Jedro

Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obrazložila zavrnitve ugovorov tožeče stranke, da obstajajo ovire za vrnitev nepremičnin v naravi, zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se 1., 2. in 3. točka izreka odločbe Ministrstva za kulturo, št. 490-112/2007/57 z dne 26. 1. 2012 odpravijo in se zadeva v tem delu vrne Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v točki 1. izreka odločila, da se na podržavljeni zgradbi bivšega samostana A. v B., ki leži na parceli številka 763 vložna številka 810 k.o. C., bivšim lastnikom kot upravičencem vzpostavi lastninska pravica in sicer D.D. do 2/8, E.E. do 1/8, F.F. do 1/8, v točki 2. izreka, da se na podržavljeni nepremičnini s parcelo številko 764 vložna številka 810 k.o. C., bivšim solastnikom kot upravičencem vzpostavi lastninska pravica in sicer D.D. do 2/8, E.E. do 1/8 in F.F. do 1/8, v točki 3. izreka pa je določila kot zavezano stranko za vrnitev premoženja iz 1. in 2. točke izreka, G. d.o.o. Iz obrazložitve točke 1., 2. in 3. izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je bila z odločbo OLO Koper št. 463-139/62-5/9 z dne 2. 6. 1962, podržavljena (nacionalizirana) poslovna zgradba na parceli številka 763 vložna številka 17 k.o. C. (hotel H.) in sicer D.D. do 2/8, E.E. do 1/8, I.I. do 1/8 in F.F. do 1/8, na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ki je pravni temelj za denacionalizacijo po 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Gradbena zemljišča na parcelnih številkah 763, 764 in 769 k.o. C. pa so bila nacionalizirana s tretjo delno odločbo za k.o. C., ki jo je izdal oddelek za finance OLO Koper dne 20. 3. 1962, prvi dve zemljišči vsem navedenim upravičencem po deležih, ki so navedeni zgoraj. V postopku vračanja nacionaliziranih nepremičnin je bil postavljen izvedenec, cenilec gradbene stroke z nalogo, da po metodologiji ZDen oceni vrednost podržavljenega premoženja po stanju ob podržavljenju in po sedanjem stanju. Izvedenec je po dveh dopolnitvah svojega poročila v letu 2000 in 2011 izračunal vrednost podržavljenega samostana s cerkvijo (brez enonadstropnega hleva, pritličnega svinjaka, lope, stranišča in krušne peči), ki je ob podržavljenju znašala 1.624.118 DEM, vrednost v času denacionalizacije pa 2.476.570 DEM. Tako je odstotek povečanja med stanjem ob podržavljenju in stanjem na dan izdelave cenitve, 52,5%. Seštevek podržavljenih solastniških deležev znaša ½, zaradi česar se ugotovljene vrednosti zmanjšajo za polovico, povečana vrednost pa ostane enaka.

Slovenska odškodninska družba je v zvezi z cenitvijo imenovanega cenilca predložila poročilo o pregledu z dne 4. 11. 2008, ki jo je zanjo izdelal njen strokovni pomočnik, iz katerega izhaja, da je imel nekaj manjših pripomb na vrednotenje glavnega samostanskega objekta po stanju ob podržavljenju, vrednost samostanske zgradbe po sedanjem stanju pa je korigiral in izračunal v višini 2.433.045,26 DEM. Izvedenec se je s predlaganimi korekcijami vrednosti samostanske zgradbe ob podržavljenju, delno strinjal. Tako je na novo izračunal vrednost samostanske stavbe ob podržavljenju v višini 1.583.131 DEM. Strinjal pa se je tudi s korekcijo vrednosti samostana po sedanjem stanju. Po opravljeni glavni obravnavi dne 24. 5. 2011 pa so bile usklajene vrednosti s strani vlagateljev in Slovenske odškodninske družbe za samostansko zgradbo, ob podržavljenju 1.531.156,80 DEM in v času denacionalizacije 2.433.045,26 DEM, kar predstavlja povečano vrednost samostanske zgradbe 58,9024%. Ker se je vrednost podržavljene nepremičnine povečala za več kot 30% so vlagatelji zahtevka skladno z drugim odstavkom 25. člena ZDen zahtevali vrnitev podržavljenih solastniških deležev s tem, da so se zavezali plačati odškodnino za razliko v vrednosti nepremičnine.

