Jedro

Na ničnost pazi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ves čas postopka, a samo v okviru ustreznih (to je pravočasnih in konkretnih) trditev strank, ki takšen (praven) zaključek omogočajo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na izročitev in prepustitev traktorske prikolice (nosilnosti 3 tone, sive barve s številko šasije 20-71966) v posest in na povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe tožencu povrne pravdne stroške v višini 115,90 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku (s stroškovno posledico), podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje izjavam s strani toženca predlaganih prič dalo preveliko težo, saj so bile te usklajene in prilagojene potrebam pravde. Še posebej to velja za izpovedbi priče M. G., ki je toženčeva partnerka, in priče D. D., ki je tožencu pomagal pri obnovi prikolice (in s katerim sta očitno v dobrih, prijateljskih odnosih). Vztraja, da ni nikoli prišlo do dogovora o razdelitvi premičnin med njim in toženčevo mamo (tožnikovo ženo), saj z njo ni govoril že 30 let in se je zaradi nesoglasij tudi odselil. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da morajo biti vsi pravni posli med zakoncema sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Zato je napačno uporabilo materialno pravo, in sicer še toliko bolj s tem, ko je opisovalo konkludentno ravnanje tožnika, ko ta prikolice ni odpeljal na odpad, čeprav je to storil z drugimi tamkaj ležečimi premičninami. Dejstvo, da se sporna prikolica ni uporabljala nekaj let, je pravno nepomembno. Opozarja, da nihče ne more izgubiti svoje lastninske pravice iz razloga, ker stvari določen čas ne uporablja. Pojasnjuje, da je prikolica ležala na njegovi parceli in da jo je imel namen še uporabljati, kar je razvidno iz dokaznega postopka. Razlaga sodišča, da zaradi slabega stanja prikolice te ni bilo možno izročiti iz roke v roko, temveč je šlo za simbolično izročitev, je nerelevantna. Presoja drugega dogovora je glede na neveljavnost prvotnega dogovora brezpredmetna. Kljub temu opozarja na to, da se je sodišče glede drugega dogovora oprlo samo na zatrjevanja toženca in z njegove strani predlaganih prič. Neobrazloženo je sklepanje sodišča, da toženčeva mati ni nasprotovala prevzemu v posest in obnovi prikolice s strani toženca, zaradi česar naj bi tožnik(1) še toliko bolj smatral, da je prikolica njegova. Poudarja, da je toženčeva mati že pokojna, zato je sodišče ni moglo zaslišati, ampak se je glede veljavnosti drugega dogovora oprlo samo na izpoved tožnika(2) in z njegove strani predlaganih prič.

4. Toženec je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

5. Toženec se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper stroškovni del odločbe (II. točka izreka) in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da mu prizna še priglašene stroške v višini 600,00 EUR, oziroma podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (s stroškovno posledico). Meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati stroške letalske karte, saj gre za potne stroške pristopa na narok. Toženec je sodišču predlagal, da narok za dne 24.11.2015 prekliče in preloži, ker je bil takrat na delu v tujini. Sodišče naroka ni preklicalo, hkrati pa ga je opozorilo, da, če ne pride, ne bo zaslišan. Zato je iz tujine moral priti, po naroku pa odšel nazaj.

6. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Ker tožnik s tožbo zahteva izročitev premične stvari, katere vrednost ne presega 2.000,00 EUR, sodi obravnavani spor med spore majhne vrednosti,(tretji odstavek 443. člena ZPP(3)). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP).

9. Kljub temu, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje postopek vodilo po pravilih rednega postopka in v izpodbijani sodbi pravdnima strankama dalo pravni pouk, v katerem ju ni opozorilo, da se lahko pritožita le iz dveh pritožbenih razlogov, pa (vse) navedeno v predhodni točki (glede zakonsko predvidenih okvirov pritožbenega preizkusa) v celoti velja za predmetni pritožbeni postopek. Sodišče prve stopnje jima namreč z napačnim pravnim poukom ni moglo podeliti več pravic, kot jima gredo po zakonu,(4) obenem pa jima ni s tem niti nobenih (kot jima gredo po zakonu) odvzelo.(5) V skladu z navedenim so bili v pritožbenem postopku upoštevani le tisti očitki, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava oziroma absolutno kršitev določb postopka.

