Jedro

Z določitvijo funkcionalnega zemljišča k objektom, ki niso samo v lasti tožeče stranke, temveč tudi v solasti stranke z interesom, bi se prav gotovo poseglo v (so)lastninska upravičenja drugih oseb, s čimer bi bile kršene pravice drugih solastnikov. Dejstvo je, da je ob vložitvi zahteve veljavni 46. člen ZUN v tretjem odstavku dal tudi solastniku nepremičnine aktivno legitimacijo za vložitev zahteve za določitev funkcionalnega zemljišča, ne more pa se ta pravica razlagati tako, da se lahko s tem omeji solastninska pravica in s tem pravica razpolaganja drugega solastnika (drugi odstavek 66. člena SPZ), če za to vlagatelj zahteve ne pridobi njegovega soglasja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopno odločbo Upravne enote Celje, št. 466-7/2001-43 (0361) z dne 7. 2. 2011, je pod točko 1 odločeno, da se odpravi odločba Upravne enote Celje št. 466-7/2011-4/BZ z dne 8. 5. 2001, s katero je bilo odločeno, da ima zemljišče označeno s parc. št. 1775/2 – dvorišče v izmeri 491 m², vknjiženo pri vl. št. 1819 in parc. št. 1775/1 – dvorišče v izmeri 83 m², vknjiženo pri vl. št. 1818, vse k.o. ..., status skupnega in delnega funkcionalnega zemljišča k objektom stoječim na parc. št. 1775/2 – poslovna stavba v izmeri 128 m², vknjiženo lastnikom: A.A. in B.B., ..., za vsakega do ene polovice, pri vl. št. 1819 in objektu stoječim na parc. št. 1776 – stanovanjska stavba v izmeri 176 m², vknjiženo lastnikom: A.A. in B.B., ..., za vsakega do ene četrtine in C.C., ..., do ene polovice, pri vl. št. 1797, vse k.o. … Pod točko 2 je odločeno, da se zahteva A.A. in B.B. za določitev delov zemljišč parc. št. 1777 in 1775/1 k.o. ... kot funkcionalnega zemljišča k objektom zgrajenim na zemljiščih parc. št. 1775/2 in 1776 k.o. ..., ki sta jo na Upravni enoti Celje vložila dne 20. 3. 2001, zavrne in pod točko 3 je odločeno o stroških postopka.

V obrazložitvi organ prve stopnje navaja ves potek v obnovljenem postopku odločanja zoper odločbo Upravne enote Celje, št. 466-7/2001-4/BZ z dne 8. 5. 2001. Iz napotil ministrstva izhaja, da mora organ prve stopnje v ponovnem postopku odločanja presojati pravilnost in zakonitost odločbe, ki je bila izdana že 8. 5. 2001 in ugotoviti kdo je predlagatelj zahteve za določitev funkcionalnega zemljišča, na katerih konkretnih parcelah se predlaga določitev funkcionalnega zemljišča in ali sploh obstajajo pogoji za njegovo določitev, če to področje obravnavajo prostorsko ureditveni pogoji in če vlagatelj ni lastnik vseh zemljišč, na katerih predlaga določitev tega zemljišča, ali je podano dovoljenje lastnika zemljišča. V nadaljevanju še razlaga podrobnosti postopkov na prvi in drugi stopnji pri prvem odločanju, kot tudi odločitev sodišča v sodno upravnem sporu, kar pa sodišče v sodbo ne povzema.

