Jedro

Okoliščine, ki jih je sodišče presojalo pri odmeri kazni v zvezi z obsojenčevim psihičnim stanjem po storitvi kaznivega dejanja (da mu je za nastanek prometne nesreče žal, da je stalno v mislih pri tem dogodku in da je po nesreči zaradi duševne stiske obiskal klinično psihologinjo), niso takšne, da bi jih sodišče smelo presojati le ob predhodno danem izvedenskem mnenju.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega G.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11.9.2007 obsojenega G.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ ter mu izreklo kazen 10 mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 400,00 EUR ter stroške oškodovančevega pooblaščenca. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3.4.2008 zavrnilo zagovorničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati povprečnino v znesku 800,00 EUR.

Zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni in obdolžencu kazen odpusti, podrejeno pa obdolženemu izreče pogojno obsodbo ter ga oprosti stroškov kazenskega postopka, oziroma podrejeno, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje in sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Oporekanje ugotovitvam izvedenskega mnenja izvedenca cestno-prometne stroke ne pomeni nobene od zatrjevanih kršitev, temveč gre za uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ta razlog pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dopusten. Ni namreč mogoče razložiti nesoglasja zahteve z ugotovitvami izvedenca, da ni upošteval zagovora obsojenega, da se je umikal nasproti vozečemu vozilu. Glede zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi je potrebno ugotoviti, da je sodišče izvedeniško mnenje izvedenca cestno-prometne stroke prebralo, očitno s soglasjem obrambe, saj v zapisniku o glavni obravnavi ni zapisa, iz katerega bi bilo razvidno, da je obsojenčeva zagovornica branju izvedeniškega mnenja nasprotovala. Zagovornica je v končni besedi sicer oporekala nekaterim ugotovitvam izvedeniškega mnenja, vendar ni nasprotovala branju. Sodišče res ni sprejelo predloga obrambe za postavitev izvedenca psihiatra, ki naj bi ocenil vpliv duševne bolečine in splošnih posledic, ki jih je prometna nezgoda pustila na obsojencu z obrazložitvijo, da dokaz v ničemer ne bi pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja. Ugotoviti je namreč potrebno, da tak dokazni predlog ne izpolnjuje pogoja dovolj visoke stopnje pravne relevantnosti, s katero bi lahko sodišče prispevalo k pravilni in zakoniti sodni odločbi. Gre za okoliščino, ki lahko vpliva na odmero kazni, te okoliščine pa je obramba tekom postopka izpostavila, sodišče pa jih je ocenilo in jih pri odmeri kazni upoštevalo.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornici. V izjavi zagovornica meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena ter vztraja pri danem predlogu.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica zahteve izraža dvom v pravilnost mnenja izvedenca prometne stroke. Po njeni oceni se ni opredelil do vprašanja, ali je lahko odmik obsojenčevega vozila v desno povzročil njegovo nestabilnost. Izvedenec bi moral podati mnenje, kako bi se obnašalo vozilo, če bi obsojenec nenadoma reagiral na nasproti vozeče vozilo. Sodišče je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, ker je svojo odločitev oprlo na protislovno izvedensko mnenje, pri čemer ga ni zaslišalo na glavni obravnavi. Opozarja na določbe 333. člena ZKP, po katerih izvedenec poda svoj izvid in mnenje ustno, lahko pa se mu dovoli, da pred tem podani izvid in mnenje prebere. Izvedenec je opravljal ogled kraja prometne nesreče, obsojenec o tem ni bil obveščen in mu je zato bila kratena pravica do sodelovanja pri izvedbi dokazov. Napada tudi odločitev, s katero je sodišče ugotovilo krivdno obliko zavestne malomarnosti ter obrazloži svoje stališče do tega vprašanja. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca psihiatrične stroke je po oceni zahteve sodišče obsojencu odreklo z Ustavo Republike Slovenije zagotovljeno pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Nepravilno je sodišče tudi uporabilo zakon s tem, ko obsojencu ni odpustilo kazni, prav tako pa ni upoštevalo poteka časa in odmaknjenosti dogodka ter dejstva, da izrek kazni pet let po dogodku ne dosega svojega namena.

