Jedro

Toženka je v izpodbijani odločbi natančno pojasnila izračun števila točk, ob upoštevanju predpisane formule ter pravne podlage in dejanskih podatkov o v prijavi navedenih kadrih glede izobrazbe in delovnih izkušenj, zato sodišče sodi, da ni utemeljen tožbeni ugovor, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti in tako ni podana zatrjevana kršitev pravil postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo za koncesionarja za izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na dimnikarskem območju Škofljica izbrala A. (1. točka izreka), prijavo tožnika pa zavrnila, ker glede na merila ni najugodnejša (2. točka). V obrazložitvi navaja, da sta na Javni razpis za podelitev koncesije za izvajanje storitev dimnikarske javne službe za območje Škofljice (Uradni list RS, št. 6/2014, v nadaljevanju Javni razpis) prispeli dve prijavi, in sicer prijava tožnika ter prijava A., s partnerjem B. Na ustni obravnavi 14. 4. 2014 sta bila prijavitelja seznanjena s poročilom strokovne komisije in pozvana, da podata pripombe. Toženka ugotavlja, da razen pripomb, podanih na ustni obravnavi, nobeden izmed prijaviteljev ni podal dodatnih pripomb. V zvezi s pripombami tožnika odgovarja, da je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje po pooblastilu Vlade RS razpisalo Javni razpis skladno s predpisi, ki urejajo dimnikarsko javno službo, merila in pogoje izbire pa podrobneje opredeljuje Uredba o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (v nadaljevanju Uredba), ki kot merilo pri izbiri koncesionarja predvideva tako število kot kakovost zaposlenih kadrov prijaviteljev. Pri pripravi formule je ministrstvo upoštevalo tako število kadrov, kakor tudi njihovo strokovno usposobljenost za izvajanje storitev dimnikarske službe. Zavrača tudi ugovor tožnika, da bi moral biti prijavitelj A. s.p. izločen, saj mu koncesija ni bila odvzeta, temveč je bila odločba o izbiri koncesionarja pravnomočno odpravljena. Na tožnikov ugovor glede dodeljenih točk njegovemu prijavljenemu delavcu C.C. odgovarja, da je bilo za tega delavca tožniku dodeljeno ustrezno število točk, ker ima pridobljen poklic dimnikar, za kar je bil na podlagi 10. točke razpisne dokumentacije pravilno ocenjen z 10 točkami. V nadaljevanju izpodbijane odločbe za oba prijavitelja konkretno pojasnjuje izračun števila točk, in sicer je tožnik prejel 26,01 točke, s. p. A. pa 26,46 točke.

