Jedro

Tožnik je svojo namero za vložitev prošnje za azil vložil šele 14 dni po tem, ko je bil nastanjen v Centru za tujce zaradi odstranitve iz države. Takšno ravnanje pa dokazuje, da je prošnjo za azil vložil z namenom, da bi preprečil odstranitev iz Republike Slovenije (5. alineja 36. člena ZAzil).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.12.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega dneva od pravnomočno končanega azilnega postopka (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema določbe ZAzil, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev, in jih je tožena stranka po presoji sodišča prve stopnje pravilno uporabila. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik prvo prošnjo za azil vložil 1.10.2004 (tožena stranka je postopek dne 13.9.2005 ustavila na podlagi 2. alinee 42. člena ZAzil). Dne 14.11.2005 je bil tožnik prijet s strani PP Trbovlje in istega dne nastanjen v Centru za tujce, kjer je dne 28.11.2005 izrazil namero, da želi v Republiki Sloveniji (ponovno) zaprositi za azil. Dne 8.12.2005 je bila vložena njegova prošnja na predpisanem obrazcu. Po presoji sodišča je utemeljeno sklepanje tožene stranke, da je tožnik zlorabil azilni postopek s tem, da je vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države (5. alinea 36. člena ZAzil), saj je svojo namero zaprositi za azil izrazil šele po 14 dneh bivanja v Centru za tujce (kamor je bil nastanjen z namenom, da bo odstranjen iz države). Tožena stranka je svojo odločitev oprla tudi na 1. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. alineo 36. člena vendar v zvezi s tem razlogom ne navaja svojih razlogov in svojega sklepa ne obrazlaga, zato v tem delu odločbe ni mogoče preizkusiti. Ker pa je za odločitev po 2. odstavku 35. člena ZAzil dovolj, da je izpolnjen le eden izmed taksativno naštetih razlogov, je odločitev tožene stranke pravilna, ker je svojo odločitev oprla na 1. alineo 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Tožnik tudi navaja, da bi morali upoštevati njegovo zdravstveno stanje in starost, ko ne more več sam skrbeti zase in tudi, da je prošnjo za azil vložil iz razloga, da bi lahko ostal v Sloveniji skupaj z ženo in ostalimi družinskimi člani. V zvezi z zdravstvenim stanjem tožnik ne navaja nobenih podrobnosti in ne prilaga kakšnih dokazov. Navaja še, zakaj ni opravilo glavne obravnave in zaslišalo tožnika, kot je ta predlagal v tožbi.

Tožnik v pritožbi izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. Po njegovem mnenju tožena stranka ni popolno in pravilno ugotovila dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, zakaj je moral zapustiti izvorno državo in se v to državo več ne more vrniti. Ni mu mogoče očitati, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Svojo ogroženost je prepričljivo obrazložil tudi v tožbi. Preuranjeno je strinjanje prvostopnega sodišča s sklepanjem tožene stranke, da je v tem primeru upravičeno uporabiti določbe ZAzil, ki omogočajo odločanje t.i. pospešenem postopku. Po njegovem mnenju bi se moralo odločati v okviru rednega azilnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in zadevo pošlje v ponovno odločanje toženi stranki.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago. Že sodišče prve stopnje in tudi tožena stranka sta tožniku pravilno pojasnila, da je mogoče prošnjo za azil zavrniti kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po določbah 1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev, pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea) in tudi vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea).

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavanem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo. Pravilna je presoja prvostopnega sodišča, da je tožena stranka utemeljeno odločala v t.i. pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil). Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka in ga je v izpodbijani sodbi povzelo prvostopno sodišče, so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za azil na podlagi navedenih določb ZAzil. Tožnik je svojo namero za vložitev prošnje za azil vložil šele 14 dni po tem, ko je bil nastanjen v Centru za tujce zaradi odstranitve iz države, takšno ravnanje pa tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazuje, da je prošnjo za azil vložil z namenom, da bi preprečil odstranitev iz Republike Slovenije (5. alinea 36. člena ZAzil). Ker pa je podan že zgoraj navedeni razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene, toženi stranki niti ni bilo treba ugotavljati, ali obstaja še kakšen od razlogov, zaradi katerih se prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena. Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljen tožnikov ugovor, da bi morala tožena stranka o zadevi odločati v rednem postopku. Pritožbeno sodišče je v svojih sodbah, ko je presojalo zakonitost odločb, izdanih v azilnih zadevah, že večkrat ponovilo stališče, da je postopek, v katerem pristojni organ o stvari odloči takoj in prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno, uveden z namenom pospešitve azilnih postopkov. V teh t. i. pospešenih postopkih ne gre za neposredno ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker so za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na kakšnega izmed razlogov, ki so taksativno navedeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V obravnavanem primeru pa so bile, kot že navedeno, podane okoliščine, ki se nanašajo na razloge iz 5. alinee 36. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče kot nedopusten zavrača uveljavljani pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 5. odstavku 72. člena ZUS se lahko namreč ta razlog uveljavlja le, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, tega pa v obravnavani zadevi ni. Glede na navedeno in ker tudi ne obstajajo razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.