Jedro

Če obdolženec s svojim ravnanjem izpolni zakonske znake večih kaznivih dejanj ali večih z novelami spremenjenih oblik istega dejanja, bo v izreku sodbe le opis tiste zakonske določbe, po kateri bo spoznan za krivega, in v izrek ni potrebno vnašati elementov kaznivega dejanja po novelirani obliki KZ. V obrazložitvi sodbe pa mora sodišče ugotoviti zakonske znake, ki jih vsebuje tudi novelirani KZ.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso kot strošek, nastal z odločanjem o tem izrednem pravnem sredstvu.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Kranju sta bila M.P. in R.J. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po drugem odstavku 159. člena v zvezi s 25. členom KZ. Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi v okviru katerih sta jima bili določeni kazni vsakemu po pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter na 300 EUR odmerjena stranska kazen, ki sta jo dolžna plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi četrtega odstavka 159. člena KZ je sodišče obdolžencema odvzelo še zasežene predmete, opisane pod Szp 5/2004 in jima na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Pritožbi zagovornika obdolžene M.P. in obdolženega R.J. je zavrnilo kot neutemeljeni Višje sodišče v Ljubljani in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojene M.P. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Očitana kršitev kazenskega zakona ni podana, saj se je določba 159. člena KZ spremenila dvakrat, vendar je bila sprememba vedno takšna, da je prinesla strožjo predpisano kazen za ravnanje, ki je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Glede časa storitve kaznivega dejanja in višine namena pridobitve protipravne premoženjske koristi pa zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanska stanja, kar Vrhovno sodišče RS ne bo moglo upoštevati.

4. V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenke vztraja na navedbah vložene zahteve ter poudarja, da ne gre opredeljevati vprašanja milejšega zakona samo po predpisani kazni, pač pa tudi glede na vse ostale elemente kaznivega dejanja. Iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da je prišlo do spremembe in dekriminacije samega opisa znakov kaznivega dejanja, zaradi česar bi bilo potrebno v posledici sprememb zakonodaje oceniti, da kaznivo dejanje sploh ni bilo storjeno.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Kršitev kazenskega zakona vidi vložnik zahteve v tem, da se je zakon od časa storitve kaznivega dejanja pa do pravnomočnosti sodbe večkrat spremenil in da je zakon z začetkom veljave 1.11.2008 (KZ-1) obravnavano kaznivo dejanje dekriminiral, vsekakor pa so vnešene občutne spremembe v korist obdolženke.

7. Vprašanje na katerega je potrebno v konkretni kazenski zadevi odgovoriti, je torej, ali je dejanje, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi, kaznivo tudi po novem KZ-1 in ali je ta zakon za storilko milejši. 8. Kot izhaja iz izreka sodbe sta bila M.P. in R.J. pravnomočno spoznana za kriva, da sta skupno s sodelovanjem pri izvršitvi z namenom, da bi sebi pridobila večjo protipravno premoženjsko korist, J. z namenom dajanja v promet, ponujal javnosti primerke avtorskega dela, P. pa dajala v promet primerke avtorskega dela, za primerke avtorskega dela pa je vsak od njiju vedel, da so neupravičeno reproducirani, s tem, da sta v času od januarja 2001 do februarja 2002 v T.: J. preko ponudnika internetnih storitev družbe V.d.d. na spletni strani časopisa Salomonov oglasnik pod rubriko „prodajam“ navedel svojo kontaktno telefonsko številko, svoj naslov elektronske pošte in naslove igric za igralne konzole Play Station in Dreameast; J. in P. potem, ko so zainteresirani na podlagi pod točko 1. objavljenega oglasa vzpostavili telefonski kontakt, le-tem pojasnila ceno posameznih igric in način prodaje ter jima po povzetju, J. pa enkrat tudi osebno, prodala naročene igrice; na ta način pa sta prodajala, J. pa tudi ponujal naprodaj v nasprotju z 21. členom Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95 s spremembami), izdelane kopije igric za igralne konzole, glede na kontinuiranost njunega ravnanja, razpršenost ponudbe in količino ob preiskavi 6.3.2002 na njunem domu zaseženih piratskih kopij igric za igralne konzole pa sta si želela pridobiti čimveč premoženjske koristi, kar je vsaj 706.605,00 SIT, s čimer sta storila kaznivo dejanje neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po drugem odstavku 159. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ.

