Jedro

Ni podana zakonska podlaga, na podlagi katere bi lahko tožena stranka dodatke k plači, do katerih je upravičen tožnik (dodatek za delo na nedeljo, praznik ali drugi dela prost dan, dodatek za nakladanje oziroma razkladanje, dodatek za povratne vožnje iz EU, dodatek za povratne vožnje izven EU, dodatek za čakanje), izplačevala v obliki deviznih dnevnic ali dodatkov k dnevnicam (kot povračilo stroškov v zvezi z delom).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek izreka) delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati razlike v plači za čas od 1. 7. 2002 do 22. 8. 2004 v bruto zneskih: - za julij 2002 znesek 273,19 EUR - za avgust 2002 znesek 84,21 EUR - za september 2002 znesek 309,21 EUR - za oktober 2002 znesek 201,92 EUR - za november 2002 znesek 287,39 EUR - za december 2002 znesek 248,58 EUR - za januar 2003 znesek 28,00 EUR - za februar 2003 znesek 5,40 EUR - za marec 2003 znesek 70,25 EUR - za april 2003 znesek 326,39 EUR - za maj 2003 znesek 307,62 EUR - za junij 2003 znesek 485,16 EUR - za julij 2003 znesek 491,81 EUR - za avgust 2003 znesek 201,15 EUR - za september 2003 znesek 411,97 EUR - za oktober 2003 znesek 335,89 EUR - za november 2003 znesek 150,74 EUR - za december 2003 znesek 416,80 EUR - za januar 2004 znesek 183,81 EUR - za februar 2004 znesek 401,18 EUR - za marec 2004 znesek 600,16 EUR - za april 2004 znesek 204,94 EUR - za maj 2004 znesek 159,87 EUR - za junij 2004 znesek 51,14 EUR - za avgust 2004 znesek 10,49 EUR od bruto razlik v plači obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto razlike pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za obveznost preteklega meseca, v 15 dneh.

Kar zahteva tožeča stranka več (da ji tožena stranka na zneske iz prejšnjega odstavka obračuna in izplača pripadajoče dodatke in nadomestila plače) se zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (prvi in tretji odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki razliko v plači za čas od 1. 7. 2002 do 22. 8. 2004 v mesečnih bruto zneskih, kot so razvidni iz izreka prvostopenjske sodbe (v izreku je pisna napaka, ker je za mesec marec 2003 napisan znesek 326,39 EUR namesto pravilnega 70,25 EUR) ter na te zneske obračunati pripadajoče dodatke in nadomestila plače, ki jih je tožnik prejel v posameznih mesecih, od tako ugotovljene bruto plače obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto razliko pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za obveznost preteklega meseca, v 15 dneh. Zahtevek za plačilo 43.752,72 EUR je zavrnilo. Tožnika je obvezalo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 464,90 EUR v 15 dneh, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Sklenilo je, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo v ugoditvenem delu, v prvem in tretjem odstavku izreka, se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, podrejeno pa pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izrek v delu, kjer so navedene razlike v plači popravi v skladu z izračuni izvedenca, materialnim pravom in ugotovljenim dejanskim stanjem in v skladu z uspehom ponovno odloči o stroških postopka ter še podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče nepravilno naložilo plačilo razlike v osnovni plači za obdobje od 1. 7. 2002 do 22. 8. 2004. Zneske, ki jih je sodišče povzelo iz tabele št. 12 izvedenskega mnenja, je izvedenec izračunal s prištetjem dodatkov k bruto plači tožnika, tako ugotovil pripadajočo bruto plačo ter jo primerjal z izplačanim zneskom po mesečnih obračunih plače. Zato ne gre za primerjavo med osnovnimi plačami. Izvedenec je k plači prištel tudi dodatke k dnevnicam v znesku 4.742,91 EUR, pri čemer je ta znesek enak pri izračunih po Kolektivni pogodbi za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost (KPŠSPAD) in Kolektivni pogodbi za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije (KPDPBVCP). Dodatki k dnevnicam res niso bili prikazani v obračunih plač, temveč pri obračunih dnevnic, kar je pravilno. Sodišče ni utemeljilo razlogov, da je bruto plačo štelo kot osnovno plačo in je nato k takšni plači prištelo še dodatke. Dodatki k dnevnicam so bili namenjeni kritju dodatnih stroškov, ki so nastali vozniku zaradi čakanja v tujini in drugih stroškov. Takšni dodatki ne morejo biti del osnovne plače. Z obračunom dnevnic je tožena stranka dokazovala, da je izplačala vse dodatke k dnevnicam in tožnik temu ni ugovarjal. Do navedb tožene stranke se sodišče ni opredelilo in ni jasno, zakaj je dodatke upoštevalo kot del neizplačane plače. Če bi sodišče primerjalo pravilne izračune plač, pri tem tožena stranka navaja katere podatke iz izvedenskega mnenja bi bilo potrebno upoštevati, bi se izkazalo, da