Jedro

Stranka mora ponuditi ustrezne dokaze v dokaz trditve, da je na vročilnici ugotovljeno dejstvo, da nima hišnega predalčnika, nepravilno ugotovljeno.

Če ni z gotovostjo ugotovljeno, da osebna vročitev tožbe v odgovor ni bila opravljena pravilno, izdaja zamudne sodbe ni mogoča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je toženka dolžna izprazniti garsonjero – sobo v I. nadstropju, v izmeri 21 m2, v stanovanjski hiši v Ljubljani, ..., stoječi na parceli št. 34, k.o. G., ki se nahaja v I. nadstropju desno na gangu, in sicer gre za tretje stanovanje na gangu, ki je označeno s številko 502, vključno s pripadajočim pomožnim prostorom, se iz nje izseliti ter jo prosto ljudi in stvari izroči v posest tožečim strankam skupaj s ključi stanovanja. Tožena stranka pa je dolžna povrniti tožnikom tudi njihove pravdne stroške v višini 186,25 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje toženka in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje storilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 7. in 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki ni bila dana možnost odgovoriti na tožbo in ji tako v predmetnem sporu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Po njenem mnenju je bila vročitev tožbe v odgovor toženki nepravilno opravljena. Poskus vročitve tožbe v odgovor v Italiji je bil nepotreben, saj toženka ves čas stalno biva na naslovu ... 10, v Ljubljani. Iz vročilnice na list. št. 30 spisa ne izhaja, da bi bila vročitev opravljena po 3. odstavku 142. člena ZPP. Netočna je ugotovitev na vročilnici, da toženka nima poštnega nabiralnika, saj ga ves čas ima, kar dokazuje tudi okoliščina, da je prejela pošiljko od pooblaščenke tožnikov. Da vročitev ni bila opravljena pravilno, kaže tudi način vročanja zamudne sodbe. Ta okoliščina izhaja iz obsežne korespondence med sodiščem in Pošto Slovenije d.o.o., Poslovno enoto Ljubljana. Pri vročitvi so bile kršene tudi določbe 143. člena ZPP, glede katerih je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost z Ustavo. Odločitev je tudi materialnopravno nepravilna, saj iz navedb v tožbi ne izhaja utemeljenost zahtevka v celoti. Zato ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe. Le zaradi pasivnosti toženke ni mogoče sklepati, da so zatrjevana dejstva resnična in da so verodostojni dokazi, s katerimi tožeča stranka utemeljuje tožbeni zahtevek.

Tožeče stranke na vročeno pritožbo niso odgovorile.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka v roku iz 277. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni odgovorila na tožbo, zato je izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo. Po njegovi oceni so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, taksativno našteti v 1. odstavku 318. člena ZPP, med njimi tudi pravilna vročitev tožbe v odgovor.

Po določbi 1. odstavka 142. člena ZPP mora biti tožba vročena stranki osebno. Za osebno vročitev se šteje tudi vročanje na način, določen v 142. členu ZPP, če je opravljen v skladu z določili zakona in glede na dejanske ugotovitve, ki so pomembne za odločitev o tem, ali je bila vročitev opravljena pravilno. V obravnavanem primeru je vročevalec v poizkusu osebne vročitve sodnega pisanja toženki na naslovu ..... 10, Ljubljana, ugotovil, da toženka nima hišnega predalčnika, v katerem bi lahko pustil obvestilo iz 3. odstavka 142. člena ZPP, zato je obvestilo o prispelem pismu pustil na vratih. Ali so bila to vrata stanovanja ali kakšna druga vrata, na vročilnici ni označil. Ker naslovnica sodne pošiljke ni prevzela v roku petnajstih dni in po ugotovitvah vročevalca ni imela svojega hišnega predalčnika, je pošta sodno pismo vrnila sodišču, kar je v skladu z določbo 4. odstavka 142. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je takšno ravnanje vročevalca štelo kot pravilno, zato je sledila izdaja zamudne sodbe. Ob poizkusu vročitve sodbe je vročevalec sodno pošiljko vrnil sodišču z oznako, da je naslovnica neznana. Na zaprosilo sodišča po dodatnih pojasnilih je Pošta Slovenije, d.o.o., Poslovna enota Ljubljana sodišče obvestila, da je pismonoša dne 6.2.2009 pismo naslovnici poskušal vročiti na navedenem naslovu. Naslovnica na naslovu nima napisa na zvoncu, niti nameščenega hišnega predalčnika. Glede na navedeno je pismonoša pismo vrnil z oznako „neznan“, saj gre za fizično osebo in zato je pismonoša postopal v skladu z navodili. Sodišče prve stopnje je pošto pozvalo, da mu sporoči, kje in kdaj je vročevalec naslovnici pustil drugo obvestilo s poukom, da se s tem šteje, da je bila vročitev pisanja pravilno opravljena. Iz obvestila pošte izhaja, da je poštni vročevalec opravil vročitev tako, da je po neuspeli vročitvi obvestilo o prispelem pismu nalepil na vhodna vrata večstanovanjske stavbe. Ker naslovnica pisma ni prevzela v petnajstdnevnem roku za prevzem in nima hišnega predalčnika, je pošta pismo z ustrezno oznako vrnila sodišču. Sodišče prve stopnje je tudi za to vročitev štelo, da je bila opravljena v skladu z določbama 3. in 4. odstavka 142. člena ZPP.

