspeli, zato morata sami nositi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).