Jedro

Višina (spornih) referenčnih stroškov je bila pravilno izračunana na podlagi 15. člena Uredbe o podporah električni energiji proizvedeni iz obnovljivih virov energije, ki določa usklajevanje podpor z drugimi vrstami pomoči proizvodnim napravam OVE.

Tožeča stranka s tožbenim ugovorom, ki se nanaša na neustavnost in nezakonitost podzakonske ureditve zniževanja nespremenljivega dela referenčnih stroškov, ne more uspeti. V zadevi dodeljevanja podpor, kot je sporna, gre namreč za posebne ugodnosti oziroma pravice prejemnika podpore, ki podporo lahko prejme le v primeru izpolnjevanja vseh pogojev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Javna agencija RS za energijo je z izpodbijano odločbo št. 136-05-0109/0463/2009/0021/2009-1 z dne 20. 7. 2010 odločila, da se družbi A. d.o.o., za električno energijo proizvedeno v proizvodni napravi Mala fotonapetostna elektrarna (MFE) B., dodeli podpora kot finančna pomoč za tekoče poslovanje, iz 2. alinee četrtega odstavka 64n. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ). V 2. točki izreka je odločila, da se proizvodna naprava iz 1. točke izreka uvršča med sončne elektrarne in da kot energent uporablja električno energijo. Nazivna električna moč proizvodne naprave je 37,94 kW, številka prevzemno prodajnega mesta 02-000000185, merilno mesto na napravi je prevzemno prodajno mesto. Proizvodna naprava se uvršča v razred referenčnih stroškov 3.1 in velikostni razred Mikro, v skladu s prilogo I. Uredbe o podporah električni energiji proizvedene iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju Uredba). Odločila je tudi, da se zaradi prejemanja subvencije Program razvoja podeželja RS 2007 do 2013 (ukrep 311), nespremenljivi del referenčnih stroškov zniža za 205,11 EUR. V 3. točki izreka je odločila, da se podpora dodeli za obdobje 180 mesecev, zmanjšanim za obdobje prejemanja podpore na podlagi začasne odločbe in da obdobje začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore. V 4. točki izreka je odločila, da se s to odločbo razveljavlja začasna odločba št. 135-05-0109/0463/27/2009 z dne 21. 7. 2009 in v 5. točki, da se sprememba načina zagotavljanja podpore lahko zahteva najprej po dveh letih, nadaljnje spremembe pa vsake tri leta prejemanja podpore. V 6. točki izreka je odločila, da ta odločba preneha veljati, če proizvodni napravi preneha veljati deklaracija za proizvodno napravo in da v postopku izdaje te odločbe niso nastali stroški (7. točka izreka). Odločitev je prvostopenjski upravni organ utemeljil z ugotovitvijo, da je A. d.o.o. vlogo za dodelitev podpore vložila 6. 7. 2009. V skladu s Prilogo I. Uredbe se proizvodna naprava iz 1. točke izreka uvršča v razred referenčnih stroškov 3.1, kar je podlaga za določitev cene za obratovalno podporo. Proizvajalcu električne energije je bila 21. 7. 2009 izdana začasna odločba, s katero se mu je podelila podpora za čas veljavnosti začasne odločbe po 27. členu Uredbe do 1. 11. 2009 oziroma do preklica začasne odločbe. Na podlagi dokumentacije je prvostopenjski organ ugotovil, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo podpore kot finančna pomoč za tekoče poslovanje iz 2. alinee četrtega odstavka 64n. člena EZ.

