Jedro

Pomanjkljivo obrazložena odločba onemogoča kontrolo, ali je bilo dejansko stanje sploh pravilno ugotovljeno in ali je bil na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljen materialni predpis.

Razrešitev višjega upravnega delavca še ne pomeni prenehanje njegovega delovnega razmerja, vendar s prenehanjem delovnega razmerja naziv ugasne.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Vlade Republike Slovenije št... z dne 19.1.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka sklicujoč se na 23. člen Zakona o delavcih v državnih organih tožnico z dnem 31.12.1994 razrešila dolžnosti višje svetovalke v ministrstvu za pravosodje zaradi odhoda v drugo ministrstvo in ugotovila, da z navedenim dnem tožnici preneha delovno razmerje v ministrstvu za pravosodje.

Tožnica navedeno odločbo izpodbija zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe veljavnih predpisov. Navaja, da v njenem primeru ne obstaja nobeden izmed razlogov za njeno razrešitev kot jih to navaja 23. člen citiranega zakona. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije je v skladu z zakonom o organizaciji in delovnem področju ministrstev prevzelo naloge, ki jih je dotlej opravljal izobraževalni center v ministrstvu za pravosodje, v katerem je tožnica delala, zato ne gre za prenehanje delovnega razmerja v ministrstvu za pravosodje, kot je to napačno ugotovljeno v izpodbijani odločbi, temveč gre le za razporeditev delavcev iz ministrstva za pravosodje v ministrstvo za notranje zadeve v skladu s 26. členom prej navedenega zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev in 30. člena Zakona o delavcih v državnih organih. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da s prenehanjem delovnega razmerja avtomatično ugasne tudi imenovanje, ki je vzpostavilo delovno razmerje. Prenehanje statusa višjega upravnega delavca po 23. členu citiranega zakona je namreč treba ločiti od prenehanja statusa višjega upravnega delavca zaradi prenehanja delovnega razmerja, saj citirani zakon v slednjem primeru ne predvideva posebnega akta o razrešitvi. Z 31.12.1994 je tožnici prenehalo delovno razmerje v ministrstvu za pravosodje in je s tem tudi ugasnilo njeno imenovanje za višjo svetovalko v ministrstvu za pravosodje. Izpodbijana odločba je zato le deklaratorne narave. Vprašanje prenehanja delovnega razmerja, ki ga tožnica v tožbi izpodbija, je delovnopravne narave in ga zato tožnica lahko izpodbija le pred delovnim in socialnim sodiščem. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrže. Tožba je utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka, sklicujoč se na 23. člen Zakona o delavcih v državnih organih - ZDDO (Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-1 in 4/93), z dnem 31.12.1994 tožnico razrešila dolžnosti višje svetovalke v ministrstvu za pravosodje zaradi odhoda v drugo ministrstvo in z isto odločbo tudi ugotovila, da je z dnem razrešitve tožnici prenehalo delovno razmerje v ministrstvu za pravosodje. Vendar iz obrazložitve odločbe, v kateri je navedeno samo, da se tožnica razreši dolžnosti višje svetovalke v ministrstvu za pravosodje zaradi odhoda v drugo ministrstvo, ne izhaja, katera so tista pomembna dejstva in okoliščine, ki so bila v postopku ugotovljena in ustrezajo pravno pomembnim dejstvom, ki jih določa 23. člen ZDDO kot razloge za razrešitev dolžnosti višjega upravnega delavca. V odgovoru na tožbo je tožena stranka sicer navedeno procesno pomanjkljivost poskusila popraviti, vendar po presoji sodišča z naknadno obrazložitvijo odločbe v odgovoru na tožbo, navedene procesne pomanjkljivosti ni mogoče uspešno odpraviti. Pomanjkljivo obrazložena odločba namreč onemogoča kontrolo, ali je bilo dejansko stanje sploh pravilno ugotovljeno in ali je bil na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljen materialni predpis. Takšna odločba pomeni bistveno kršitev postopka, saj je tožnik ne more učinkovito izpodbijati, sodišče pa zaradi tega ne more presoditi njene zakonitosti.

V skladu s 23. členom ZDDO, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, razreši dolžnosti višjega upravnega delavca organ, pristojen za njegovo imenovanje, če delavec pisno zaprosi za razrešitev ali če je s pravnomočno sodbo obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega ni primeren za opravljanje dolžnosti, na katero je imenovan. Predstojnik pa lahko predlaga razrešitev višjega upravnega delavca tudi, če oceni, da ta po svojih delovnih in strokovnih kvalitetah ni primeren za opravljanje dolžnosti. Pomeni torej, da se višji upravni delavec lahko po navedeni določbi razreši dolžnosti samo iz navedenih razlogov. Odhod v drugo ministrstvo, na katero se v izpodbijani odločbi sklicuje tožena stranka, pa po navedeni zakonski določbi ni razlog za razrešitev in s tem posledično tudi ni razlog za prenehanje delovnega razmerja. Ob stališču tožene stranke v odgovoru na tožbo sodišče tudi meni, da tudi sicer razrešitev po 23. členu zakona sama po sebi še ni razlog za prenehanje delovnega razmerja, saj določba 24. člena istega zakona posebej določa, da razrešenega delavca organ, pristojen za imenovanje, razporedi brez javnega natečaja v isti ali drugi organ na delovno mesto, ki ustreza njegovemu znanju in izobrazbi, oziroma, če ga ni mogoče razporediti, se mu ponudi delovno mesto, ki ustreza njegovemu znanju in strokovni usposobljenosti.

Šele, če delavec tega ne sprejme, mu preneha delovno razmerje po preteku odpovednega roka.

Iz določbe 1. odstavka 53. člena ZDDO, po kateri delavcem v državnem organu preneha delovno razmerje v primerih, določenih z zakonom, po mnenju sodišča med drugim tudi izhaja, da s prenehanjem upravnega organa, preneha tudi delovno razmerje delavcem tega organa. To pa pomeni, da takemu delavcu s prenehanjem delovnega razmerja ugasne tudi imenovanje v naziv višjega upravnega delavca, saj je po 5. členu ZDDO imenovanje v naziv višjega upravnega delavca pogoj za sklenitev delovnega razmerja delavca, ki opravlja dela, za katera zakon zahteva tak naziv. 30. člen ZDDO pa posebej določa razporejanje delavcev v državnih organih na podlagi ugotovljenih delovnih potreb, če se spremenijo pristojnosti državnega organa.

Kolikor so resnične tožbene navedbe, da je zaradi spremenjenih zakonskih pristojnosti ministrstva za pravosodje in ministrstva za notranje zadeve, slednje prevzelo dela izobraževalnega centra, ki ga je prej opravljalo ministrstvo za pravosodje, v katerem je tožnica delala, navedena okoliščina sama po sebi še ne more biti razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnice v ministrstvu za pravosodje. V skladu z že prej navedeno določbo 30. člena zakona je to lahko le razlog za prerazporeditev tožnice iz enega ministrstva v drugo.

Predhodno imenovanje v naziv v takem primeru ni potrebno, saj samo dejstvo takšne razporeditve po zakonu nima pravnega učinka na naziv.

Ker so bila bistveno kršena pravila postopka in dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, sodišče ne more rešiti spora, zato je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena v zvezi z 2. odstavkom 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot Zakon o splošnem upravnem postopku uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).