Jedro

Tožniku je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi ukinitve delovnega mesta „vodja oddelka za zavarovanje“, ki pa ga tožnik v času podaje redne odpovedi ni zasedal. Tožnik je bil namreč v času podaje redne odpovedi pogodbe zaposlitvi pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „upravni direktor“. Ker tožena stranka ni dokazala, da je prenehala potreba po tožnikovem delu na delovnem mestu „upravni direktor“ pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku vročena 14. 5. 2013, nezakonita in jo je razveljavilo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika od 26. 6. 2013 do 31. 7. 2013 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS, mu za isto obdobje obračunati bruto zneske plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožniku izplačana, če bi v istem obdobju delal pri toženi stranki, od tako obračunanih bruto zneskov nadomestil plač plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto mesečne zneske nadomestil plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila. V III. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožnikov zahtevek za prijavo v zavarovanje, obračun plače in plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo neto nadomestila plače za 1. 8. 2013. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v višini 21.162,44 EUR bruto, od tega zneska plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek, vse v roku 8 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila. V V. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo višji tožbeni zahtevek iz naslova denarnega povračila in sicer v višini 19.337,56 EUR. V VI. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 2.279,02 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi oziroma spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožnika, tožniku pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožene stranke oziroma podredno, da jo spremeni v IV. točki izreka tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika, ki se nanaša na denarno povračilo. V pritožbi navaja, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik s 1. 2. 2008 sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za delo na delovnem mestu „upravni direktor“. Tožnik je zgolj pridobil naziv „upravni direktor“ s plaketo s strani tujega lastnika, to pa še ne pomeni spremembe delovnega mesta. S tem je tožnik pridobil le določena nova funkcionalna pooblastila, njegovo delovno mesto pa se ni spremenilo. Na podlagi tega imenovanja je normalno, da se je tožnik izpogajal s toženo stranko tudi za višjo bruto plačo, saj se je njegova odgovornost s tem imenovanjem povečala. Tožnik pa je še vedno opravljal delovne naloge po pogodbi o zaposlitvi (vodja zavarovalnih poslov), česar ne negira niti dejstvo, da se je v administrativnem delu zaposlila dodatna oseba. Iz dokaznega postopka izhaja, da se tožnikovo delo v vsebinskem smislu ni spremenilo. Zaslišane priče so izpovedale, da je vsebinsko delo tožnika v jedru ostalo enako. Zato je sodišče prve stopnje povsem nekritično sledilo izpovedbi tožnika glede navedenega. Tožena stranka v pritožbi nadalje izpodbija pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbami zaslišanih prič A.A., B.B. in C.C. in navaja, da iz teh izpovedb ne izhaja, da je tožnik dejansko delal na delovnem mestu „upravni direktor“, temveč, da je tožnik tudi po 1. 2. 2008 opravljal delo na delovnem mestu „vodja zavarovalnih poslov“. Tožena stranka v pritožbi dodaja, da tudi v primeru, če bi tožnik dejansko uspel dokazati obstoj neke druge pogodbe o zaposlitvi, to še ne bi avtomatično pomenilo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kateri se sklicuje na drugo pogodbo o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je zgolj formalna posledica ekonomsko - poslovne odločitve poslovodnega organa tožene stranke, da delo tožnika ni več potrebno, zato formalna oblika odpovedi niti ni bistvena. Bistveno je, da je tožnik natančno vedel, da njegovo delo v družbi pod dotedanjimi pogoji ni več potrebno, kaj so razlogi za odpoved in kakšne so njene posledice. Tudi v primeru, če je tožena stranka naredila napako v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ji ni mogoče očitati niti najmanjše malomarnosti, saj je bila v dobri veri, da ima tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vodja oddelka za zavarovanja“. To je edina pogodba, ki jo ima tožnik v personalni mapi, zato tožena stranka druge pogodbe tožniku niti ne bi mogla odpovedati. Tožena stranka pa zgolj iz previdnosti, če pritožbeno sodišče ne bi sledilo njenim navedbam glede zakonitosti izpodbijane odpovedi, izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede prisojene odškodnine po prvem odstavku 118. člena ZDR-1. Tožniku ni nastala nikakršna škoda, če pa bi mu nastala, bi bil zanjo odgovoren sam (drugi odstavek 153. člena OZ, 171. člen OZ, …). Tožnik bi namreč lahko preprečil nastanek škode, če bi sprejel ponujeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je bil brez zaposlitve samo en mesec, v tem času je verjetno prejemal denarno nadomestilo na Zavodu RS za zaposlovanje, zato bi bila njegova škoda v skrajnem primeru le izgubljeni dobiček (plača) v tem časovnem obdobju. Sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo bodočo škodo tožnika, zato bi mu iz tega naslova lahko prisodilo največ eno plačo, pa še to zgolj pod predpostavko, da za takšno škodo tožnik ni sam (delno) odgovoren. Odškodnina v višini štirih tožnikovih plač je po prepričanju tožene stranke glede na okoliščine, starost tožnika, izobrazbo, delovno dobo pri toženi stranki in čas trajanja nezaposlenosti tožnika previsoka. Ob upoštevanju uspeha tožene stranke v tem postopku je tožnik dolžan tudi njej povrniti priglašene stroške. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožena stranka bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ne uveljavlja), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe dne 14. 5. 2013 (A7), prijavo v zavarovanja za vpis v matično evidenco pri ZPIZ za obdobje od 26. 6. 2013 do 1. 8. 2013, za to obdobje pa tudi obračun ter izplačilo pripadajočih plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) je vtoževal tudi denarno povračilo v višini 40.500,00 EUR, predlagal pa je tudi, da mu tožena stranka povrne njegove pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka in vse relevantne dokaze, ki jih je v postopku predlagal tožnik, ugotovilo, da je tožnik že od 1. 2. 2008 dalje pri toženi stranki opravljal dela in naloge „upravnega direktorja“. Na podlagi te ugotovitve je pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (s ponudbo nove), s katero je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 30. 11. 2005 za delovno mesto „vodja oddelka za zavarovanja“, nezakonita. Iz tega razloga je tožbenemu zahtevku tožnika, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti te redne odpovedi in njeno razveljavitev ugodilo v celoti, v pretežni meri je ugodilo delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reparacijo (tožnik se je s 1. 8. 2013 zaposlil pri drugem delodajalcu, zato mu je sodišče prve stopnje priznalo pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki le do 31. 7. 2013). Z ozirom na to, da je sodišče prve stopnje na predlog tožnika na podlagi 118. člena ZDR-1 razvezalo pogodbo o zaposlitvi, je tožniku prisodilo tudi denarno povračilo v protivrednosti štirih tožnikovih bruto plač, od katerega je dolžna tožena stranka odvesti predpisane dajatve, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek. Višji tožbeni zahtevek tožnika iz naslova denarnega povračila, je zavrnilo.