V zvezi s tožnikovo pritožbo:

10. Tožnikovo nasprotovanje ugotovitvam sodišča prve stopnje o obstoju dogovora med njim in toženčevo mamo (tožnikovo ženo), po katerem prikolica, ki je predstavljala njuno skupno premoženje, pripade slednji, o obstoju dogovora glede te iste prikolice med tožencem in njegovo materjo kot tudi pritožbeno nestrinjanje z dokazno oceno (češ da naj bi dalo sodišče prve stopnje preveliko težo izpovedbam s strani toženca predlaganih prič) vse predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga nepopolno (zmotno) ugotovljenega dejanskega stanja, ki (kot je bilo predhodno poudarjeno) v sporu majhne vrednosti ni dopusten.(6)

11. Prav tako ni upoštevno pritožbeno opozarjanje na pomanjkanje obličnosti med tožnikom in njegovo ženo sklenjenega posla in smiselno na (njegovo) neveljavnost. Res je, da morajo biti nekateri v 47. členu ZN(7) opredeljeni pravni posli, s katerimi zakonca urejata premoženjska razmerja, sklenjeni v obliki notarskega zapisa, in da ima pomanjkanje oblike za posledico njihovo ničnost (48. člen ZN). Na ničnost pazi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ves čas postopka, a samo v okviru ustreznih (to je pravočasnih in konkretnih) trditev strank, ki takšen (praven) zaključek omogočajo. Tovrstnih trditev(8) pa tožnik v postopku na prvi stopnji nikoli ni podal.(9) Ker je to storil šele sedaj v pritožbi, gre za neupoštevno (pritožbeno) novoto (prvi odstavek 337. člen ZPP).

12. Ker sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve o večletni neuporabi prikolice s strani tožnika takšnega materialno-pravnega sklepa ni napravilo, je pritožbeno poudarjanje, da zaradi neuporabe stvari lastninske pravice ni moč izgubiti, brezpredmetno. Iz razlogov navedenih v predhodni točki je neutemeljeno tudi nasprotovanje zaključkom sodišča prve stopnje o simbolični izročitvi oziroma prehodu lastninske pravice na toženčevo mater na podlagi drugega odstavka 60. člena SPZ.(10) Prav tako ne drži očitek o neobrazloženosti sklepa sodišča prve stopnje, češ da toženčeva mati ni nasprotovala prevzemu v posest in obnovi prikolice s strani toženca (zaradi česar naj bi slednji še bolj štel prikolico za svojo). Sodišče prve stopnje je v tem oziru podalo kratek, vendar zadosten odgovor,(11) ki omogoča preizkus omenjenega (dejanskega) zaključka.

V zvezi s toženčevo pritožbo:

13. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo (glej 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zakaj s strani toženca predloženi karti (pripeti k prilogi B7), ki sta datirani s 13.11.2015, ne predstavljata zadostnega dokaza, da je bila zatrjevana pot narejena izključno zaradi njegove navzočnosti na naroku.(12) Nadalje je sodišče prve stopnje (upravičeno) izpostavilo, češ da iz spisovnih podatkov niti ne izhaja, da bi imel toženec (začasno) prebivališče v L. Da bi ga imel, toženec v pritožbi ne zatrjuje. Potni stroški namreč obsegajo izdatke za potovanje od stalnega ali začasnega prebivališča do kraja, kjer naj bo opravljeno zaslišanje stranke, in za vrnitev (19. člen v zvezi z drugim odstavkom 5. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku(13)). Iz vseh navedenih razlogov pritožbenemu vztrajanju, da mu priglašeni znesek gre, nikakor ni moč slediti.

14. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbama pritožnika sama nosita z njuno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pravdni stranki sami krijeta tudi svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj niso v odgovorih podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o obeh pritožbah (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Pravilno toženec.

Op. št. (2): Pravilno toženca.

Op. št. (3): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (4): Glej sodbo VSL I Cpg 367/2015 z dne 27.5.2015. Op. št. (5): Za tak primer bi lahko šlo v obratnem položaju, ko bi prvostopenjsko sodišče vodilo spor majhne vrednosti in dalo temu primeren pravni pouk (ki bi jima pravdni stranki sledili), a bi nato pritožbeno sodišče postopek nadaljevalo po pravilih rednega postopka.

Op. št. (6): Pri čemer pritožbeno sodišče prve stopnje s strani tožnika izvedenih dokazov seveda ni enostavno „spregledalo“, saj se je opredelilo tudi do njih (glej 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

Op. št. (7): Zakon o notariatu, Uradni list RS, št. 13/1994, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (8): Glede pomanjkljive obličnosti posla (dogovora).

Op. št. (9): Saj je trdil, da takšnega dogovora sploh ni bilo (glej pripravljalne vloge z dne 6.1.2015, dne 23.1.2015 in dne 10.2.2015).

Op. št. (10): Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (11): Glej opombo št. 28 na sedmi strani izpodbijane sodbe. V njej podani razlogi so povsem pravilni (logični), saj je bil dolžan ustrezne trditve o takšnem morebitnem nasprotovanju podati in hkrati izkazati tožnik (in ne toženec nasprotnega).

Op. št. (12): Poleg tega, da iz spisa ni razvidno, da bi predložil letalske karte za svojo vrnitev v L. (čeprav je stroške - glej stroškovnik v prilogi B7 - priglasil tudi v tem oziru), tudi iz predloženih kart (glej prilogo B7) višina dejanskega izdatka, kot ga navaja, ne izhaja.

Op. št. (13): Uradni list RS, št. 15/2003, 32/2013.