Jedro

Po 35. členu Ustave, ki zagotavlja nedotakljivost človekove zasebnosti, je zagotovljeno varstvo pred (tajnim) snemanjem pogovorov brez dovoljenja vseh oseb, ki v pogovoru sodelujejo. Če je pogovor posnet brez vednosti prizadete osebe, je s tem poseženo v izključno pravico osebe, da sama razpolaga s svojo besedo oziroma glasom. To pa pomeni, da dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, ni dopustno izvesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih 1. in 2. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da upnica ob podpisu izjave o umiku predloga za izvršbo z dne 9. 6. 2010 ni bila pravdno sposobna in tudi sedaj ni pravdno sposobna, zato njena izjava o umiku predloga za izvršbo nima pravnega učinka (1. točka izreka), odmerilo je nadaljnje stroške upnice, ki jih je dolžan dolžnik povrniti v višini 1.505,27 EUR (2. točka izreka), zavrnilo je predlog za odmero izvršilnih stroškov upnice nad zneskom iz 1. točke (3. točka izreka), zavrglo pa predlog upnice za odmero stroškov izvršilnega postopka v znesku nad (pravilno: v) 1.853,99 EUR (4. točka izreka).

2. Zoper sklep se je po pooblaščencu pravočasno pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov, ki so opredeljeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, upnici pa naj se naloži v plačilo vse stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da izpodbija del sklepa, v katerem odločitev zanj ni ugodna (1. in 2. točka izreka). Napada zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre pritrditi izpovedbi priče D. M. D., da ji je upnica ob njenem obisku izrazila željo po podaji izjave o umiku ter da je bila v kritičnem obdobju ustrahovana in poškodovana s strani sorodnikov, ter oceno izpovedbe priče M. V., ki je po pritožnikovih trditvah potrdila, da je bila upnica sposobna razumeti pomen sporne izjave. Sodišču očita, da v nasprotju z določbo 8. člena ZPP izpovedb omenjenih prič ni presojalo skrbno in vestno v povezavi s preostalimi dokazi in v duhu celotnega dokaznega postopka, kar posledično pomeni bistveno kršitev pravil postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj bi sodišče ob pravilni dokazni oceni moralo izpovedi prič vzeti kot dejansko podlago sodbe. Sodišče je tudi brez obrazložitve zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem upnice, ki edino lahko da zanesljivo podlago za izdelavo izvida in mnenja sodne izvedenke psihiatrinje. Nadalje očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja zaradi zavrnitve zahteve po postavitvi novega izvedenca psihiatra. Trdi, da je izvedensko mnenje sodne izvedenke V. P. G. nepopolno in nepravilno, ter ponavlja razloge, ki jih je uveljavljal na naroku 2. 10. 2012. Napada tudi zavrnitev dokaznega predloga s predvajanjem zvočnega zapisa pogovora med upnico in D. M. D. v času podpisa izjave in uveljavlja, da je sodišče opravilo vnaprejšnjo dokazno oceno. V tem delu je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi, če bi se ugotovilo, da je bila upnica v času podaje izjave kljub siceršnji nesposobnosti sposobna razumeti pomen svoje izjave, moral biti zaključek glede veljavnosti izjave povsem drugačen. Dokaz s predvajanjem zvočnega posnetka je nedvomno materialnopravno relevanten in se ob takem dokaznem predlogu vsi ostali zaključki sodišča izkažejo za golo ugibanje, ki je povrh vsega še preuranjeno in pomeni nedovoljeno anticipacijo. Nadaljnji nesmisel se kaže tudi v zaključku sodišča, da bi bila lahko upnica krajši čas dokaj ujasnjena in bi se zdelo, da razume situacijo, kar pomeni, da je upnica doživljala tudi svetle trenutke (….), vendar pa se do tega vprašanja sodišče v izpodbijanem sklepu sploh ni opredelilo. Z zavrnitvijo dokaza s predvajanjem zvočnega zapisa pogovora med upnico in D. M. D. v času, ko je bila podpisana izjava, z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem upnice in priče D. K. ter z zavrnitvijo dokaznega predloga z imenovanjem novega izvedenca je prekršilo procesne pravice dolžnika, s čimer sta bili kršeni tudi določbi 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dolžnik je kršitev uveljavljal že na zadnjem naroku 2. 10. 2012. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Upnica je po pooblaščencu na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev, dolžniku pa naj se naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka upnice. Pritrjuje odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje ter razlaga svoj zaključek, da je celotno delovanje priče D. M. D., ki izhaja iz sfere dolžnika, in vstop v dom, kjer prebiva upnica, plod zarote, ki sta jo skovala D. M. D. in dolžnik ob sodelovanju pooblaščenca. Strinja se tudi z razlogi sodišča prve stopnje glede ocene izvedeniškega mnenja in glede zavrnitve predloga za imenovanje drugega izvedenca ter drugih dokaznih predlogov. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče zavrača pritožbeni očitek nepravilne ocene izpovedbe priče D. M. D. in se pridružuje popolnim, logično povezanim in razumljivim razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Pritožnik ni obrazložil, v čem naj bi bila napačna ocena verodostojnosti priče, s pavšalnim očitkom pa prepričljivih razlogov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