Kot razlog za odpravo v 1. točki izreka navedene prvostopenjske odločbe in zavrnitev zahtevka določitve funkcionalnega zemljišča (točka 2 izreka) navaja vloženo lokacijsko dovoljenje Upravne enote Celje, št. 35102-999/99-03/AB z dne 28. 9. 1999 A.A. in C.C. za gradnjo prizidka poslovno stanovanjske hiše na parc. št. 1775/2 k.o. ..., iz katerega izreka izhaja, da je funkcionalno zemljišče k načrtovani gradnji obstoječe. Tako je utemeljeno sklepati, da je bilo to funkcionalno zemljišče k poslovno stanovanjskemu objektu določeno že v postopku izdaje lokacijske dokumentacije in izdaje lokacijskega dovoljenja, saj ne gre za objekte, ki bi bili zgrajeni pred 31. 12. 1967, s čemer pogoji za uvedbo postopka niso izpolnjeni in bi bilo treba zahtevo zavreči. Četudi bi bili izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka, bi morala solastnica in predlagateljica obnove C.C. (stranka z interesom v tem postopku) podati soglasje k temu dovoljenju, ker gre za postopek, ki se lahko uvede na zahtevo lastnika in presega posle rednega upravljanja nepremičnine. Dovoljenja ni dala in tudi v obnovi postopka izrecno nasprotuje določitvi funkcionalnega zemljišča k objektom stoječim na parc. št. 1775/2 in 1776 k.o. … C.C. je bila v času odločanja o zahtevi in je še sedaj solastnica nepremičnine parc. št. 1776 k.o. ..., to je objekta h kateremu se je predlagala določitev funkcionalnega zemljišča in tudi solastnica nepremičnine parc. št. 1777 k.o. ..., ki se predlaga, da se določi kot funkcionalno zemljišče k objektom na parc. št. 1775/2 in 1776 k.o. … Njeno soglasje oziroma dovoljenje je torej pogoj za odločanje v tem postopku. Neutemeljen je ugovor D.D. (tožnika v tem sporu) kot solastnika nepremičnine parc. št. 1777 k.o. ..., da zakon aktivno legitimacijo podeljuje lastniku in jo torej s tem podeljuje tudi vsakemu solastniku posebej, ker bi bil v nasprotnem primeru prizadet v svojih lastninskih upravičenjih. Gre za idealne solastniške dele na navedenih nepremičninah, kljub temu, da so si solastniki v naravi premoženje že razdružili. Sklicuje se na Stvarnopravni zakonik, ki določa, da so solastniki upravičeni, da v skladu s svojim deležem izvršujejo posest stvari in skupaj sprejemajo odločitve, ki se na stvar nanašajo. Gre za posel rednega upravljanja nepremičnine, za katerega bi zadostovala navadna večina po idealnih deležih. V nadaljevanju še zavrača vse ugovore tožeče stranke podane tekom upravnega postopka, kar sodišče v sodbo ne povzema.

