Jedro

Škode, ki naj bi tožnici nastajala zaradi tega, ker ji toženka onemogoča dostop in parkiranje na parceli, ni izkazala za verjetno že zato, ker se je po izvedenem dokaznem postopku izkazalo za bolj verjetno, da tožnica na tem zemljišču že več mesecev parkira in da ji toženka tega ni nikoli preprečevala. Škoda, ki naj bi ji nastala v zvezi s popravilom avtomobila zaradi odbitega ogledala (če bi bilo ugotovljeno, da je za to odgovorna toženka), pa je brez dvoma nadomestljiva. Škode, ki naj bi ji nastajala s tem, ko avtomobil najde zaparkiran in ga ne more uporabljati, pa tožnica tudi ni konkretizirala do te mere, da bi bila možna ocena, ali je res težko nenadomestljiva. Nenazadnje za težko nadomestljivo škodo po naravi stvari praviloma šteje le nepremoženjska škoda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnica zahtevala od toženke, da nemudoma opusti vsakršno poseganje v njeno lastninsko pravico s tem, da ji preneha onemogočati dostop in parkiranje ter ji dopusti, da si uredi eno parkirno mestu na zemljišču parc. št. 440/2 k. o. ... v solasti tožnice, najkasneje pa v roku tri dni, vse pod pretnjo denarne kazni.