Tožeča stranka je na obravnavi dne 24. 5. 2011 predlagala, da se zaradi njenih desetletnih vlaganj v samostansko zgradbo dopolni izvedeniško poročilo oziroma postavi novega izvedenca, ki naj ugotovi višino vlaganj in na tej podlagi nov procent povečanja vrednosti nepremičnine. Navedla je še, da vrnitev solastniških deležev ni možna, ker je objekt spremenil svojo namembnost in ker so po podržavljanju k hotelu na isti in sosednji parceli številka 769 k.o. C. zgradili prizidek. Na parceli številka 763 pa je bila zgrajena zgradba uprave. V zvezi z navedenimi ugovori pa navaja, da se bo to rešilo s parcelacijo parcel, ki jo bodo stranke izvedle po pravnomočnosti izpodbijane odločbe. V zvezi z navajanjem tožeče stranke, da bi se z vzpostavitvijo podržavljenih solastniških deležev bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe nepremičnin po 4. točki prvega odstavka 19. člena in 20. člena ZDen, ker predstavlja hotelska zgradba osrednji del počitniškega kompleksa, ki ga sestavljajo avtokamp, plaža, restavracija, bar, samopostrežna restavracija na plaži, odprti in zimski bazen, depandanse, teniška, otroška igrišča itd., ter da bi se s tem okrnila ekonomska in tehnološka funkcionalnost kompleksov, pa navaja da se z vzpostavitvijo solastniških deležev na polovici bivšega samostana, sedaj hotela, ne more okrniti delovanje preostale polovice hotela ter navedenih počitniških kapacitet okoli hotela. Namen izrabe hotela ostane zavezancu do polovice, prav tako vse zatrjevane kapacitete okoli hotela. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje zavezanca na ovire po 20. členu ZDen, po katerem podržavljene nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest, če bi bila z vrnitvijo nepremičnine bistveno okrnjena ekonomska oziroma tehnološka funkcionalnost kompleksov, saj se mora v tem primeru po določbi 22. člena ZDen upravičencu vzpostaviti lastninska pravica, kar pa ustreza obliki podržavljenja in zahtevani obliki denacionalizacije. Zato je ugovor tožeče stranke, da se bo z denacionalizacijo v zahtevanem načinu ogrozilo njeno finančno stanje oziroma poslovanje, neutemeljeno saj je po prvi alinei drugega odstavka 21. člena ZDen določeno, da je podana funkcionalnost kompleksa iz 20. člena če bi pravna oseba zaradi tega prišla v stečaj ali likvidacijo, in se mora v takem primeru uporabiti 22. člena ZDen, tako da se vzpostavi lastninska pravica v korist upravičenca.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je točka 1. izreka izpodbijane odločbe neizvršljiva, saj je z njo vzpostavljena lastninska pravica „le“ na podržavljeni zgradbi bivšega samostana A., ki leži na parceli številka 763 vložna številka 810 k.o. C., ki pa poleg samostana obsega še nove objekte, podaljšano stavbo, kjer so prostori uprave in prizidek – jedilnica, ki pa ne moreta biti predmet vračanja oziroma vzpostavitve lastninske pravice. Zato bi morala tožena stranka pred odločitvijo določiti pooblaščenega geodeta, ki bi izvedel parcelacijo, s katero bi podržavljeni zgradbi bivšega samostana A., ki leži na parceli številka 763, vložna številka 810 k.o. C., določili novo parcelno številko. V nadaljevanju navaja, da izpodbijana odločba temelji na izvedenskem mnenju, ki pa je neprepričljivo in neprimerno. Cenilec namreč ni upošteval vseh dejanskih sprememb površin in obsega površin, ki jih je treba izločiti zaradi novih objektov. Poleg tega je, ob nespremenjenem dejanskem stanju, spreminjal oceno vrednosti nepremičnine, zato se pojavlja dvom v pravilnost cenitve. Glede na navedeno in dejstvo, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi izvedenec odgovoril na vse pripombe, ki jih je v postopku podala, je bila in je še v celoti utemeljena njena zahteva po novem izvedencu. Tožena stranka je svojo odločitev sicer oprla tudi na stališče strokovnega sodelavca Slovenske odškodninske družbe, ki pa v konkretnem primeru ne more nastopati niti kot izvedena priča, niti kot cenilec, saj je utemeljeno dvomiti v njegovo nepristranost. Njegovo mnenje je namreč naročila Slovenska odškodninska družba, ki pa ima nasprotne interese od nje, saj kot zavezanka izplačuje odškodnino za tisti del nepremičnin, ki se ne vračajo v naravi, zato je logično, da bo njen strokovni sodelavec sledil njenim interesom in jih ščitil. Zato bi morala tožena stranka, za zakonito odločbo, pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje ne pa ga opirati na sporne cenitve in mnenja, ki sta jih potrdili dve stranki, katerih interesi so si diametralno nasprotni z njenimi.