Tožena stranka je s pritožbeno odločbo potrdila odločitev organa prve stopnje in še dodaja, da gre za postopek določitve funkcionalnega zemljišča začet pred uveljavitvijo Zakona o graditvi objektov, ko je bil še relevanten materialni predpis 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ki je določal pogoje za izdajo odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča. Tretji odstavek tega člena je predpisoval, da se funkcionalno zemljišče za obstoječe objekte in naprave na območjih, kjer ni sprejet prostorski izvedbeni načrt, določi na zahtevo lastnika oziroma uporabnika na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev. Drugi odstavek istega člena je določal, da je gradbena parcela stavbno zemljišče, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt ali naprava (stavbišče) in stavbno zemljišče, potrebno za njegovo redno rabo (funkcionalno zemljišče). Predlagatelj oziroma aktivno legitimirana oseba je lahko samo ena izmed oseb, ki je po materialnem pravu upravičena podati tovrstni zahtevek oziroma eden izmed lastnikov oziroma uporabnikov objekta, h kateremu se naj določi funkcionalno zemljišče. V tej zadevi sta predlagatelja določitve funkcionalnega zemljišča A.A. in B.B., ki sta izključna lastnika objekta na parc. št. 1775/2 ter solastnika objekta na parc. št. 1775 k.o. ... (solastnica slednjega je tudi C.C. do ene polovice) in je aktivna legitimacija podana, kar lahko postopek določitve funkcionalnega zemljišča sproži zgolj eden izmed solastnikov, vendar mora upravni organ v postopku pritegniti vse osebe, ki imajo lastninsko pravico oziroma uporabo na tem objektu, pri čemer se morajo tako pritegnjene osebe strinjati z določitvijo funkcionalnega zemljišča, da je mogoče zahtevi ugoditi. Pomembna okoliščina je, da je določitev funkcionalnega zemljišča k tem objektom predlagana tudi na zemljišču, ki ni v lasti predlagateljev. Po ustaljeni upravno sodni praksi je k objektu sicer mogoče določiti funkcionalno zemljišče na zemljišču, katerega lastnik je druga oseba, kot je lastnik objekta, vendar je to mogoče storiti le na podlagi izrecnega pisnega dovoljenja lastnika tega zemljišča in z njegovo aktivno udeležbo kot stranke v postopku. Že tukaj zadošča, da je predlog za določitev funkcionalnega zemljišča podan s strani enega izmed lastnikov objekta, v postopek pa mora biti nujno pritegnjen tudi lastnik zemljišča, ki se mora z določitvijo funkcionalnega zemljišča izrecno strinjati. V tem primeru sta lastnika zemljišča 1777 D.D. in C.C., vsak do ene polovice, lastnik zemljišča s parc. št. 1775/1 pa je E.E. do celote. C.C., pa tudi E.E., bi se torej nedvomno morala strinjati s predlagano določitvijo funkcionalnega zemljišča k predmetnim objektom, kar pa v tem primeru ni izpolnjeno. V vsebino lokacijskega dovoljenja, ki ga je izdala upravna enota, pa se tožena stranka ni spuščala, ker navedeno zadošča za odločitev v tej zadevi.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. V uvodu navaja ves potek postopkov od ugodilne odločbe z dne 8. 5. 2001, ko je upravna enota na podlagi predloga tožečih strank odločila, da ima zemljišče na parcelah št. 1775/2 in 1775/1 vse k.o. ... status skupnega in delnega funkcionalnega zemljišča k objektom stoječim na parc. št. 1775/2 in 1776 vse k.o. … V obnovljenem postopku na podlagi nasprotovanja C.C. (solastnice parc. št. 1775/2 in 1775/1 k.o. ...), je bila odločba prve stopnje odpravljena in vrnjena v ponovno odločanje. V ponovnem postopku je bila zahteva za določitev funkcionalnega zemljišča zavrnjena z razlogi, ki jih tožeča stranka podrobno navaja, sodišče pa jih v sodbo ne povzema. Obrazložitev organa prve stopnje je nepopolna. Neutemeljeno je sklicevanje na lokacijsko dovoljenje, iz katerega ne izhaja, kakšna naj bi bila vsebina funkcionalnega zemljišča ter v kakšnem obsegu, če sploh obstaja, glede na to, da je dovoljenje iz leta 1999 in je to povsem neprimeren dokaz za ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja. Upravni organ bi moral v uradno dostopnih evidencah, po uradni dolžnosti preveriti informacije, ki izhajajo iz lokacijskega dovoljenja in v dokazne namene pridobiti odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča. Lokacijsko dovoljenje ni akt, s katerim bi se ustanovilo funkcionalno zemljišče, temveč le nepopolna in nekonkretna informacija o obstoju funkcionalnega zemljišča. Naslednji razlog prvostopnega organa, da določitev funkcionalnega zemljišča k svojim objektom ne more zahtevati predlagatelj kot solastnik brez soglasja ostale solastnice C.C., ker ni podana aktivna legitimacija, pri čemer se sklicuje na določilo Stvarnopravnega zakonika z utemeljitvijo, da gre za posel, ki presega redno upravljanja nepremičnine in je potrebno soglasje vseh solastnikov, ni utemeljen. Takšno stališče je zmotno, ker ne gre za upravljanje z nepremičnino, temveč za določitev določene pravne koristi. Treba je upoštevati pravico do pravnega varstva, ki na aktivni strani ne more biti omejena s soglasjem druge osebe. V procesnem smislu lahko vsak posameznik poda zahtevo, da se odloča o njegovih pravicah in koristih.