V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje toženkin predlog za vrnitev v prejšnje stanje obravnavalo kot predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sodbe in mu ugodilo. Ugotovilo je namreč, da sodba glede na dejstvo, da je bilo obvestilo puščeno na vhodnih vratih večstanovanjske hiše in nato po petnajstih dneh pošiljka vrnjena sodišču, ker je vročevalec ugotovil, da naslovnica hišnega predalčnika nima, ni bilo vročeno v skladu z določbama 3. in 4. odstavka 142. člena ZPP.

Toženka je v pritožbi proti sodbi zatrjevala, da vročitev tožbe v odgovor ni bila opravljena pravilno. Trdila je, da je ves čas obstajal poštni nabiralnik, v katerem bi ji moral vročevalec pustiti obvestilo in pozneje sodno pošiljko. Predložila je fotokopijo fotografije poštnega nabiralnika, na katerem je priimek njene matere, nad njim pa njen priimek in ime.

Vročilnica predstavlja javno listino v smislu določbe 1. odstavka 224. člena ZPP, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, v konkretnem primeru dejstva, da naslovnica nima hišnega predalčnika. Ob upoštevanju določbe 4. odstavka 224. člena ZPP je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je listina nepravilno sestavljena. Toženka je zaradi dokazovanja svoje trditve, da je ves čas obstajal poštni nabiralnik z označenimi njenimi podatki, predložila le že zgoraj opisano fotokopijo ter kopije pošiljk, ki jih je prejela od pooblaščenke tožečih strank. Pritožbeno sodišče sodi, da le z navedenimi dokazi ne bi mogla uspešno izpodbiti ugotovitev vročevalca na vročilnici, da v času vročitve tožbe v odgovor predalčnika ni bilo, saj iz predložene fotokopije fotografije ne izhaja, kdaj je bila fotografija posneta, pošiljke pooblaščenke tožečih strank pa je prejela šele v oktobru 2009. Toženka ni predlagala niti lastnega zaslišanja glede sporne okoliščine, predlagani dokazi pa niso primerni in zadostni, saj je lahko na materin predalčnik kadarkoli namestila svoje podatke.

Kljub temu pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da glede na podatke v spisu ni z zadostno stopnjo gotovosti izkazano, da je bila vročitev tožbe v odgovor opravljena pravilno ob predpostavki, da toženka predalčnika ni imela. V tem primeru bi moral vročevalec obvestilo z ustreznimi opozorili iz 3. odstavka 142. člena ZPP pritrditi na vrata stanovanja. Vročevalec na tiskanem obrazcu ni označil, da je obvestilo pustil na vratih stanovanja, saj sta obkroženi le besedi „na vratih“. Ob upoštevanju dejstev, da je pošta ob poskusu vročitve sodbe sprva sodno pošiljko vrnila z oznako, da je naslovnica neznana, nato je na poziv sodišča sporočila, da naslovnica na naslovu nima napisa na zvoncu, niti nameščenega hišnega predalčnika, po ponovnem pojasnilu in navodilu prvostopnega sodišča, kako je potrebno sodno pošiljko vročiti v primeru, če naslovnik nima hišnega predalčnika, pa je vročevalec obvestilo nalepil na vhodna vrata večstanovanjske stavbe, po presoji pritožbenega sodišča ni izkazano, da je bilo obvestilo o sodni pošiljki s tožbo in pozivom za odgovor puščeno na vratih njenega stanovanja, kot bi moralo biti. Če je namreč vročevalec še v mesecu marcu 2009 ugotovil, da naslovnica nima niti napisa na zvoncu, niti hišnega predalčnika, je neverjetno, da bi vročevalec ob poskusu vročitve v mesecu decembru 2008 sploh našel vrata njenega stanovanja, na katerega bi moral pritrditi obvestilo. Ker celo na vročilnici ni označil, da je obvestilo pustil na vratih toženkinega stanovanja, pritožbeno sodišče sodi, da tudi vročitev tožbe v odgovor glede na zgoraj navedene ugotovite ni bila opravljena pravilno.

Ker torej že prvi pogoj iz 1. odstavka 318. člena ZPP ni bil izpolnjen, sodišče prve stopnje pa je kljub temu izdalo zamudno sodbo, sta podani zatrjevani kršitvi določb pravdnega postopka iz 7. in 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje s tem, ko je v nasprotju z določbo 1. odstavka 318. člena ZPP izdalo zamudno sodbo, toženki onemogočilo obravnavanje pred sodiščem. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in na podlagi določbe 1. odstavka 354. člena ZPP sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj ugotovljenih kršitev postopka glede na njuno naravo ne more odpraviti samo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opraviti osebno vročitev tožbe v odgovor v skladu z določbami ZPP-ja in nato postopati glede na ravnanje toženke.

Ker je pritožbeno sodišče moralo sodbo razveljaviti že iz zgoraj navedenih razlogov, na ostale pritožbene navedbe v tej odločbi ne odgovarja.

Pritožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, zato odločanje o njih ni potrebno.