2. Tožnik v tožbi navaja, da bi morala toženka prijavo A. s.p. glede na določbo tretjega odstavka 9. točke Javnega razpisa izločiti. Meni, da je toženka ta razpisni pogoj tolmačila preozko. Spregledala je namreč, da so razlogi, zaradi katerih je bila odločba o izboru izbranega prijavitelja za isto dimnikarsko območje (Škofljica) odpravljena, kot izhaja iz sodbe Upravnega sodišča U 2221/2008, povsem identični tistim razlogom, zaradi katerih bi v skladu z zakonom bila koncendentu tudi odvzeta koncesija, če bi jo že začel izvajati. Izbrani koncesionar je bil namreč v postopku, ki je bil končan z odločbo z dne 11. 9. 2008, izbran za koncesionarja za izvajanje dimnikarske javne službe na dimnikarskem območju Škofljica na podlagi lažnih podatkov, zaradi česar je naslovno sodišče to izbiro odpravilo. Če v konkretnem primeru ne bi prišlo do odprave izbora na podlagi sodbe naslovnega sodišča, bi ti razlogi predstavljali podlago za odvzem koncesije. Dalje tožnik poudarja, da objavljena merila za izbor določajo le dva kriterija, in sicer število prijavljenih oseb in njihovo usposobljenost. Kot izhaja iz obeh prijav v spisu ter izpodbijane odločbe, je tožnik v svoji prijavi kot izvajalce prijavil tri usposobljene in kvalificirane dimnikarje, in sicer enega s 100 % zasedenostjo, enega z 21 % in enega z 79 % zasedenostjo. Izbrani prijavitelj pa je ponudil le dve osebi, in sicer eno z 90 % zasedenostjo ter eno s 50 % zasedenostjo. Tožnik meni, da je že iz teh podatkov razvidno, da je z vidika kadrov sam ponudil boljšo varianto in predvsem tudi bolj zanesljivo, kar zadeva možnost izvajanja dimnikarskih storitev na območju Škofljice. Zato je nerazumljivo, kako in zakaj formula, ki upošteva logaritmične izračune, da rezultat na kadrovskem segmentu, ki je po številu točk ugodnejši za slabšo ponudbo. Še toliko bolj, ker predstavniki toženke niti na ustni obravnavi niso znali pojasniti, kaj posamezne kategorije in predvsem neznanke in faktorji v formuli za izračun števila točk kadrovske usposobljenosti pomenijo in čemu služijo, to pa ne izhaja niti iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ki je na tej točki ni mogoče preizkusiti. Izpodbija pa tudi pravilnost in točnost podatkov iz prijave izbranega prijavitelja, ki je prijavil sebe (A.) ter B., pri čemer prvega z 90 % zasedenostjo, drugega pa s 50 %. Pri tem je toženka spregledala, da B. že ima koncesijo za območje Občine Ribnica, prijavitelj pa opravlja še storitve na območju Občine Horjul. Npr. bolezen A. bi tako pomenila, da kar dve dimnikarski območji ostaneta brez dimnikarskih storitev, kar se v primeru ponudbe tožnika ne more zgoditi. To kaže na to, da je tožnikova ponudba ustreznejša in ugodnejša od izbrane ponudbe. Sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije, in sicer da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da se glasi: „Za koncesionarja za izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov, zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na dimnikarskem območju Škofljica se izbere tožnik. Prijava prijavitelja A. se zavrne, ker glede na merila ni najugodnejša.“ Podrejeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Hkrati predlaga, da sodišče naloži toženki povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Stranka z interesom, A., na tožbo ni odgovoril. 5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet preizkusa v tem upravnem sporu je odločba, s katero je bilo odločeno o tožnikovi prijavi na Javni razpis za podelitev koncesije za opravljanje storitev dimnikarske javne gospodarske službe na območju Škofljice. Odločba je bila izdana na podlagi prvega odstavka 16. člena Uredbe. Uredba je koncesijski akt (drugi odstavek 1. člena), izdana pa je bila na podlagi 3., 7. in 32. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS). Ta v prvem odstavku 32. člena določa, da se s koncesijskim aktom določi tudi pogoje opravljanja gospodarske javne službe za posamezno koncesijo, v 33. členu pa še, da koncesijski akt med drugim vsebuje tudi pogoje, ki jih mora izpolnjevati koncesionar.

7. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila vloga tožnika zavrnjena iz razloga, ker glede na merila ni bila najugodnejša, s čimer se tožnik ne strinja.

8. Pogoje, ki jih mora v obravnavani zadevi izpolnjevati koncesionar, ki je lahko pravna ali fizična oseba, registrirana za opravljanje gospodarske javne službe opravljanja storitev dimnikarske službe, določa 10. člen Uredbe. V skladu s 1. točko te določbe mora imeti taka oseba zaposleno zadostno število delavcev z ustreznimi kvalifikacijami za opravljanje dimnikarske službe na celotnem dimnikarskem območju. Po prvem odstavku 11. člena Uredbe se šteje, da je pogoj iz 1. točke prejšnjega člena izpolnjen, če ima koncesionar za opravljanje storitev javne službe zaposlenih zadostno število oseb, ki imajo javno listino, veljavno na območju Republike Slovenije, s katero jim je priznana ustrezna izobrazba ali kvalifikacija (1. točka) in če ima med zaposlenimi, ki izpolnjujejo pogoje iz prejšnje alineje, določeno odgovorno osebo za spremljanje izvajanja gospodarske javne službe (2. točka). Koncedent pridobi koncesionarja za izvajanje storitev dimnikarske službe na podlagi javnega razpisa (prvi odstavek 13. člena Uredbe). V skladu s prvim odstavkom 15. člena Uredbe mora ponudnik v svoji vlogi za pridobitev koncesije podrobno opredeliti izpolnjevanje pogojev, med drugim tudi iz 10. in 11. člena te uredbe z elaboratom o opravljanju storitev javne službe z vidika kadrov, organizacije dela in strokovne usposobljenosti zaposlenih. Po tretjem odstavku 15. člena se kot eno od meril pri izbiri koncesionarja upošteva tudi število usposobljenih oseb iz 1. točke prvega odstavka 11. člena Uredbe, ki so navedeni v vlogi za podelitev koncesije kot osebe, ki bodo izvajale dimnikarsko službo na dimnikarskem območju, ki je predmet razpisa, pri čemer te osebe ne smejo izvajati dimnikarske službe na drugem dimnikarskem območju razen v nadaljevanju navedenega primera.