Pritožbo družbe A. d.o.o. je Ministrstvo za gospodarstvo z odločbo št. 360-136/2009/5 z dne 16. 12. 2010 zavrnilo. Pojasnilo je, da je bila odločba prvostopenjskega organa izdana v postopku ponovnega odločanja in da je odločitev iz 1. točke utemeljena na podlagi določbe 2. alinee četrtega odstavka 64n. člena EZ, ki v bistvu določa vrste podpore, Uredba pa EZ zgolj konkretizira. Pritožnikova naprava ima nazivno moč 37,94 kW (kar je razvidno iz odločbe prvostopenjskega organa o izdaji deklaracije št. 035-05-0109/0463/2009 z dne 30. 6. 2009), zato je pravilno razvrščena v velikostni razred mikro, tako kot to določa 3.1 priloga I Uredbe. Prav tako je prvostopenjski organ napravo pravilno uvrstil med naprave, ki so postavljene na stavbah in gradbenih konstrukcijah, saj je MFE del strešne konstrukcije skednja, kar je razvidno iz zapisnika inšpekcijskega pregleda 06132-71/2009 z dne 5. 5. 2009. Kot pravilno je štel tudi ugotovitev, da se referenčni stroški znašajo za 205,11 EUR. V sami obrazložitvi k 2. točki izreka je navedeno, da na podlagi razvrstitve v velikosti razred nespremenljivi del referenčnih stroškov znaša 415,46 EUR/MWh, ta znesek pa je določen v tabeli referenčnih stroškov v točki 3.1 Priloge I. Zaradi pridobitve nepovratnih sredstev iz Ukrepa 311 s strani Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, kot je to razvidno iz priložene odločbe o odobritvi sredstev št. 33150-126/2007/10 z dne 29. 8. 2008, je treba te referenčne stroške znižati. Pri tem se je prvostopenjski organ skliceval na formulo iz tretjega odstavka 15. člena Uredbe in v obrazložitvi navedel vhodne podatke, ki jih je uporabil pri izračunu, tako da je izračun znižanja nespremenljivega dela referenčnih stroškov, to je 205,11 EUR/MWh pravilen. V zvezi s pritožbeno navedbo, da ne iz izreka, ne iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja višina podpore, drugostopenjski organ ugotavlja, da prvostopenjski organ, skladno s 18. členom Uredbe, izdal odločbo o dodelitvi podpore. Drugi odstavek tega člena določa vsebino odločbe o dodelitvi podpore in tretji odstavek, da na podlagi podatkov center za podpore določi ceno za zagotovljeni odkup oziroma obratovalno podporo v pogodbah o zagotavljanju podpore. Tako sama višina podpore ni predmet odločbe o dodelitvi podpore. Zavrača tudi pritožbeni ugovor napačne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja in pojasnjuje, da je z izrazom subvencija mišljena kakršnakoli finančna pomoč za izvedbo, kar je jasno iz Uredbe in izpodbijane odločbe. Ker je skladno s prvim in tretjim odstavkom 9. člena Uredbe MFE uvršča med nove elektrarne, je bila podpora pravilno dodeljena za 180 mesecev. Pritožbeni organ je pojasnil tudi, da so neutemeljene pritožnikove navedbe, ki se nanašajo na razveljavitev začasne odločbe o dodelitvi podpore z dne 21. 7. 2009. Skliceval se je na določbo 27. člena Uredbe o podporah in pojasnil, da sta pravna podlaga in obveznost razveljavitve začasne odločbe podani v sami Uredbi in določbi 221. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zavrnil je tudi pritožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, ker naj bi v času razpisa po ukrepu 311 času dodelitve sredstev in času podelitve podpore po začasni odločbi še ne obstajalo, kar pomeni, da ob pripravi razpisne dokumentacije ni mogel upoštevati znižanja nespremenljivega dela referenčnih stroškov. Pojasnil je, da v primeru izdaje začasnih odločb ne gre za nikakršen poseg v že pridobljene pravice, ker je izpodbijana odločba izdana na podlagi 18. člena Uredbe, začasne odločbe pa so izdane na podlagi navedenega 27. člena. Prav tako je bilo ob pregledu spisa ugotovljeno, da iz obrazložitve odločbe Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja z dne 29. 8. 2008 izhaja, da je pritožnik dne 23. 5. 2008 vložil vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz ukrepa št. 311, kar je v nasprotju z navedbo pritožnika, da je v času prijavljanja na javni razpis bila veljavi Uredba o podporah električni energiji proizvedeni iz obnovljivih virov energije z dne 18. 5. 