6. Ne drži pritožbena navedba, da je priča M. V. potrdila dolžnikovo trditev, da je bila upnica sposobna razumeti pomen sporne izjave. Iz zapisnika o njenem zaslišanju na naroku 26. 1. 2012 takšna izjava priče ne izhaja, razumevanja pomena sporne izjave pa ne gre enačiti z zaznavo priče, da je upnica razumela, o čem govori, ko je z njo komunicirala v zvezi s pospravljanjem sobe. Sodna izvedenka je na naroku 2. 10. 2012 izpovedala o nezanesljivosti upničinih izjav, ki pri laiku ustvarjajo vtis, da razume, o čem govori. Sodišče prve stopnje je tako, v povezavi z izpovedjo sodne izvedenke, izpovedbo priče M. V. pravilno ovrednotilo kot takšno, ki ne more dokazati dolžnikove trditve o sposobnosti upnice razumeti pomen izjave o umiku predloga za izvršbo.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče v nasprotju z določbo 8. člena ZPP izpovedb prič D. M. D. in M. V. ni presojalo skrbno in vestno v povezavi s preostalimi dokazi in v duhu celotnega dokaznega postopka. Pritožnikova ocena je pavšalna in je glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa, iz katere izhaja prav nasprotno, niti ni mogoče preizkusiti.

8. Dolžnik tudi neutemeljeno uveljavlja procesno kršitev in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja zaradi zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem upnice. Na prvem naroku, ki je bil opravljen v zvezi z ugotavljanjem procesne sposobnosti upnice 5. 10. 2010, katerega se upnica iz zdravstvenih razlogov ni udeležila, je dolžnik po pooblaščencu sicer predlagal zaslišanje upnice v domu, kjer sedaj stanuje, oziroma na sodišču. Na nobenem od kasnejših štirih narokov pa kljub temu, da je sicer opozarjal na izvedbo drugih dokazov, pri predlogu za zaslišanje upnice ni izrecno vztrajal. Na zadnjem naroku 2. 10. 2012 tudi ni uveljavljal kršitve postopka zaradi opustitve izvedbe dokaza z zaslišanjem upnice, kršitev je uveljavljal zaradi neizvedbe dokaza s poslušanjem posnetka pogovora upnice ob podpisu izjave in z opustitvijo zaslišanja ostalih predlaganih prič. Nasprotna pritožbena trditev s tem v zvezi torej ne drži. Bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zaradi opustitve izvedbe dokaza z zaslišanjem upnice, glede na določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato v pritožbi ne more uveljavljati.

9. Res sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni posebej navedlo razlogov, zaradi katerih ni opravilo zaslišanja upnice, kar pa višje sodišče ocenjuje kot posledico ocene sodišča prve stopnje, da je dolžnik od predloga odstopil. Pojasnjeno je že bilo, da je dolžnik na narokih (po tem ko je višje sodišče s sklepom I Ip 2879/2011 z dne 17. 8. 2011 naložilo sodišču prve stopnje izvedbo predlaganih dokazov) izrecno vztrajal le pri izvedbi drugih dokazov (in tudi predlagal nov dokaz z zaslišanjem frizerke), medtem ko potrebe po izvedbi dokaza z zaslišanjem upnice ni niti omenjal. 10. Dolžnik v pritožbi neobrazloženo uveljavlja procesno kršitev zaradi zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče frizerke D. K. Višje sodišče ugotavlja, da je dokaz predlagal šele na četrtem naroku 6. 9. 2012, ne da bi hkrati tudi pojasnil, zakaj ga ni mogel brez svoje krivde predlagati že prej (prim. prvi in četrti odstavek 286. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Poleg tega dolžnik niti v predlogu za zaslišanje priče, v katerem je le pavšalno navedel, da bi lahko izpovedala o svojih zaznavah o mentalnem stanju upnice, niti na naroku 2. 10. 2012, na katerem je uveljavljal procesno kršitev v zvezi z opustitvijo zaslišanja ostalih predlaganih prič, niti v pritožbi ne navaja nobenega takšnega dejstva, da bi bilo mogoče oceniti, da bi bila izvedba tega dokaza ključnega pomena za odločitev v zadevi. Ker je bil dokaz predlagan prepozno, je že iz tega razloga zavrnitev njegove izvedbe utemeljena in se višjemu sodišču do utemeljenosti razlogov sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik niti ne izpodbija, ni treba opredeliti.