2. Proti navedenemu sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožnica. Meni, da so razlogi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa nejasni in med seboj v nasprotju, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v 18. točki obrazložitve zaključilo, da je toženka z verjetnostjo izkazala, da med solastniki parc. št. 440 oziroma sedaj 440/1 do 440/4 k. o. ... obstaja dogovor glede uporabe teh parcel, in to na način, kot izhaja iz slike na prilogi A8. V 19. točki obrazložitve pa je zaključilo ravno nasprotno, in sicer, da solastniki stvari nimajo razdeljene ter da zato tožnica ne more od tožene stranke zahtevati točno določenega fizičnega dela na parcelah v solastnini, ker gre za uporabo določenega fizičnega dela nerazdeljene stvari v solastnini. Med solastniki ni dogovora glede uporabe parcel št. 440/1 do 440/4. Dvorišče in ostalo zemljišče, ki pripada večstanovanjski hiši, predstavlja funkcionalno zemljišče, ki služi stavbi kot celoti, na kateri imajo vsi solastniki posest in pravico uporabe. Za funkcionalno zemljišče bi bilo treba skleniti dogovor o načinu razdelitve v naravi s soglasjem vseh solastnikov. Tožnici dogovor o načinu uporabe nikoli ni bil poznan, še manj pa je z njim soglašala. To je potrdila tudi priča A. A., ki je povedal, da so se o načinu razdelitve solastniki pogovarjali brez tožnice, saj so menili, da zgornjemu stanovanju (stanovanju v lasti tožnice) zemljišče ne pripada. Za veljaven dogovor o načinu uporabe pripadajočega zemljišča, bi moral biti dogovor sklenjen med vsemi solastniki, torej tudi tožnico. Zmoten je zaključek sodišča, da na sklenjen dogovor kaže dejstvo, da je tožnica na parc. št. 440/3 določen del zemljišča tlakovala v letu 2012 in tam slabo leto tudi parkirala. Tlakovala ga je, ker ni želela po mokrem vstopati in izstopati iz osebnega vozila. Ker ji v tistem obdobju nihče ni preprečeval parkiranja, je tam tudi parkirala. Ker je bila pogosto zaparkirana, je štela, da tam ne more več parkirati. Ker dogovor o načinu uporabe zemljišča ni bil sklenjen, je iskala rešitev za parkiranje na drugem delu zemljišča, kar pa ji začela preprečevati toženka. Priča A. A. si je na parceli 440/4 protipravno zgradil svojo garažo, zato je logično, da je potrdil obstoj ustnega dogovora solastnikov o načinu uporabe. Ni res, da tožnica ni izkazala, da jo je toženka vznemirjala in ji preprečevala parkiranje. V vlogah in izpovedbi je pojasnila, da je že večkrat pred vložitvijo tožbe poskušala parkirati svoje vozilo na zemljišču parcela 440/2, pri čemer je našla svoje vozilo skoraj vedno zaparkirano s strani enega od zakonitih zastopnikov toženke ali pa celo poškodovano (odbito ogledalo). Izkazala je verjetnost obstoja terjatve do toženke, ki znatno posega v lastninsko pravico tožnice, ko ji odreka pravico uporabe zemljišča parc. št. 440/2. Cilj predlagane regulacijske začasne odredbe je, da se do dokončne odločitve o tožbenem zahtevku začasno regulira pravno razmerje med pravdnima strankama, pri čemer je predlagana začasna odredba nujna zaradi odvrnitve nujnih posledic, ki bi zaradi zakasnelega učinka sodbe nastale. Glede nenadomestljive škode je zatrjevala, da ne more parkirati, saj ji tožena stranka to onemogoča s tem, da na vsa parkirišča parkira svoje avtomobile. Zatrjevala je tudi, da ji nastane škoda tudi v primeru, ko parkira na zemljišču parc. št. 440/2 in najde svoje vozilo poškodovano. Tožnici tako nastajajo stroški s popravilom avtomobila, ki je v času popravila nevozen. Toženka z izdano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode, saj tožnica ne bi zasedla parkirnega mesta, na katerem parkira toženka oziroma njen najemnik, temveč bi parkirala na zgornjem delu tega zemljišča, kjer ima omogočen izvoz na S. ulico, ki ga za svoj izvoz toženka ne uporablja. Zemljišče parc. št. 440/2 ima 162 m2, kar zadošča za parkiranje najmanj dveh vozil. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe, ki se pokriva z vsebino njenega nedenarnega tožbenega zahtevka, s katerim zahteva, da toženka nemudoma opusti vsakršno poseganje v (so)lastninsko pravico tožnice in ji dopusti, da si uredi eno parkirno mesto na zemljišču parc. št. 440/2 k. o. ... Gre za t. i. regulacijsko začasno odredbo, katere namen je začasna ureditev spornega pravnega razmerja pred pravnomočnostjo sodne odločbe o glavni stvari. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, so regulacijske začasne odredbe izjemno sredstvo zavarovanja, pri katerih je treba strogo in celovito tehtati položaja obeh strank in restriktivno pristopiti k presoji pogojev za njihovo izdajo, še posebej v primeru, ko se predlagana začasna odredba pokriva1 s tožbenim zahtevkom.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica v tej fazi postopka ni izkazala ne verjetnosti obstoja terjatve (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ) ne predpostavk iz drugega odstavka istega člena.

7. Pravdni stranki sta solastnici2 nepremičnin parc. št. 440/1, 440/2, 440/3 in 440/4 (pred v letu 2007 izvedeno parcelacijo parc. št. 440), vse k. o. ... Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, zlasti zaslišanja pravdnih strank in prič, zaključilo, da je bil med solastniki že pred parcelacijo sklenjen dogovor o uporabi parcele 440, s tem pa tudi uporabe sporne parcele 440/2, glede katere tožnica od toženke zahteva opustitev poseganja v njeno solastninsko pravico in ureditev parkirnega mesta na njej. Čeprav je res, da je ena od prič povedala, da se s tožnico niso pogovarjali, ker so menili, da zgornjemu stanovanju3 zemljišče okrog hiše ne pripada, pa je bilo v postopku dovolj zanesljivo ugotovljeno, da je bila tožnica z dogovorom seznanjena in ga celo upoštevala. Tožnica si je je namreč v letu 2012 oziroma 2013 uredila parkirno mesto na parc. št. 440/34 tako, da je tlakovala del površine in tam tudi slabo leto parkirala. Ker je to motilo najemnike njenega brata, se je s tega dela umaknila in začela parkirati na ulici na podlagi dovolilnice Mestne občine ..., kjer je parkirala 7 let. Tožnica je torej s konkludentnimi dejanji dogovor med ostalimi solastniki očitno najmanj 8 let vsaj posredno priznavala in ga spoštovala.5