V zvezi z zatrjevanimi ovirami po 19., 20. in 21. členu ZDen pa navaja, da namembnost objekta v času podržavljenja ni bila ugotovljena. Iz podatkov v spisu pa izhaja, da je bil objekt v času podržavljenja namenjen gospodarski rabi, saj je bil v pritličju stavbe hlev, v nadstropju prostor za žitarice, v prizidku pa shramba za krmila in kokošnjak. Danes pa predstavlja urejen hotel, torej turističen objekt, ki je operativen. Zaradi povedanega ni mogoče trditi, da se namembnost objekta ni spremenila, kot to napačno ugotavlja tožena stranka. Tožena stranka je torej neupravičeno vzpostavila lastninsko pravico v korist upravičencev do ½ na današnjem hotelu, čeprav je bil odvzet gospodarski objekt – hlev. Tožena stranka je tudi neutemeljeno zavrnila njen ugovor o okrnitvi prostorske kompleksnosti po 4. točki 19. člena ZDen saj bo z vračilom skupaj ½ parcele številka 673 in parcele številka 674 obe k.o. C., nedvomno okrnjena prostorska kompleksnost in celovitost in bo oteženo upravljanje s stvarjo (redno in izredno vzdrževanje). Poleg tega sprememba lastnika dela nepremičnine lahko bistveno vpliva na opravljanje hotelske dejavnosti. Tožena stranka se tudi ni opredelila do njenega ugovora, da bi se z vzpostavitvijo solastninskega deleža na nepremičnini, ki predstavlja njeno nujno osnovo sredstvo za opravljanje registrirane dejavnosti, bistveno okrnila ekonomska funkcionalnost kompleksa. Vzpostavitev solastninskega deleža na nepremičnini bi namreč povzročila bistvene motnje in druge ovire v poslovanju, zato bi bilo lahko resno ogroženo njeno poslovanje. Njeni interesi in interesi vlagateljev so si namreč nasprotujoči, saj vlagatelj, ki ni tudi kapitalsko udeležen v lastniški strukturi, zagotovo nima interesa za denarna vlaganja v nepremičnine, ki jih ne uporablja. Ob upoštevanju vsega navedenega predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, ki so sestavni del sodnega spisa I U 337/20012, odgovora na tožbo pa ni podala.