11. Dolžniku z zaslišanjem prič D. M. D., M. Š. R. in M. V. ni uspelo dokazati, da naj bi bila upnica v kritičnem obdobju ustrahovana in poškodovana s strani sorodnikov, kar naj bi bil potrditvah, podanih na naroku 5. 10. 2010, vzrok za poslabšanje stanja kot posttravmatska motnja, ki bi vplivala na njeno poslovno sposobnost. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, priči M. Š. R. in M. V. nista potrdili, da je bila upnica ustrahovana in poškodovana v sumljivih okoliščinah. Prav tako pa je tudi sodna izvedenka, zaslišana na naroku 2. 10. 2012, pojasnila, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da zdravnica 16. 6. 2010 ni zabeležila, da bi bila upnica poškodovana, tako da se z vprašanjem možnosti, da je pri upnici zaradi ustrahovanja in poškodbe prišlo do razvoja posttravmatske motnje, ni ukvarjala.

12. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu prepričljivo odgovorilo na dolžnikovo argumentacijo predloga za postavitev novega izvedenca psihiatra in se višje sodišče na razloge v izpodbijanem sklepu sklicuje. Tudi samo ugotavlja, da v izvedeniškem mnenju (vključno z izpovedbo sodne izvedenke na zaslišanju na naroku 2. 10. 2012) ni nejasnosti, pomanjkljivosti ali protislovij in ni razlogov za dvom o pravilnosti podanega mnenja. Ocena izvedeniškega mnenja v tem smislu je v skladu z drugim in tretjim odstavkom 254. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ) prepuščena sodišču in ne morda stranki (1), ki lahko o tem sodišče le opozarja. (2) V zvezi s potrebo po postavitvi novega izvedenca je Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu II Ips 141/2007 z dne 17. 9. 2009 zapisalo, da mora biti potreba, da sodišče v pravdi angažira še novega izvedenca iste ali podobne stroke, utemeljena z razumnimi razlogi in da zgolj strankino nezadovoljstvo, nestrinjanje oziroma nesprejemanje ugotovitev prvega izvedenca ni tak razumen razlog.

13. Dolžnik tudi s pritožbenim vztrajanjem pri trditvah o nepopolnosti in nepravilnosti izvedeniškega mnenja ni vzbudil dvoma o pravilnosti ocene sodišča prve stopnje glede podanega mnenja sodne izvedenke. Ali je ugotovljena demenca pri upnici posledica Parkinsonove ali Alzheimerjeve bolezni, je nepomembno, kar je pojasnila sodna izvedenka in kar tudi izhaja iz članka „O demenci“ prof. dr. Antona Grada, ki ga kot podlago navaja dolžnik. Pritožbeno navajanje, da iz strokovne literature, predvsem pa iz omenjenega članka očitno izhaja, da so pri upnici podani simptomi Parkinsonove bolezni, nevrološki izvid pa kaže na vaskularno demenco, ter da iz citiranega članka izhaja, da ima Alzheimerjeva bolezen in posledično demenca drugačne simptome, kot jih je opisala izvedenka, ter da se demenca pri Parkinsonovi bolezni – vaskularna demenca razvija povsem drugače, kot je to opisala izvedenka, višje sodišče ocenjuje kot laično in poenostavljeno razlago in razumevanje, ki nima opore niti v članku, na katerega se pritožnik sklicuje, niti v mnenju sodne izvedenke. Pritožnik utemeljuje trditev o pomanjkljivosti izvedeniškega mnenja tudi z navedbo, da naj izvedenka ne bi zanesljivo pojasnila izvida psihiatra, ki je upnico pregledal 9. 7. 2010, česar pa konkretneje ne pojasni, tako da je trditev preveč splošna, da bi jo bilo mogoče preizkusiti.

14. Sodišče prve stopnje je zavrnitev predloga za izvedbo dokaza s predvajanjem zvočnega zapisa pogovora med upnico in D. M. D. sicer obrazložilo z vnaprejšnjo oceno vrednosti dokaza, kljub temu pa višje sodišče pritožbi o nedopustnem posegu v dolžnikovo pravico in očitku bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni sledilo. V nasprotju z oceno sodišča prve stopnje, ki izvedbe tega dokaza ni zavrnilo iz razloga nedovoljenosti, pa višje sodišče zavrnitev pritožbenega vztrajanja pri izvedbi dokaza utemeljuje prav s tem razlogom.