Sodišče prve stopnje je ugotovitve glede poteka obravnavane prometne nesreče obrazložilo v sodbi (prvostopenjska sodba v zadnjem odstavku na 3. strani in v prvem odstavku na 4. strani). Že iz samega opisa obsojenčeve vožnje je razbrati, da ni sledilo njegovemu zagovoru, da se je umikal drugemu vozilu. V nadaljevanju pa je presojo obsojenčevega zagovora tudi obrazložilo. Izrecno je navedlo, da ne sledi zagovoru, da se je umikal drugemu vozilu in da ga je zato pričelo zanašati, ker je tudi sam izjavil, da to vozilo ni peljalo delno po njegovem voznem pasu, pač pa v celoti po svojem. Pri tem je upoštevalo mnenje izvedenca, ki je pojasnil, da v primeru, če bi bilo temu tako, je imel obsojenec najmanj 3,8 m razpoložljive širine prometnega pasu med sredinsko črto in vzdolžno parkiranimi vozili ob desnem robu ceste ter da zato ni nobene logične razlage, da bi moral na to vozilo kakorkoli reagirati in se mu umikati. Glede na takšne dejanske ugotovitve razjasnjevanje okoliščin, ali je po obsojencu zatrjevani odmik nasproti vozečega vozila lahko povzročil njegovo nestabilnost in kako bi se „obnašalo“ vozilo zaradi obsojenčeve nenadne reakcije, ni odločilnega pomena. Sicer pa dejansko podlago ugotavlja sodišče, izvedenec pa jo uporabi pri podaji izvida in mnenja, ko odgovarja na vprašanja, ki mu jih zastavi sodišče. Nepopolnost ali nepravilnost takega mnenja se lahko izpodbija z uveljavljanjem zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Slednje velja tudi za v zahtevi zatrjevano protislovnost izvedenskega mnenja, ki pa je zahteva ne obrazloži s konkretnimi navedbami, ki bi omogočale sklepanje v zatrjevani smeri.

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi med drugim prebralo tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca za raziskave prometnih nezgod dr. N.Č. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, obramba ni predlagala njegovega neposrednega zaslišanja, prav tako pred zaključkom dokaznega postopka zagovornica in obsojenec nista imela novih dokaznih predlogov. V besedi strank je zagovornica navajala tudi, da obramba ni nikoli zatrjevala, da naj bi prišlo do prometne nesreče zaradi drugih okoliščin, da pa izvedenskega mnenja v celoti ne sprejema. Glede na zagovor obsojenca in raziskano dejansko stanje tudi ni nobene potrebe po novem izvedencu, hkrati pa obramba opozarja na pomanjkljivosti, ki naj jih upošteva sodišče. Tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje obramba ni problematizirala postopanja sodišča prve stopnje v zvezi z branjem pisnega izvida in mnenja navedenega izvedenca.

Vložnica zahteve trdi, da je sodišče, ker ni zaslišalo izvedenca na glavni obravnavi, bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ki so gotovo vplivale na zakonitost sodne odločbe (drugi odstavek 371. člena ZKP), ker je prav izvedensko mnenje odločilno vplivalo na odločitev o kazenski sankciji in na odločitev o ugotavljanju krivde. Povzema tudi vsebino določb 333. člena ZKP. Utemeljitev, da je sodišče s postopanjem, ki je v nasprotju s šestim odstavkom 333. člena ZKP bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, kršitev pa je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, vsebinsko ni takšna, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Zahteva je v primeru uveljavljanja takšne kršitve dolžna navedeno trditev obrazložiti s konkretnimi navedbami (prvi odstavek 424. člena ZKP). Ob tem je treba opozoriti, da lahko sodišče s soglasjem strank odloči, naj se zapisnik o zaslišanju izvedenca oziroma njegov pisni izvid in mnenje prebereta tudi, če izvedenec ni bil navzoč, ne glede na to, ali je bil povabljen na glavno obravnavo ali ne (drugi odstavek 340. člena ZKP). Zahteva ne uveljavlja, da je sodišče prve stopnje prebralo izvid in mnenje izvedenca prometne stroke ob odsotnosti soglasja strank, torej tudi obrambe. Iz teh razlogov ni mogoče sklepati, da je sodišče kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe.

Sodišče je sklepalo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje s krivdno obliko zavestne malomarnosti, pri čemer je upoštevalo okoliščine, da je obsojenec vozil s hitrostjo najmanj 115 km/h, kar je več kot dvakrat toliko, kot je dovoljena hitrost na obravnavanem delu ceste in da je vozil v naselju. Na podlagi teh okoliščin ni nerazumna presoja sodišča, da je obsojenec ravnal z zavestno malomarnostjo. Okoliščine, ki jih v zvezi z grajo tega zaključka pravnomočne sodbe navaja zahteva in ki zadevajo siceršnje ravnanje obsojenca in njegov odnos do spoštovanja prometnih predpisov ter do oškodovanca, vključno z navedbo, da je nastala posledica le splet okoliščin, navedene presoje ne more ovreči. Ugotavljanje stopnje krivde se namreč omejuje v vsaki posamezni zadevi na konkretno ravnanje storilca, pri čemer lahko okoliščine, na katere se sklicuje zahteva, vplivajo le na odmero kazni.