9. V času, ko je bilo dejanje storjeno, je veljal KZ (z začetkom veljave 1.1.1995), ki je v drugem odstavku 159. člena določal, da se kaznuje z zaporom do dveh let, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil večjo protipravno premoženjsko korist, da v promet ali z namenom dajanja v promet ponudi javnosti primerke avtorskega dela, za katere ve, da so bili neupravičeno reproducirani. Izvršitveno dejanje torej predstavlja: dajanje v promet izvirnika ali primerkov avtorskega dela s prodajo ali drugačno obliko prenosa lastninske pravice in ponujanje z namenom prodaje primerkov avtorskih del, oboje pa mora biti izvršeno z namenom pridobiti večjo premoženjsko korist sebi ali drugemu. Za obstoj kaznivega dejanja ni potrebno, da bi storilec premoženjsko korist že dosegel. 10. Besedilo novele (KZ-A z dne 8.4.1999) glede dejanja, opisanega v drugem odstavku 159. člena tega zakona, ni bilo spremenjeno.

11. V Zakonu o spremembah in dopolnitvah KZ (Ur. l. RS, št. 40 z dne 20.4.2004, KZ-B) pa je bilo dejanje po opisu nekoliko spremenjeno, postroženo pa po predpisani sankciji. V prvem odstavku je zakonodajalec kot izvršitveno obliko tega kaznivega dejanja predvidel že samo neupravičeno uporabo avtorskih del ali njihovih primerkov, dodal pa je nov element, objektivni pogoj kaznivosti, to je, da je morala skupna tržna cena avtorskih del oziroma njihovih primerkov pomeniti večjo premoženjsko vrednost. Po tem opisu ni bilo več potrebno, da bi storilec zasledoval namen pridobiti večjo premoženjsko korist, kolikor pa jo je pridobil, je s tem izvršil kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja po tretjem odstavku tega člena. Za temeljno obliko kaznivega dejanje (po prvem odstavku 159. člena) je bila predpisana kazen do treh let zapora, za kvalificirano pa kazen od enega do osmih let zapora (tretji odstavek tega člena).

12. Novi KZ-1 z začetkom veljave 1. november 2008 pa je ponovno inkriminiral uporabo z namenom prodaje, objektivni pogoj kaznivosti za storitev tega kaznivega dejanje pa je ostal nespremenjen (skupna tržna cena avtorskih del in njihovih primerkov mora pomeniti večjo premoženjsko vrednost). Nespremenjena je ostala tudi sankcija za temeljno obliko tega kaznivega dejanja, to je, zapor do treh let, prav tako pa tudi sankcija za kvalificirano obliko, to je v primerih, ko si je storilec s svojim ravnanjem pridobil veliko premoženjsko korist. 13. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče v izpodbijani pravnomočni odločbi v zvezi z obsojeno P., so: da je prodajala primerke avtorskega dela (igrice); da je vedela, da so neupravičeno reproducirani; da si je želela pridobiti večjo premoženjsko korist, ki je v kritičnem času znašala 706.605,00 SIT; da si jo je skupaj z J. pridobila že v skupnem znesku 662.580,00 SIT (kar je ustrezalo 153 prodajam); da jima je bilo zaseženih 748 kopiranih CD-jev, na katerih so bile igrice, namenjene prodaji (v obdobju od 29.6.2001 do 16.2.2002 je bilo v elektronski obliki oddano 59 oglasov).

14. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je obsojenka izpolnila zakonske znake kaznivih dejanj po inkriminacijah v obeh kazenskih zakonikih skupaj s spremembami KZ (sodišče ugotavlja, da je obsojenka skupaj z J. prodajala, hranila primerke avtorskih del z namenom prodaje, katerih skupna tržna vrednost presega 706.605,00 SIT, saj je skoraj v tej višini pridobila protipravno premoženjsko korist (kar sicer ni zakonski znak tega kaznivega dejanja), poleg tega pa jima je bila zasežena še bistveno večja količina primerkov avtorskih del, kot sta jo uspela prodati). Ko je sodišče ugotovilo, da dejanje obsojenke ni dekriminirano, je bilo dolžno presoditi ali morda novi zakon ni milejši glede na predpisano kazen. Pri tem se je izkazalo, da je v novem zakonu – KZ-1 določena višja kazen, to je kazen zapora do treh let kot je bila predpisana kazen za obravnavano kaznivo dejanje v KZ, ki je veljal v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja (kazen do dveh let zapora). Milejša sankcija pa tudi ni bila predpisana z nobeno od novel KZ. Sodišče je tako ravnalo v skladu z določbo prvega odstavka 7. člena KZ-1, ker je uporabilo zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj novi zakon za storilko ni milejši. 15. Zagovornik tudi ne more uspeti z nadaljnjimi navedbami v zahtevi, da za obsodbo ne zadošča, da so posamezni zakonski znaki ugotovljeni le v obrazložitvi in ne očitani v izreku. Res je sicer, da sodišče objektivnega pogoja kaznivosti, oziroma okoliščin, ki so pomembne za presojo ali je protivrednost primerkov avtorskih del ustrezala večji premoženjski koristi ni navedlo v izreku temveč jih je ugotovilo v obrazložitvi sodbe (zaseženih 748 piratskih kopij namenjenih prodaji, že pridobljena protipravna premoženjska korist v znesku 662.580,00 SIT), vendar pa s tem ni kršilo kazenskega zakona. Kolikor je namreč ugotovljeno, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake večih kaznivih dejanj ali večih z novelami spremenjenih oblik istega dejanja, bo v izreku le opis tiste zakonske določbe, po kateri bo spoznan za krivega (v konkretni zadevi vsi zakonski znaki po milejšem KZ). Drugače povedano, v izrek ni potrebno vnašati elementov kaznivega dejanja po novelirani obliki KZ, kolikor je bil obdolženec spoznan za krivega po KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, seveda pa morajo biti, kot je bilo to tudi v obravnavanem primeru, v obrazložitvi sodbe ugotovljeni zakonski znaki, ki jih vsebuje tudi novelirani KZ (enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi I Ips 274/2005).

16. Kot je bilo že pojasnjeno, pridobitev protipravne premoženjske koristi ne predstavlja elementa obravnavanega kaznivega dejanja. Kolikor bi bila pridobljena večja protipravna premoženjska korist, gre za kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja. Večja premoženjska korist pa, kot je bilo že povedano, predstavlja objektivni pogoj kaznivosti po noveli KZ in po novem KZ-1. Sodišče je v izreku navedlo, da glede na kontinuiranost ravnanja obeh obsojencev, razpršenost ponudbe in količino ob preiskavi 6.3.2002 na njunem domu zaseženih piratskih kopij sklepa, da sta si želela pridobiti čim več premoženjske koristi, vsaj 706.605,00 SIT, v obrazložitvi pa navaja, da sta si že uspela pridobiti 662.580,00 SIT protipravne premoženjske koristi (kar je bilo ugotovljeno iz zaseženih poštnih nakaznic), veliko večje število piratskih kopij, kot sta jih uspela prodati, pa jima je bilo zaseženih (748). Iz navedenega izhaja, da je torej tržna vrednost piratskih kopij, ki sta jih uporabljala, bistveno večja, kot je v kritičnem času znašala „večja premoženjska korist,“ pa naj si bo to znesek 706.605,00 SIT ali 716.370,00 SIT ali 714.470,00 SIT. Tako okoliščina, ali je bilo dejanje dokončano januarja 2002 ali v času zasega dne 6.3.2002, ni bistvena za presojo ali je podan objektivni pogoj kaznivosti. Sicer pa nestrinjanje z ugotovljenim časom storitve kaznivega dejanja predstavlja le izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

17. Sodišče tudi ni kršilo zakona v škodo obdolženca, ker je iz opisa izpustilo besedno zvezo „dejanje pa sta storila v nadaljevanju“, oziroma je dejanje pravno opredelilo kot eno samo kaznivo dejanje. Konkretni opis obravnavanega kaznivega dejanja je namreč ostal v bistvenih okoliščinah nespremenjen, na pravno kvalifikacijo, ki jo ponudi državni tožilec, pa sodišče ni vezano.

18. Slednjič pa zahteva tudi nima prav, ko uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar naj bi sodišče zagrešilo s tem, ker ni navedlo razlogov, zakaj je uporabilo zakon, ki je veljal v času storitve obravnavnega kaznivega dejanja. Omenjena kršitev procesnih določb se namreč nanaša izključno na dejansko stanje oziroma na odločilna dejstva, ugotovljena v sodbi, ne pa na uporabo materialnega zakona.

19. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve procesnega ali materialnega zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

20. Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določbah 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.