Prizadete stranke v odgovoru na tožbo navajajo, da ne držijo navedbe v tožbi, da je izpodbijana odločba v točki 1. izreka neizvršljiva. Kaj je predmet vračanja oziroma vzpostavitev lastninske pravice je namreč jasno in določno opredeljeno v odločbi, zato očitane kršitve niso podane, pa tudi če bi bile, to ne posega v pravice in pravne koristi tožeče stranke. Tudi zgolj nestrinjanje s poročilom cenilca in subjektivni dvomi v navedeno poročilo niso dovolj za odpravo izpodbijane odločbe. Pa tudi sicer sam izračun vrednosti na pravice tožeče stranke ne vpliva, saj ni zavezanka za plačilo odškodnine. Glede sodelovanja strokovnega pomočnika Slovenske odškodninske družbe pri ocenjevanju vrednosti nepremičnin, pa ni dovolj zgolj zatrjevanje, da je utemeljeno dvomiti v njegovo pristranskost pač pa bi morala tožeča stranka konkretno opredeliti katere so nepravilnosti v izpodbijani odločbi, ki izvirajo iz nepravilnega mnenja strokovnega pomočnika Slovenske odškodninske družbe. Tudi ovire za vračilo po določbah 19., 20. in 21. člena ZDen niso podane. Tako ni res, da se je spremenila namembnost nepremičnine od podržavljenja do danes, saj je bila nepremičnina že ob podržavljenju poslovna zgradba. Nesprejemljive so tudi trditve tožeče stranke, da bo zaradi vzpostavitve solastniškega deleža v korist predlagateljev (prizadete stranke) okrnjena prostorska kompleksnost. Vzpostavitev solastniškega deleža ne bo imela v naravi nobenega vpliva na delo in poslovanje tožeče stranke. Zaradi vsega navedenega predlagajo, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da so navedbe tožeče stranke o neprepričljivem in neprimernem izvedeniškem mnenju izvedenca, ki ga je določila tožena stranka utemeljene. Prav tako so utemeljene tožbene navedbe, da ni mogoče uporabiti mnenja strokovnega pomočnika Slovenske odškodninske družbe kot izvedenca ali izvedeno pričo saj le ta nastopal v postopku kot strokovni pomočnik ene od prizadetih strank v tej zadevi. Tožeča stranka ima tudi prav, ko navaja, da je tožena stranka neupravičeno štela, da se vse stranke v upravnem postopku strinjajo z dokončnimi ugotovitvami izvedenca oziroma strokovnega pomočnika Slovenske odškodninske družbe. S cenitvijo so se namreč strinjali le Slovenska odškodninska družba in upravičenci v denacionalizacijskem postopku, ne pa tudi tožeča stranka, ki je ves čas postopka ugovarjala pravilnosti cenitve in predlagala novega izvedenca oziroma cenilca, ki bi nesporno ugotovil sedanjo vrednost nepremičnine ob upoštevanju vseh vlaganj tožeče stranke v njo, kakor tudi nesporno ugotovil ali gre za objekt pri katerem se je spremenila namembnost. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v 8. členu (načelo materialne resnice) namreč določa, da je v postopku treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Navedeno načelo materialne resnice upravnemu organu nalaga, da pravno pomembna dejstva ugotovi do takšne stopnje zanesljivosti, ki izključujejo vsakršen dvom o objektivnem obstoju dejstva. Načelo materialne resnice izključuje možnost arbitrarnega odločanja organa glede na dejansko podlago pravice oziroma obveznosti. V zvezi s tem je v 146. členu ZUP določeno, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek dajati potrebne podatke, ter braniti svoje interese in z zakonom zavarovane koristi. Tako sme stranka navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami.

Dejstva, na podlagi katerih se izda odločba se ugotovijo z dokazi. Kot dokaz se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede (164. člen ZUP). V 189. členu ZUP pa je določeno, da se opravi dokaz z izvedenci, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga. Če izvid in mnenje izvedenca nista jasna ali nista popolna ali se izvidi in mnenja izvedencev bistveno razlikujejo, če mnenje ni zadosti obrazloženo ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti mnenja, pa se te pomanjkljivosti ne morejo opraviti niti s ponovnim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci; lahko pa se zahteva tudi mnenje kakšnega znanstvenega ali strokovnega zavoda.

Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov pa izhaja, da tožena stranka pri svoji odločitvi ni dosledno uporabila vseh navedenih določb Zakona o splošnem upravnem postopku. Tako v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni utemeljila zakaj ni sprejela predloga tožeče stranke za določitev novega izvedenca oziroma cenilca, povedala tudi ni ali je štela izračune strokovnega pomočnika Slovenske odškodninske družbe kot izračune izvedenca, izvedene priče ali zgolj kot izračune strokovnega pomočnika ene od strank, kakor tudi ne zakaj je štela, da je dovolj soglasje o ugotovljeni višini odškodnine le med Slovensko odškodninsko družbo in zavezanci, ne pa tudi tožečo stranko, čeprav je ugotovitev vrednosti nepremičnine v času nacionalizacije in vrednosti le te v času vračanja pomembna zaradi višine plačane odškodnine zavezancu, iz zaradi morebitnih kasnejših pravnih poslov.