15. Vrhovno sodišče RS se je v sklepu II Ips 80/1998 z dne 25. 3. 1999, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, opredelilo, da je treba zvočni posnetek pogovora z drugim, ki ga je napravil udeleženec pogovora, načelno presojati povsem enako kot zapiske, v sodbi II Ips 495/2001 z dne 17. 4. 2002, ki je bila druga revizijska zadeva v istem sporu med strankama, pa se je opredelilo, da je tak dokaz dopusten. Vendar pa je Ustavno sodišče z odločbo Up-472/02-12 z dne 7. 10. 2004 sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 495/2001, kot tudi sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 214/2000 z dne 25. 4. 2001 in Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 384/99 z dne 22. 12. 1999, razveljavilo in zadevo vrnilo okrožnemu sodišču v novo sojenje. Prednost je namreč dalo človekovi zasebnosti, katere nedotakljivost zagotavlja 35. člen Ustave, in se opredelilo, da je zagotovljeno varstvo pred (tajnim) snemanjem pogovorov brez dovoljenja vseh oseb, ki v pogovoru sodelujejo. Iz obrazložitve navedene ustavne odločbe jasno izhaja stališče, da je poseženo v izključno pravico osebe, da sama razpolaga s svojo besedo oziroma glasom, če je brez vednosti prizadete osebe pogovor posnet. To pa pomeni, da dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, ni dopustno izvesti.

16. V konkretnem primeru upnica s snemanjem pogovora, pri predvajanju katerega vztraja dolžnik, ni bila seznanjena. Priča D. M. D., ki je pogovor snemala, je namreč na naroku 26. 1. 2012 izpovedala, da upnica za snemanje ni vedela in da je imela priča diktafon s seboj v žepu suknjiča (drugi odstavek na 6. strani zapisnika na red. št. 260 spisa).

17. Ustavno sodišče je v prej navedeni odločbi zapisalo tudi, da je pod določenimi pogoji poseg v pravico do zasebnosti dopusten, vendar pa bi bila izvedba takšnega dokaza dopustna, če bi imela poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje Ustava. Dalo je napotek, da mora v takšnem primeru sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost (tretji odstavek 15. člena in drugi odstavek 2. člena Ustave). To presojo pa je v konkretnem primeru opravilo višje sodišče, ki je, enako kot sodišče prve stopnje, dolžno paziti, da se z izvedbo predlaganega dokaza ne poseže v kakšno ustavno varovano človekovo pravico.

18. Pravica do izvedbe dokaza, ki sicer sodi v okvir pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, sama zase ne upravičuje posega v pravico do zasebnosti, zaradi česar je treba najprej ugotoviti, ali obstaja in katera bi bila tista ustavno varovana pravica, za katere izvrševanje bi bilo utemeljeno izvesti (praviloma) nedopusten dokaz. Umik predloga za izvršbo je v skladu s 43. členom ZIZ dispozitivno dejanje upnika, ki je neodvisno od privolitve dolžnika, ima pa za posledico ustavitev izvršilnega postopka. Dolžnik nima pravice od upnika zahtevati ali pričakovati umika predloga za izvršbo. Ta izvršilni postopek teče na podlagi izvršilnega naslova, ki ni bil pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega (kar bi bil razlog za ustavitev izvršbe v skladu s 76. členom ZIZ), dolžnik pa doslej tudi ni uspel uveljaviti nobenega ugovornega razloga, ki bi preprečeval izvršbo (prvi odstavek 55. člena ZIZ). Ima sicer dejanski interes za ustavitev izvršbe, ki pa ga pravni red ne varuje.

19. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da v tej fazi izvršilnega postopka, ko se ugotavlja procesna (ne)sposobnost upnice ob podaji izjave o umiku predloga za izvršbo, ni podlage za zaključek, da bi imela izvedba dokaza s poslušanjem tonskega posnetka pogovora poseben pomen za izvrševanje kakšne ustavno varovane dolžnikove pravice, ki bi upravičevala poseg v upničino pravico do zasebnosti. Obstoja takšne svoje pravice dolžnik niti ne zatrjuje. Zato je utemeljena zavrnitev dokaznega predloga s predvajanjem zvočnega zapisa.

20. Višje sodišče je glede na navedeno in po preizkusu izpodbijanega dela sklepa po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ugotovilo, da je pritožba neutemeljena, zaradi česar jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik sam krije stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel in mu jih torej upnica ni neutemeljeno povzročila (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta k odločitvi o pritožbi ni pripomogel. Višjemu sodišču so bila namreč na podlagi podatkov v spisu znana vsa dejstva, tako da, upoštevaje vsebino izpodbijanega sklepa in vsebino pritožbe, odgovor ni bil potreben, posledično pa tudi stroški zanj ne (peti odstavek 38. člena ZIZ).

(1) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1196/2008 z dne 20. 9. 2012. (2) O tem glej komentar J. Zobca k 254. členu ZPP, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006.