Jedro

Po določilu 221.a čl. ZPP/77 sodišče v primeru, če na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejastva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu, ta pravila pa vsebujejo predpisi materialnega prava, v konkretnem primeru določila Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti kot pogodbenega materialnega prava. Po njihovem 3. čl. se med drugim šteje (domneva), da je voznik pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi njegove alkoholiziranosti oziroma jo odkloni ali konzumira alkohol tako, da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče; zavarovanec pa lahko dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Iz obrazložitve sodbe prve stopnje izhaja, da je sodišče odločilo na podlagi dokaznega bremena, katerega pa je naložilo toženi stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 856.368,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 22.11.1995 ter tožeči stranki naložilo, da toženi povrne 115.540,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99). Dokazna ocena sodišča je zmotna in temelji na napačni presoji izvedenih dokazov. Toženec sam striktno zatrjuje, da je po nezgodi zaradi raztresenosti odšel v gostilno in tam spil dva do trikrat po dva deci vina, do nezgode pa naj bi prišlo zaradi okvare krmilnega mehanizma na njegovem vozilu. Takšno trditev je toženec postavil šele v tem pravdnem postopku. Pred tem se ni udeležil niti postopka pred sodnikom za prekrške in tudi na vse opomine tožeče stranke pred pravdo ni navedel takšnega razloga. Tožnikove trditve so sicer teoretično možne, vendar pa so z vidika dogajanja po nezgodi in njegovega obnašanja po trčenju nerealne. Za trditev, da je bilo vozilo toženca okvarjeno že pred nesrečo, razen njegove sedanje navedbe ni nobenega realnega materilanega dokaza. Izvedeni dokazi ne dajejo osnove za zaključek, da je imelo tožnikovo vozilo že pred nesrečo okvarjen krmilni mehanizem in da je ta okvara vzrok nesreče. Te trditve tudi ne podpira avtomehanik Z. K.. V nezgodi je bilo okvarjeno toženčevo vozilo in normalno je, da ga je popravljal. Poškodovanje krmilnega mehanizma je lahko nastalo ob samem trčenju in zaradi trčenja, zato je za presojo o spornem vprašanju povsem brezpredmetno, katere poškodbe so bile na voznikovem avtomobilu po nezgodi. Obstoj okvare krmilnega mehanizma pred škodnim dogodkom ni izkazan, zaradi česar tudi ni mogoče sklepati, da je vzrok nesreče. V izpovedi policistov in samega tožnika je izkazano, da je toženec po nezgodi vsaj za 15 minut nekam odšel in v tem času užival alkohol, ki sta ga ob opravljanju ogleda zaznala policista. Vzroki za njegovo neobičajno in nerazumno obnašanje po nezgodi niso znani, vendar pa napotujejo na zaključek, da s tožencem nekaj ni bilo v redu. Njegova odklonitev preizkusa alkoholiziranosti v času policijskega ogleda nezgode pa sama po sebi pomeni kršitev splošnih pogojev avtomobilskega zavarovanja in izgubo pravic, saj predstavlja pogodbeno domnevo, da je voznik nezgodo povzročil vinjen, če se po nesreči izmakne preiskavi alkoholiziranosti oziroma jo odkloni ali konzumira alkohol tako, da onemogoča ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka nesreče. Ta pogodbena domneva pa z navajanjem toženca o napaki vozila pred škodnim dogodkom, ki ni izkazana, ne more biti spremenjena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zmotno presodilo dokazno vrednost izvedenih dokazov in posledično naredilo zmoten materialnopravni zaključek. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba je utemeljena. Čeprav tožeča stranka uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne pojasni, katere določbe ZPP/77 naj bi bile kršene, pritožbeno sodišče pa tudi pri preizkusu obstoja tega pritožbenega razloga po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77), ni našlo kršitev iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi napačnega (materialnopravnega) izhodišča o dokaznem bremenu, napravilo - vsaj kot je zaenkrat mogoče sklepati iz obrazložitve sodbe - napačne dejanske zaključke. Po določilu 221.a čl. ZPP/77 sodišče v primeru, če na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu, ta pravila pa vsebujejo predpisi materialnega prava, v konkretnem primeru določila Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti kot pogodbeno materialno pravo. Po njihovem 3. čl. se med drugim šteje (domneva), da je voznik pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi njegove alkoholiziranosti oziroma jo odkloni ali konzumira alkohol tako, da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče (c tč. 1. odst. 3. čl.); zavarovanec pa lahko dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo (1.b tč. 2. odst. 3. čl.). Iz obrazložitve sodbe prve stopnje ("ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da toženec ni nekaj spil kjerkoli v tem času po nezgodi" in "sodišču je sprejemljivejša varianta, da je do nesreče prišlo zaradi okvare krmilnega mehanizma") izhaja, da je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi dokaznega bremena, katerega pa je naložilo toženi stranki. Takšno izhodišče pa je glede na prej omenjeno določilo Pogojev, ki določajo dokazno breme v primeru konzumiranja alkohola po neseči vozniku, napačno. Zaradi navedenega napačnega izhodišča pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Poleg tega pa tožeča stranka v pritožbi utemeljeno poudarja tudi na potrebno kritičnost presoje (ali po potrebi dopolnitve) pričevanja avtomehanika Z. K.: njegova izpovedba, da je po nesreči pri toženčevem vozilu opazil, da v volanu nekaj preskakuje in poka, kar je po njegovi izpovedbi lahko posledica večih vzrokov, je (vsaj) nepopolna, saj ni pojasnil, ali je lahko to posledica poškodbe, ki jo je toženčevo vozilo utrpelo v obravnavani nesreči. Kakšne poškodbe je njegovo vozilo utrpelo, ni bilo obravnavano, povsem možno pa je, kar poudarja tožeča stranka v pritožbi, da je bil krmilni mehanizem poškodovan v tej nesreči in je bil že zaradi nje potreben zamenjave. Za odločitev o s strani tožene stranke zatrjevanem vzroku nesreče (okvara krmilnega mehanizma) pa je seveda odločilnega pomena, kakšno je bilo stanje njegovega vozila pred (in ne po) nesrečo(i). Ker je torej ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 370. čl. ZPP/77). Pomanjkljivosti v ugotovljenem dejanskem stanju so razvidne iz gornje obrazložitve, na tem mestu pa pritožbeno sodišče na njih le v kratkem opozarja, saj jih bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku odpraviti: dokazno breme, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo (da pa je v takšnem stanju bil, se domneva, saj toženec sam potrjuje, da je po nesreči pil vino), je na strani toženca; on bo torej moral dokazati, da alkoholiziranost ni vzrok škode; za zaključek (potrditev toženčevih trditev), da je bil vzrok škode okvarjen krmilni mehanizem vozila, pa je treba ugotoviti, v kakšnem stanju je bilo vozilo pred nesrečo oziroma razmejiti poškodbe vozila od njegovega prejšnjega stanja. Dokazno oceno bo moralo sodišče prve stopnje opraviti skrbno, kot mu to nalaga določilo 8. čl. veljavnega ZPP, upoštevajoč pri tem tudi v pritožbi poudarjeno okoliščino, da je toženec šele tekom tega pravdnega postopka začel zatrjevati, da je vzrok nesreče okvara kmrmilnega mehanizma. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP/77.