7. Po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Po prvem odstavku 84. člena ZDR-1 je dokazno breme na delodajalcu, če on redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delavcu. V konkretnem primeru je bila torej tožena stranka dolžna v postopku dokazati, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „vodja oddelka za zavarovanje“ z dne 30. 11. 2005 (A1) in sicer zato, ker je bilo delovno mesto „vodja oddelka za zavarovanje“ s sklepom uprave delodajalca z dne 23. 4. 2013 ukinjeno. V dokaznem postopku pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik že od 1. 2. 2008 delal na drugem delovnem mestu in sicer na delovnem mestu „upravni direktor“. Sodišče prve stopnje je do te ugotovitve prišlo tako na podlagi izpovedb tožnika, zaslišanih prič A.A., B.B. in C.C. kot tudi na podlagi listinskih dokazov (A4, A8, A9, A10, A11, A12, A14, A16, …). Iz teh listin, na katere se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje tudi sodišče prve stopnje, jasno izhaja, da je bil tožnik v času podaje izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „upravni direktor“. Na podlagi izvedenih dokazov je tako sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila več v veljavi pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnik s toženo stranko sklenil dne 30. 11. 2005 za delovno mesto „vodja oddelka za zavarovanja“ in da je imel tožnik od 1. 2. 2008 dalje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „upravni direktor“. Ker glede na navedeno tožena stranka ni dokazala, da je prenehala potreba po tožnikovem delu na delovnem mestu „upravni direktor“ pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi po zaključku pritožbenega sodišča nezakonita. Tožniku je bila namreč redno odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi ukinitve delovnega mesta „vodja oddelka za zavarovanje“, ki ga pa tožnik v času podaje te redne odpovedi ni zasedal. 8. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnik pridobil zgolj naziv „upravni direktor“ in s tem dodatna funkcionalna pooblastila, saj je iz izpovedbe tožnika in zaslišanih prič jasno razvidno, da je tožnik 1. 2. 2008 postal „upravni direktor“, da se je s tem spremenil obseg njegovega dela (imel je nadzor nad delom v celotni podružnici, razen nad prodajo), da je postal neposredno nadrejen ostalim zaposlenim, da je od tega trenutka dalje prejemal višjo plačo in da je od tedaj dalje imel na razpolago tudi službeni avtomobil. To pomeni, da tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je tožnik z imenovanjem v naziv „upravni direktor“ pridobil le določena dodatna funkcionalna pooblastila. V zvezi z določitvijo tožnikove plače v obdobju po 1. 2. 2008 sta bila med tožnikom in toženo stranko sklenjena tudi dva aneksa (A3, A5), iz katerih jasno izhaja, da sta sklenjena k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 2. 2008 (to pa je dan, ko je tožnik postal „upravni direktor“). Navedeno je potrdil tudi A.A. (ki je bil za zaslišanje predlagan s strani tožene stranke), ki je bil pri toženi stranki zaposlen od leta 2007 do marca 2013 na delovnem mestu računovodja. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik in tožena stranka nista imela namena skleniti nove pogodbe o zaposlitvi. Ta namen jasno izhaja tako iz izpovedb zaslišanih prič, iz izpovedbe tožnika in tudi iz listinskih dokazov (A20, A21, A22). Tako je iz elektronske pošte, ki jo je B.B. (tožnikov nadrejeni delavec) poslal A.A. (računovodji pri toženi stranki) razvidno, da bi moral A.A. za tožnika pripraviti ustrezno pogodbo z veljavnostjo od 1. 2. 2008 v zvezi s plačo v višini 3.700,00 EUR bruto.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je potrebno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi presojati vsebinsko, ne glede na to, katera pogodba je delavcu odpovedana. Če je delavcu odpovedana pogodba o zaposlitvi, ki ne velja več, je takšna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Na presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima odločilnega vpliva pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da ji v zvezi s to odpovedjo ni mogoče očitati niti najmanjše malomarnosti. Kolikor je v sodnem postopku ugotovljeno, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan utemeljen razlog, je takšna odpoved nezakonita, ne glede na (morebitno) stopnjo krivde delodajalca pri podaji takšne odpovedi.

10. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje tožniku na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR-1 prisodilo previsoko denarno povračilo (sodišče prve stopnje je odločalo o denarnem povračilu in ne o odškodnini, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi). Pritožbeno sodišče soglaša, da je z ozirom na dejstvo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 8 let, da je po poklicu univerzitetni diplomirani ekonomist, da je bil ob prenehanju delovnega razmerja star 44 let, primerno denarno povračilo v višini tožnikovih štirih plač. Sodišče prve stopnje pa tožniku ni prisodilo višjega denarnega povračila, ker je ugotovilo, da tožnik ne spada v kategorijo težje zaposljivih oseb in da se je pri drugem delodajalcu zaposlil kmalu po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki (tožnik je bil nezaposlen mesec in 5 dni). Ker drugih okoliščin, ki bi vplivale na višino denarnega povračila in ki jih opredeljuje drugi odstavek 118. člena ZDR-1, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, je prisojeno denarno povračilo tudi po stališču pritožbenega sodišča ustrezno.

11. Neutemeljen je končno tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da bi ji moral tožnik povrniti njene pravdne stroške. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik s tožbenim zahtevkom praktično v celoti uspel, zato mu je dolžna tožena stranka že na podlagi splošnih pravil ZPP o povračilu stroškov povrniti njegove pravdne stroške. Poleg tega pa je treba opozoriti tudi na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), na podlagi katerega nosi delodajalec svoje stroške postopka v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja in sicer ne glede na izid postopka (razen če bi delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice - ta razlog pa v tem individualnem delovnem sporu ni podan).

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Z ozirom na člen 41/5 ZDSS-1 tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnik pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (155. člen ZPP).