9. Iz citiranih določb izhaja, da je eden od pogojev za koncesionarja, da ima zaposleno zadostno število delavcev z ustreznimi kvalifikacijami, kar je določeno tudi v 8.d točki Javnega razpisa. To pomeni, da so merila in pogoji izbire opredeljeni v Uredbi. Da bi jih toženka v izpodbijani odločbi narobe (torej ne v skladu z merili in pogoji, opredeljenimi v Uredbi in Javnem razpisu) uporabila, pa tožnik v tožbi niti ne zatrjuje. Pri tem sodišče izpostavlja, kot je navedla že toženka v izpodbijani odločbi, da so bili kriteriji in merila za izbiro znani vsem vnaprej, kar pomeni, da so vsi prijavitelji lahko sodelovali v postopku Javnega razpisa pod enakimi pogoji. Zato je bilo treba tožbeni ugovor, ki se nanaša na merila in pogoje, kot neupošteven zavrniti. Ker je toženka v izpodbijani odločbi tudi natančno pojasnila izračun števila točk, ob upoštevanju predpisane formule ter pravne podlage in dejanskih podatkov o v prijavi navedenih kadrih glede izobrazbe in delovnih izkušenj, sodišče tudi sodi, da ni utemeljen niti tožbeni ugovor, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti in tako tudi ni podana zatrjevana kršitev pravil postopka.

10. Glede na v točki 8 te sodbe navedena merila in pogoje tudi ne drži tožnikovo razlogovanje v tožbi, da je z vidika kadrov ponudil boljšo varianto in predvsem bolj zanesljivo, kar zadeva možnosti izvajanja dimnikarskih storitev na območju Škofljice, s tem ko je v svoji prijavi kot izvajalce prijavil tri usposobljene in kvalificirane delavce, medtem ko je izbrani prijavitelj ponudil le dve osebi. Kot je tožniku pravilno pojasnila že toženka v izpodbijani odločbi, ni pomembno (zgolj) število prijavljenih oseb, temveč je ob upoštevanju pogojev, določenih v zgoraj citirani določbi 10. člena in prvega odstavka 11. člena Uredbe ter 5. točke Javnega razpisa, pomembna tudi njihova usposobljenost. To pomeni, da lahko prijavitelj, ki ima sicer manjše število prijavljenih delavcev, ki pa so bolje usposobljeni na področju dimnikarstva, pridobi večje število točk. Glede zanesljivosti pa se sodišče sklicuje še na 1. točko tretjega odstavka 15. člena Uredbe, po kateri osebe, ki so navedene v vlogi za podelitev koncesije kot osebe, ki bodo izvajale dimnikarsko službo na dimnikarskem območju, ki je predmet razpisa, ne smejo izvajati dimnikarske službe na drugem dimnikarskem območju, razen če tam niso po kriteriju iz drugega odstavka 18. člena Uredbe v celoti zasedene. Navedeno je bilo, kot izhaja iz upravnega spisa zadeve, med obravnavanim postopkom preverjeno in ni bilo ugotovljeno, da bi v obravnavanem postopku pridobljena koncesija kadrovsko okrnila izvajanje dimnikarske službe na drugih dimnikarskih območjih. Sicer pa tožnik tega ugovora v tožbi niti ne konkretizira, ampak zgolj pavšalno navaja, da ima A. že koncesijo na območju občine Horjul, njegov partner B. pa na območju Ribnice, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da je njuna skupna prijava za opravljanje koncesije na dimnikarskem območju Škofljice v nasprotju s citirano določbo 1. točke tretjega odstavka 15. člena Uredbe glede na ugotovljeno večje število ustrezno usposobljenih zaposlenih oseb pri obeh koncesionarjih, ki so po posameznih dimnikarskih območjih razporejeni tako, da ne presegajo 100 % zasedenosti posameznega delavca.

11. Sodišče pa kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor, da bi toženka morala prijavo A. izločiti, pri čemer se strinja s stališčem toženke v izpodbijani odločbi, da A. s.p. koncesija ni bila odvzeta, temveč je bila odločba o izbiri koncesionarja s sodbo Upravnega sodišča U 2221/2008 z dne 26. 8. 2009 pravnomočno odpravljena. Vendar pa odprave odločbe o izbiri koncesionarja s pravnomočno sodno odločbo tudi po presoji sodišča ni mogoče enačiti z odvzemom koncesije imetniku v upravnem postopku, v katerem bi bile ugotovljene hujše kršitve predpisov ali koncesijske pogodbe.

12. Po vsem povedanem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, zato je tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

13. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.