so razlike v izplačilu bistveno manjše, v skupnem znesku 1.504,37 EUR, kot je tožena stranka opozorila v VIII. pripravljalni vlogi. Izvedenec je pri izračunu razlike osnovnim plačam že prištel dodatke na pogoje dela po kolektivni pogodbi ter dodatek na delovno dobo, zato je jasno, da so zneski, navedeni v tabelah 2 in 8, stolpca 20 in 21 že zneski končnih izplačil in ne šele osnovne plače, na katere bi bilo potrebno obračunati dodatke in nadomestila. Razlika, ki vključuje osnovno plačo, dodatke po zakonu in 15 % dodatek po pravilniku in nepravilno še dodatke, ki se izplačujejo z dnevnicami, ne more biti opredeljena kot razlika v osnovni plači. Nepravilno sodišče 15 % dodatka ni upoštevalo kot del osnovne plače. Namen dodatka je bil, da se plača voznika pri toženi stranki izenači s plačo voznika pri drugih delodajalcih, kjer je bilo upoštevano relativno razmerje 2,1. Ker je znesek, ki ga tožena stranka dolguje, upoštevajoč pravilni obračun razlik, bistveno nižji od prisojenega, tožena stranka predlaga, da višje sodišče popravi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s stroški postopka. Tožnik je uspel le z minimalnim 3 % delom zahtevka in bi toženi stranki moral povrniti stroške v višini 1.015,00 EUR. Če se upoštevajo še ostali izpodbojni razlogi o nepravilnem vštevanju 15 % dodatka, pa je tožnik dolžan toženi stranki povrniti vse stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti. Delno je zmotno uporabilo materialno pravo glede določb o oblikovanju bruto plače, zlasti o vštevanju nadomestil in dodatkov k osnovni plači. Plačilo za delo je po prvem odstavku 126. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 79/2006 - ZZZPB-F, 46/2007 - Odl. US, 103/2007, 45/2008 – Zarbit, 83/2009 - Odl. US) po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Dodatki se po tretjem odstavku 127. čl. ZDR določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu. Dodatki za poseben pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, ki niso vsebovani v zahtevnosti dela, se lahko določijo s kolektivno pogodbo, v vsakem primeru pa so del plače. Tožnik je predložil, sicer z njegove strani nepodpisano, pogodbo o zaposlitvi z dne 20. 5. 2002, iz katere izhaja, da je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „voznik motornega vozila nad 4,5 ton“ ter da je to delovno mesto uvrščeno v IV. tarifni razred z relativnim razmerjem 1,63. Osnovna plača ob podpisu pogodbe je znašala 121.628,97 tedanjih SIT bruto in se je povečevala v skladu s tarifnim delom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur. l. RS, št. 40/97 s spremembami) oz. panožno kolektivno pogodbo. Ker iz Akta o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo I. (priloga B5) izhaja, da je dejavnost družbe po Uredbi o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti (Ur. l. RS, št. 34/94, 3/95, 33/95, 15/96, 89/98 in 12/99) I/60.24 cestni tovorni promet, je za presojo tožnikovih zahtevkov, poleg splošnih aktov tožene stranke, potrebno upoštevati ureditev v Kolektivni pogodbi za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije (Ur. l. RS, št. 67/1999, 69/1999-popr., 48/2001, 6/2002 in 69/2002), ki je veljala, kar zadeva normativni del, do 30. 6. 2004. Iz mnenja izvedenca za ekonomijo in finance, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je izdelal za sporno obdobje od 1. julija 2002 do 22. avgusta 2004 izračun bruto plače za tožnika po Kolektivni pogodbi za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost (Ur. l. RS, št. 14/99, 39/99 - ZMPUPR, 48/2001, 6/2002 in 69/2002) in Kolektivni pogodbi za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije ter višino primerjal s plačami po obračunih plač za enako obdobje, kot jih je predložil tožnik (priloga A3). Med strankama ni sporno, da je tožnik vozil tovorno vozilo nad 6.500 kg skupne mase na mednarodnih relacijah, delo se po tarifni prilogi KPDPBVCP uvršča med srednje zahtevna dela v IV. tarifni razred s količnikom plačilnega razreda 2,10. Izvedenec je pri izračunu plače po KPDPBVCP upošteval izhodiščno plačo z ustreznim količnikom, korekcijo glede na število opravljenih ur ter tudi upošteval 15 % dodatek, kot ga za težje pogoje dela nad 70 % delovnega časa določa 9. člen Pravilnika o plačah in drugih prejemkih (priloga B11), ki ga je uprava družbe sprejela 19. februarja 2002 in se je po končni določbi (38. člen) uporabljal od 1. 7. 2002 dalje. Na ta način ter ob upoštevanju dodatka za delovno dobo, nadomestil za letni dopust, za čas nezmožnosti zaradi bolezni, za čas državnega praznika in stimulacije zaradi preseganja normativa je izvedenec izračunal znesek bruto plače brez dodatkov, ki bi tožniku moral biti izplačan v skladu z določbami KPDPBVCP.

Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje, ker je prvostopenjsko sodišče upoštevalo izvedenčev izračun s 15 % dodatkom kot del plače. KPDPBVCP v 4. odstavku 52. člena določa, da se dodatki za delo v deljenem delovnem času, ki je za delavce manj ugoden, iz 2. točke tega člena, razen dodatka za delo na dan državnih praznikov in po zakonu dela prostih dni, na delovnih mestih upravljanja z vozilom (vozniki) ne obračunavajo kot poseben dodatek, ker so ti dodatki že upoštevani v vrednotenju in zajeti v osnovni plači teh tipičnih delovnih mest. Tožena stranka je v omenjenem 9. členu Pravilnika o plačah in drugih prejemkih povzela vrste težjih pogojev dela, kot jih določa 1. točka četrtega odstavka 52. člena KPDPBVCP ter v 10. členu Pravilnika določila, da se dodatek za težje pogoje dela, ki zajema dodatek za težko delo, dodatek pri delih, kjer delavec v skladu s predpisi stalno uporablja zaščitna sredstva ter dodatek pri delih, pri katerih je delavec izpostavljen posebnim nevarnostim, obračunava na osnovno plačo. S tem 15 % dodatkom torej niso zajeti dodatki za delovni čas, ki je za delavca manj ugoden in za katere KPDPBVCP določa, da se voznikom ne obračunavajo, ker so takšni dodatki že upoštevani v vrednotenju in zajeti v osnovni plači tipičnih delovnih mest. Po prepričanju sodišča druge stopnje je izvedenec pravilno upošteval in izračunal, da se tudi dodatek za delo na dan nedelje, praznika ali drugega prostega dneva, dodatek za nakladanje oz. razkladanje, dodatek za povratne vožnje iz Evropske unije oz. dodatek za povratne vožnje izven Evropske unije ter dodatek za čakanje, upoštevajo pri izračunu pripadajoče bruto plače. Ni zakonske podlage, da bi tožena stranka navedene dodatke, kot je sicer po njenih navedbah določila v navodilih o službenih potovanjih, izplačevala v obliki deviznih dnevnic ali v obliki dodatkov k dnevnicam, kot materialni strošek. Povračila stroškov v zvezi z delom so po prvem odstavku 130. čl. ZDR povračila stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Glede povračila stroškov v zvezi z delom KPDPBVCP v 58. členu določa, da se za povračilo stroškov, ki so jih imeli delavci pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju, šteje dnevnica (povračilo stroškov za prehrano), povračilo stroškov za prenočišče in povračilo stroškov za prevoz. Podjetniške kolektivne pogodbe oz. splošni akti delodajalcev, ki določajo višino in način izplačila domačih in inozemskih dnevnic nad zneski iz tarifne priloge na dan podpisa tarifne priloge, ostanejo v veljavi. Delavcu se na službenem potovanju v tujino povrnejo dejanski stroški v skladu s predpisi, ki veljajo za državne organe. Zakon o dohodnini (ZDoh, Ur. l. RS, št. 71/93 z nadaljnjimi spremembami), ki je veljal v spornem obdobju, je v 1. alineji prvega odstavka 16. člena določal, da se povračila stroškov, ki jih je imel zavezanec v zvezi z delom ne vštevajo v osnovo za davek največ do višine, ki je določena s predpisom Vlade Republike Slovenije. Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Ur. l. RS, št. 72/93 s spremembami), ki je veljala in se uporabljala od 1. 1. 1994 do 31. 12. 