2009. Ne glede na to nasprotje drugostopenjski organ dodaja, da je od sprejema Uredbe do izdaje izpodbijane odločbe besedilo 15. člena v bistvenem delu ostalo nespremenjeno in je bil s spremembo in dopolnitvijo Uredbe objavljeno v Uradnem listu RS št. 76/09 dodan zgolj zadnji del definicije anuitetnega faktorja. Res je, da je v času med izdajo odločbe v prvostopenjskem postopku in izdajo odločbe v ponovljenem postopku stopila v veljavo Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o podporah električni energiji proizvedeni iz obnovljivih virov energije (Uradni list RS, št. 17/10), ki pa na pritožnikov pravni status ne vpliva, zato so brezpredmetne pritožnikove navedbe, da gre za poseg v pravno pričakovanje investitorja, ker je v času priprave investicije velja drug predpis. Drugostopenjski organ dodaja, da je bil princip upoštevanja dodeljenih nepovratnih sredstev veljaven že v stari podporni shemi, v 14. členu Uredbe o pravilih za določitev cen in za odkup električne energije od kvalificiranih proizvajalcev električne energije, ki je bila razveljavljena z Uredbo. Odgovoril je tudi na pritožbeno navedbo, da izdana odločba ni v skladu z načeli nepovratnih sredstev EU in pojasnil, da je bila podporna shema Ministrstva za gospodarstvo vzpostavljena leta 2001, ter spremenjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah energetskega zakona v letu 2008, in da je bila nova podporna shema prijavljena Evropski komisiji, ki je v novembru 2009 dala soglasje za izvajanje.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Strinja se zgolj z ugotovitvijo, da se za električno energijo proizvedeno v proizvodnji napravi MFE A. d.o.o., ..., dodeli podpora kot finančna pomoč za tekoče poslovanje iz 2. alinee četrtega odstavka 64.n člena EZ, z ostalimi razlogi obeh upravnih odločb pa se ne strinja. V nadaljevanju tožbe natančno opisuje dejansko stanje in kronologijo dogodkov in pojasnjuje, da je ključni problem v tej zadevi vprašanje ustavnosti in zakonitosti podzakonske ureditve zniževanja nespremenljivega dela referenčnih stroškov (po sporni spremembi Uredbe). Meni, da sta določbi 6. in 15. člena Uredbe v kombinaciji s prilogo I (brez možnosti upoštevanja omejitvenih ukrepov konkretnega primera), v nasprotju z osnovnim načelom sorazmernosti. Argumentacija Ministrstva za gospodarstvo, da pravilo akumulacije v smernicah za državno pomoč za varstvo okolja ne dopušča obratovalne podpore za tisti del proizvodnje, ki je bila zgrajena iz sredstev investicijske podpore, pač pa le za tisti del, ki je zgrajen z lastnimi sredstvi, je v nasprotju s formulo, da se na podlagi Uredbe znižuje nespremenljivi del referenčnih stroškov glede na celotno investicijo, in ne le na del, za katerega je pritožnik pridobil nepovratna sredstva. Ravno zaradi tega in dejstva, da se pri izračunu upošteva vrednost investicije glede na današnjo tržno vrednost, na podlagi Uredbe prihaja do negativnega finančnega toka investicije, ki pa v skladu z razpisnimi pogoji ni bil dopusten oziroma tožnik pri sedanji ureditvi sploh ne izpolnjuje več razpisnih pogojev. Bistveni problem je torej pravna podlaga, ki v času razpisa za nepovratna sredstva po ukrepu 311, času dodelitve sredstev po omenjenem ukrepu in času podelitve podpore po začasni odločbi ni veljala oziroma sploh ni obstajala. To pomeni, da tožnik v času kandidiranja za nepovratna sredstva ob pripravi razpisne dokumentacije ni mogel upoštevati kasneje sprejetih pravnih predpisov, ki določajo, da se zaradi prejemanja subvencije (tožnik je sicer prejel nepovratna sredstva in ne subvencije), nespremenljivi del referenčnih stroškov zniža. Če bi sporna določba Uredbe veljala v času, ko se je tožnik prijavil na razpis za nepovratna sredstva za omenjeno investicijo, do nje sploh ne bi bil upravičen, ker bi investicija izkazovala negativni finančni tok. Izpodbijana Uredba ne znižuje podpore za le čas od uveljavitve spremembe Uredbe, temveč posega v že pridobljene pravice za nazaj, kar je v nasprotju z določbo 155. člena Ustave Republike Slovenije. Izpodbijana odločba je nezakonita, ker posega v že pridobljene pravice, ki so bile podeljene z začasno odločbo, nato pa z izpodbijano odločbo odvzete. Ključen je tudi problem, da se pri izračunavanju zniževanja nesprejemljivega dela finančnih stroškov upošteva vrednost investicije danes in ne v času, ko je pritožnik gradil oziroma za vsak posamezen primer posebej, saj so cene gradnje sončnih elektrarn oziroma modulov danes popolnoma neprimerljive, precej nižje kot takrat, ko je tožnik gradil, kar še dodatno znižuje nespremenljivi del referenčnih stroškov. Nesmiselno je tudi, da se nespremenljivi del referenčnih stroškov znižuje obratno sorazmerno s količino proizvodnje. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo z dne 16. 12. 2010 odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: V obravnavanem upravnem sporu se tožeča stranka ne strinja z znižanjem nespremenljivega dela referenčnih stroškov, saj naj bi bilo tako poseženo v njene že pridobljene pravice. Sodišče v tej zvezi ugotavlja, da je bila višina (spornih) referenčnih stroškov izračunana na podlagi 15. člena Uredbe, ki določa usklajevanje podpor z drugimi vrstami pomoči proizvodnim napravam OVE. Po prvem odstavku tega člena mora prosilec v vlogi za pridobitev odločbe o dovolitvi podpore navesti, če je proizvodna naprava OVE prejela ali bo prejela kakršnokoli pomoč, ki se lahko šteje za subvencijo. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka po odločbi št. 33150-126/2007 z dne 29. 8. 2008, ki jo je izdala Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, prejela 104.983,50 EUR, kot nepovratna sredstva politike razvoja podeželja sofinancirane iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), ukrep Diverzifikacija v nekmetijske dejavnosti, MIKRO SONČNA ELEKTRARNA. Ta sredstva so bila pri izračunu višine referenčnih stroškov pravilno upoštevana, na podlagi tretjega odstavka 64.n člena EZ-C, ki pravi, da podpora ne sme omogočati prejemniku, da so prihodki v zvezi z obratovanjem naprave za proizvodnjo električne energije, za katero prejema podporo, večji od stroškov iz prvega odstavka tega člena. Če prejemnik podpore prejme tudi drugo državno pomoč, se podpora električni energiji iz te naprave, v odvisnosti od zneska prejete pomoči, zmanjša. Sodišče tudi ne dvomi, da je dejansko šlo za državno pomoč, kot je definirana v drugem členu Uredbe, ki pravi, da so subvencije po tej Uredbi prejete državne pomoči, kot so opredeljene v 2. členu Zakona o spremljanju državnih pomoči (v nadaljevanju ZSDrP). Višina znižanja referenčnih stroškov je bila izračunana pravilno in v skladu z navedenimi predpisi, kar je tožeči stranki drugostopenjski upravni organ primerno obrazložil in tako dopolnil pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane odločbe. Glede ugovora t.i. retroaktivne uporabe predpisov oziroma zavajanja tožeče stranke, pa se sodišče v celoti sklicuje na razloge prvostopenjske in drugostopenjske odločbe in jih ne ponavlja. Tudi po presoji sodišča namreč tožeča stranka s tožbenim ugovorom, ki se nanaša na ustavnost in zakonitost podzakonske ureditve zniževanja nespremenljivega dela referenčnih stroškov ne more uspeti. Tožeči stranki je bila namreč izdana začasna odločba št. 135-05-0109/0463/27/2009 z dne 21. 8. 2009 ki se je sklicevala na določbo 2. alinee četrtega odstavka 64n. člena EZ ter Uredbo. Začasna odločba je bila izdana na podlagi določbe 27. člena Uredbe, ki je po datumu 1. 11. 2009 napovedal razveljavitev začasnih odločb in izdajo novih odločb na podlagi Uredbe, kar po presoji sodišče v celoti utemeljuje odločitev tožene stranke, da z izpodbijano odločitvijo ni bilo poseženo v pridobljene pravice tožeče stranke, da je torej ugovor retroaktivnosti neutemeljen. Tožeča stranka se torej ne more uspešno sklicevati na to, da je izračun znižanja referenčnih stroškov nezakonit zato, ker so bila pri izračunu le-teh upoštevana tudi že pridobljena nepovratna sredstva, iz naslova politike razvoja podeželja. Tudi se ne more utemeljeno sklicevati na to, da je kakorkoli prikrajšana zaradi znižanja referenčnih stroškov, ki jih še ni niti dobila, ampak jih bo dobivala v prihodnosti. V zadevi dodeljevanja podpor kot je sporna gre namreč za posebne ugodnosti oziroma pravice prejemnika podpore, ki pa podporo lahko prejme le v primeru izpolnjevanja vseh pogojev.

Sodišče je po povedanem tožbene ugovore zavrnilo kot neutemeljene, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 moralo zavrniti kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.