Zagovornica je na glavni obravnavi, ki je bila opravljena 16.1.2007, predlagala, da sodišče odredi izvedenca psihiatrične stroke zaradi ocene vpliva duševne bolečine in zaradi ocene posledic, ki jih je prometna nesreča pustila pri obsojencu. Prav tako je predlagala zaslišanje psihologinje, ki je obravnavala obsojenca. Sodišče prve stopnje je dokazna predloga zavrnilo z utemeljitvijo, da njuna izvedba v ničemer ne bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je v okviru s pritožbo uveljavljanega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja presodilo navedbe, ki zadevajo zavrnitev dokaznega predloga za odreditev izvedenca psihiatrične stroke. Utemeljilo je, da z odločitvijo sodišča prve stopnje obsojencu ni bila odvzeta pravica do izvedbe dokaza, ki bi vplivala na odmero kazenske sankcije ter glede obsojenčeve prizadetosti povzelo zaključek prvostopenjskega sodišča in opozorilo na dopis dr. V.R., pri kateri je bil spomladi leta 2004 na dveh konzultacijah.

Kot izhaja iz vsebine obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti, bi moralo sodišče odrediti izvedenstvo psihiatrične ali psihološke stroke oziroma zaslišati psihologinjo zaradi ugotovitev psihičnih posledic, nastalih pri obsojencu in o njegovih osebnih okoliščinah, kar vse povezuje z odločanjem o krivdi in kazni. Sodišču tudi očita, da je te okoliščine presojalo brez lastnega strokovnega znanja in s tem prekoračilo svoja pooblastila in kršilo pravila postopka, kar je vplivalo na zakonitost sodbe.

Obsojenčevo psihično stanje po izvršitvi kaznivega dejanja je okoliščina, ki je relevantna za presojo, kakšno kazensko sankcijo oziroma kazen naj mu izreče sodišče za storjeno kaznivo dejanje. Glede na navedbe zahteve in ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin obravnavanega kaznivega dejanja, ni izkazana verjetnost, da bi izvedba predlaganega dokaza odločilno vplivala na drugačno odločitev o kazni, kot jo je sprejelo sodišče. Sodišču tudi ni mogoče očitati, da je pri presoji obsojenčevega psihičnega stanja po storitvi kaznivega dejanja, prekoračilo svoja pooblastila. Sodišče prve stopnje je obsojencu štelo med drugim kot olajševalno, da mu je za nastanek prometne nesreče žal, da je stalno v mislih pri tem dogodku in da je po nesreči zaradi duševne stiske obiskal klinično psihologinjo. V takem položaju ne gre za okoliščine, ki bi jih sodišče smelo presojati le ob predhodno danem izvedenskem mnenju.

V določbi 45. člena KZ je predpisan poseben razlog za odpustitev kazni, ki je podan le, če posledice iz malomarnosti storjenega kaznivega dejanja storilca toliko prizadevajo, da izrek kazni v takšnem primeru očitno ne bi bil primeren. Za uporabo te določbe je odločilna ugotovitev glede obstoja posledic pri storilcu (psihičnih ali fizičnih), zaradi katerih kazen izgubi svoj pomen. Sodišče je presodilo, da ne gre za posledice, ki so obsojenca toliko prizadele, da bi bila upravičena uporaba navedene določbe, pri čemer je izhajalo tudi iz okoliščin, povezanih z njegovim ravnanjem po storitvi kaznivega dejanja. Zato kljub navedbam zahteve, ki so v pretežni meri dejanske narave, ni podlage za sklepanje, da je s pravnomočno sodbo bil kršen kazenski zakon.

Z opozarjanjem na olajševalne okoliščine, ki jih sodišče naj ne bi upoštevalo pri odmeri kazni, zahteva izpodbija odločbo o kazni. Slednje je mogoče storiti le s pritožbo (prvi odstavek 374. člena ZKP), z zahtevo za varstvo zakonitosti pa le zaradi kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Gre za situacijo, v kateri sodišče med drugim z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, česar pa zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obsojenega G.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenec glede na njegov status nima lastnih dohodkov, prav tako nima premoženja. Zato ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila povprečnine, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).