2004, je v 2. členu določala, da se v osnovo za davek od osebnih prejemkov in osnovo za prispevke za socialno varnost ne vštevajo le dnevnice za službena potovanja doma in v tujino. Dodatki, ki niso dnevnice, torej ne morejo pomeniti povračila stroškov v zvezi z delom, ki se ne všteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov in v osnovo za prispevke za socialno varnost, zato jih je izvedenec pravilno upošteval pri izračunih plač in na ta način ugotovil razliko med plačo, ki bi tožniku pripadla ter dejansko izplačano plačo. Tožena stranka je sicer predložila obračune dnevnic in stroškov (priloga B4), iz katerih naj bi izhajalo, da je tožniku ob dnevnicah izplačevala dodatke. Teh dodatkov naj bi bilo po navedbah tožene stranke (točka 25 v sedmi pripravljalni vlogi – list št. 153 sodnega spisa) za 4.742,91 EUR in predloženi izpis naj bi bil tudi dokaz o dejanskem plačilu dodatkov k dnevnicam. Izvedenec iz dokumentacije v spisu ni mogel ugotoviti ali so se vsi dodatki izplačevali skupaj s plačami ali pa so se izplačevali posebej kot obračun potnih stroškov. Tožena stranka ni predložila dokazil o dejanskih izplačilih dodatkov in potnih stroškov. Iz predloženih obračunov (priloga B4) ni razvidno, kdaj in v kolikšnih zneskih naj bi bili ti stroški tožniku povrnjeni. V spisu tudi ni podatkov o dejansko prejetih dnevnicah, zato izvedenec ni mogel ugotoviti dejanskega izplačila temveč le pripadajoče zneske dnevnic. V sklepnih ugotovitvah je navedel, da bi tožniku morale biti po splošnih aktih delodajalca za čas dela v tujini izplačane dnevnice v skupnem znesku 7.342,39 EUR, dnevnice med vožnjami v Republiki Sloveniji pa v znesku 1.245,34 EUR, kar vse presega obveznost obračuna ter izplačila dnevnic po določbah KPDPBVCP (po merilih iz kolektivne pogodbe je znesek dnevnic za tujino 5.895,20 EUR, znesek za dnevnic za nadomestilo stroškov domačih potovanj pa 1.089,13 EUR).

Utemeljena je pritožba, da tožena stranka na zneske razlik v bruto plačah, kot jih je, ob upoštevanju ustreznega količnika plačilnega razreda ter vseh dodatkov v skladu s KPDPBVCP in splošnimi akti delodajalca izračunal izvedenec, ni dolžna obračunati še pripadajočih dodatkov in nadomestil plače, ker je to že upoštevano pri izračunu razlik. Izvedenec je opravil tudi obračun potnih stroškov ter ugotovil, znesek pripadajočih dnevnic. Ker je potrebno od dodatkov, ki so sestavni del plače, obračunati davke in prispevke, je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tako, da je toženi stranki naložilo obračun (in ne plačilo, kot je zmotno razsodilo prvostopenjsko sodišče) bruto razlik, od tako obračunanih razlik plačilo davkov in prispevkov za socialno varnost, neto razlike pa bo tožena stranka izplačala tožniku.

Sodišče prve stopnje je pravilno izračunalo delež uspeha strank v sporu in kot uspeh tožnika upoštevalo seštevek bruto razlik v plači po KPDPBVCP iz izvedečevega izračuna. Pri izračunu stroškov, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, je pravilno upoštevalo določbo 154. čl. ZPP. Pritožba tožene stranke, da je sodišče kršilo določbe postopka z nepravilno ugotovitvijo uspeha v sporu, je zato neutemeljena.

Tožena stranka zahteva povračilo stroškov pritožbe. Po 39. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in št. 97/2010) se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po prej veljavnem Zakonu o sodnih taksah (ZST, Ur. l. SRS, št. 1/90 s spremembami). Po določbi 1. točke drugega odstavka 4. člena Zakona o sodnih taksah taksna obveznost nastane z izročitvijo vloge in se odmeri po 4. odstavku 25. člena ZST glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe, ki je v obravnavanem primeru 6.247,28 EUR, kar pomeni, da sodna taksa ni 915,00 EUR, kot zahteva tožena stranka, temveč ob upoštevanju vrednosti zahtevka 147,78 EUR. Po oceni sodišča druge stopnje je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato je na podlagi tretjega odstavka 154. čl. ZPP sklenilo, da pritožbene stroške nosi sama.