V nadaljevanju tožeča stranka izpodbija odločitev tožene stranke v razlogih pritožbene odločbe. Navaja, da je sicer tožena stranka delno pritrdila tožeči stranki glede tega, da aktivna legitimacija predlagateljev postopka za določitev funkcionalnega zemljišča ni sporna. Kljub temu pa zavzema stališče, da predlogu ni mogoče ugoditi, če se ne strinjajo vsi solastniki. Takšna razlaga je protislovna, ker nepravilno razmejuje procesno in materialno aktivno legitimacijo. Procesno legitimacijo za vložitev predloga tožeča stranka črpa iz njenega materialno pravnega upravičenja, ki temelji na tretjem odstavku 46. člena ZUN, ki daje lastniku pravico do določitve funkcionalnega zemljišča na njegovi nepremičnini. Ta določba pa ne pove, kaj je v primeru solastništva, ali lahko pravico izvršujejo le vsi solastniki skupaj ali tudi vsak solastnik posebej. Zaradi varstva pravic posameznega solastnika razlaga tretjega odstavka 46. člena ZUN ne more iti v smeri pogojevanja s soglasjem vseh solastnikov, prav tako tudi ne more biti ta pravica solastnika pogojena s soglasjem večine solastnikov. Ne gre za upravljanje nepremičnine, temveč za terjanje pravne koristi, ki je vezana na nepremičnino, to pa pomeni, da solastnik, ki ne poda soglasja ne more biti v ničemer prizadet. Glede na obstoj solastnine mora vsak solastnik že tako trpeti pravice vseh drugih solastnikov in se pri svoji uporabi lastninske pravice omejiti z mejo, ki jo določa solastništvo drugih oseb. Trditev, da tožeči stranki funkcionalno zemljišče predlagata v enem delu tudi na nepremičnini, ki ni niti v solasti tožeče stranke, temveč v lasti D.D. in C.C. (parc. št. 1777 k.o. ...) oziroma E.E. (parc. št. 1775/1), povsem ne drži. Tožena stranka govori o trenutnem zemljiškoknjižnem stanju in ne o stanju, ki je veljajo v prvotni odločbi, in na katero je organ v postopku obnove vezan. E.E. takrat ni bil lastnik omenjene parcele. Pogoj je tudi glede parcelnih številk 1777 in 1775/1 izpolnjen. D.D. kot solastnik zemljišča je namreč podal soglasje k določitvi funkcionalnega zemljišča in v tem smislu pooblastil pooblaščenca tožečih strank kot predlagateljev funkcionalnega zemljišča. Tožeča stranka meni, da bi tožena stranka, če se bi izkazalo, da so pogoji za določitev funkcionalnega zemljišča izpolnjeni zgolj za določene nepremičnine, morala določiti funkcionalno zemljišče v takšnem (zmanjšanem) obsegu. Takšna odločitev bi bila še vedno znotraj meje tega zahtevka.

Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in da sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem sporu C.C. (drugi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

V ponovljenem upravnem postopku določitve funkcionalnega zemljišča na delih zemljišč parc. št. 1777 in 1775/1 k.o. ... k objektom zgrajenim na zemljiščih parc. št. 1775/2 in 1776 k.o. ..., vložene dne 20. 3. 2001 na podlagi zahteve tožeče stranke, je bila pravna podlaga takrat veljavni Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ki je v 46. členu v tretjem odstavku določal, da funkcionalno zemljišče za obstoječe objekte in naprave na območjih, kjer ni sprejet prostorski izvedbeni načrt, določi za urejanje prostora pristojni občinski upravni organ na zahtevo lastnika oziroma uporabnika na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev. Po presoji sodišča je upravni organ v izpodbijani odločbi, na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabil in pravilno razlagal navedeno določbo tretjega odstavka 46. člena v času vložitve zahteve veljavnega ZUN, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov v sodbo ne povzema (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), ker jim v delu obrazložitve, ki se nanaša na potrebno soglasje ostalih solastnikov pri določitvi funkcionalnega zemljišča v celoti sledi, v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Neutemeljen je tožbeni ugovor, da gre za varstvo posameznega solastnika nepremičnine (ne gre pa za upravljanje nepremičnine po določbah Stvarnopravnega zakonika), ki ne sme biti pogojevano s soglasjem drugih solastnikov. Z določitvijo funkcionalnega zemljišča k objektom, ki niso samo v lasti tožeče stranke, temveč tudi v solasti stranke z interesom (parc. št. 1775/1 v lasti C.C., je od leta 2006 celo v lasti E.E.), bi se prav gotovo poseglo v (so)lastninska upravičenja drugih oseb, s čimer bi bile kršene pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika). Dejstvo je, da je takrat veljavni 46. člen ZUN v tretjem odstavku dal tudi solastniku nepremičnine aktivno legitimacijo za vložitev zahteve za določitev funkcionalnega zemljišča, ne more pa se ta pravica razlagati tako, da se lahko s tem omeji solastninska pravica in s tem pravica razpolaganja drugega solastnika (drugi odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika), če za to vlagatelj zahteve ne pridobi njegovega soglasja.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ določiti funkcionalno zemljišče v zmanjšanem obsegu, če bi ugotovil, da so za to izpolnjeni pogoji, glede na to, da dejansko stanje izkazanega lastništva in solastništva, bodisi na objektih ali zemljiščih takšnega, četudi zmanjšanega obsega določitve funkcionalnega zemljišča pravno ne dopušča. Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki II izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.