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je zaključek o verjetnem obstoju dogovora iz 18. točke obrazložitve v nasprotju z razlogi sodišča za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na dopustitev ureditve enega parkirnega mesta (19. točka obrazložitve), kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dogovor o uporabi solastnih nepremičnin še ne pomeni, da je stvar v solastnini že razdeljena, zato obrazložitev sodišča prve stopnje ni sama s sabo v nasprotju. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ne more zahtevati točno določenega fizičnega dela nerazdeljene stvari v solastnini, še posebej pa ne le od enega od solastnikov, je pravilno, poleg tega pa s tožbo iz 99. člena Stvarnopravnega zakonika lahko (so)lastnik zahteva (le) da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.

9. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni s stopnjo verjetnosti izkazala, da bi ji toženka onemogočala dostop in parkiranje na nepremičnini parc. št. 440/2. Tožnica kljub izrecnemu vprašanju sodišča, ali jo zakoniti zastopnik toženke oziroma njegova najemnica kakorkoli vznemirjata pri uporabi parc. št. 440/2, tega ni izpovedala, poleg tega pa iz njene izpovedbe izhaja, da že več mesecev parkira na delu tega zemljišča. Pritožbene navedbe, da večkrat najde vozilo zaparkirano ali pa celo odbito ogledalo, so neutemeljene, saj tožnica ni izkazala za verjetno, da je to kakorkoli povezano s toženko oziroma, da gre za njena dejanja (dejanja njenega zakonitega zastopnika oziroma najemnice), ki bi bila usmerjena v preprečevanje uporabe spornega zemljišča. 10. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala verjetnega obstoja predpostavk iz 2. in 3. točke drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica namreč ni konkretizirala trditev, da ji nastaja velika in nenadomestljiva škoda, ki je ni mogoče povrniti s plačilom denarne odškodnine, kot tudi ne trditev, da je začasna odredba nujna zaradi odvrnitve negativnih posledic. Škode, ki naj bi ji nastajala zaradi tega, ker ji toženka onemogoča dostop in parkiranje na parceli 440/2, ni izkazala za verjetno že zato, ker se je po izvedenem dokaznem postopku izkazalo za bolj verjetno, da tožnica na tem zemljišču že več mesecev parkira in da ji toženka tega ni nikoli preprečevala. Škoda, ki naj bi ji nastala v zvezi s popravilom avtomobila zaradi odbitega ogledala (če bi bilo ugotovljeno, da je za to odgovorna toženka), pa je brez dvoma nadomestljiva. Škode, ki naj bi ji nastajala s tem, ko avtomobil najde zaparkiran in ga ne more uporabljati, pa tožnica tudi ni konkretizirala do te mere, da bi bila možna ocena, ali je res težko nenadomestljiva. Nenazadnje za težko nadomestljivo škodo po naravi stvari praviloma šteje le nepremoženjska škoda.

11. Stroški postopka s predlogom za izdajo začasne odredbe so del pravdnih stroškov. Ker pravdni postopek še ni končan, je odločitev o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

1 Izdaja take začasne odredbe lahko pomeni prejudiciranje odločitve o glavni stvari. 2 Tožnica do 11/50, toženka do ¼, solastniški delež imata še A. A. (7/25) in B. B. (¼). 3 Nepremičnina parc. št. 440/1 predstavlja stanovanjsko hišo s štirimi stanovanji. 4 Ki jo v skladu z dogovorom o uporabi uporablja B. B., brat tožnice. 5 Iz tožničine izpovedbe izhaja, da sedaj želi parkirati na parceli 440/2, ker ne more prodati stanovanja, dokler nima urejenega parkirišča oziroma je manj vredno, če nima parkirišča.