V zvezi z navedbami tožeče stranke da obstajajo razlogi ki jih določa ZDen zaradi katerih nepremičnine navedene v točki 1. in 2. izreka izpodbijane odločbe, ni mogoče vrniti v naravi pa sodišče ugotavlja, da Zakon o denacionalizaciji v 16. členu določa, da se premoženje vrne z vrnitvijo v last in posest, z vrnitvijo lastninske pravice ali z vrnitvijo lastninskega deleža. V 18. členu ZDen pa je določeno, da se nepremičnine vrnejo, če niso podane ovire, določene s tem ali drugim zakonom. Ovire določene v 19., 20 in 21. členu ZDen, zaradi katerih upravičencem premoženja ni mogoče vrniti v naravi temeljijo na osnovnem izhodišču, da se s popravljanjem krivic ne sme delati novih. Tožena stranka pa je v točki 1. in 2. izreka izpodbijane odločbe upravičencem vzpostavila lastninsko pravico na podržavljeni zgradbi bivšega samostana A. v B., ki leži na parceli številka 763 vložna številka 810 k.o. C. in na podržavljeni nepremičnini s parcelno številko 764 vložna številka 810 k.o. C., v 3. točki izreka je določila kot zavezanko za vrnitev premoženja iz 1. in 2 točke izreka izpodbijane odločbe, tožečo stranko.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zavrnitve ugovorov tožeče stranke, da obstajajo ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena in 20. člena ZDen za vrnitev nepremičnin navedenih v točki 1. in 2. izreka izpodbijane odločbe ne utemelji tako, da bi bilo mogoče izpodbijano odločbo preizkusiti. Tako niti ne navede, ob uporabi katerih določb ZDen, je sprejela odločitev navedeno v točki 1. in 2. izreka izpodbijane odločbe. Zakon o denacionalizaciji v 20. členu namreč določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest, če bi bila z vrnitvijo nepremičnine bistveno okrnjena ekonomska oziroma tehnološka funkcionalnost kompleksov. V skladu z 21. členom se šteje, da ovire iz prejšnjega člena niso podane, če je nepremičnina v sredstvih zavezanca brez pravnega naslova ali če jo je zavezanec oddal v najem, zakup ali drugo temu podobno razmerje za opravljanje dejavnosti, ki ni povezana z njegovo dejavnostjo. Šteje se tudi, da je funkcionalnost kompleksa iz prejšnjega člena bistveno okrnjena, če bi vrnitev nepremičnine povzročila takšne motnje in druge ovire v poslovanju pravne osebe, ki upravlja s kompleksom, zaradi katerih bi ta bodisi: prišla v stečaj ali likvidacijo, morala opustiti pomemben del svoje proizvodne ali storitvene dejavnosti, odpustila znatno število delavcev oziroma utrpela bistveni izpad dohodka. V 22. členu ZDen pa je določeno, da se na nepremičnini iz 20. člena tega zakona, vzpostavi lastninska pravica v korist upravičenca. Zavezanec ima še nadalje pravico uporabljati nepremičnino iz prejšnjega odstavka za svojo dejavnost, vendar le za dobo ki je nujno potrebna za prilagoditev njegovega poslovanja, spremenjenim razmeram.

Iz navedenih določb ZDen izhaja, da dobi z vrnitvijo lastninske pravice denacionalizacijski upravičenec le posredno posest, neposredna posest pa je po ZDen za denacionalizacijskega upravičenca odložena za določen čas, ki ga je zakonodajalec vezal na prilagajanja zavezanca spremenjenim razmeram.

Glede na vse navedene določbe ZDen in dejstvo, da bi bila s pravnomočnostjo izpodbijane odločbe na upravičence prenesena lastninska pravica na polovici bivšega samostana A. v B., ki leži na parceli številka 763, vložna številka 810 k.o. C. in nepremičnine številka 764, vložna številka 810 k.o. C., se sodišču, poleg vsega že povedanega, postavlja tudi vprašanje smotrnosti in upravičenosti takšnega vračanja nepremičnin navedenih v točki 1. in 2. izreka izpodbijane odločbe, saj bo ½ lastninske pravice upravičencev na navedenih nepremičninah, najkasneje po izteku roka določenega v ZDen, prešla v last in posest le teh.

Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče skladno z določbo 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K točki II. izreka: O stroških tožeče stranke je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in ji v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, priznalo stroške postopka v višini 350,00 EUR z uveljavljenim 20% DDV.