Jedro

V postopku ugotavljanja ničnosti odločbe ni mogoče uveljavljati kršitev materialnega prava ali izpodbijati dejanskega stanja, ugotovljenega z odločbo, za katero se predlaga izrek ničnosti, uveljavljati pa tudi ni mogoče kršitev pravil postopka, kolikor ne gre za kršitve, izrecno navedene v 279. členu ZUP. Te nepravilnosti lahko namreč stranka uveljavlja s pritožbo zoper upravno odločbo, kasneje pa lahko zoper odločitev sproži tudi upravni spor pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor (v nadaljevanju: inšpekcijski organ) zavrnil predlog tožnika kot zavezanca v inšpekcijskem postopku za izrek ničnosti odločbe št. 06182-2500/2018-9 z dne 30. 10. 2018 (1. točka izreka) ter ugotovil, da pri odločanju v postopku stroški niso nastali (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi odločbe inšpekcijski organ navaja, da je tožnik v vlogi z dne 7. 5. 2019 predlagal, da se za nično izreče inšpekcijska odločba št. 06182-2500/2018-9 z dne 30. 10. 2018, vendar v vlogi izrecno ni navedel, po kateri točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) predlaga ugotovitev ničnosti. Ugotavlja, da je bila pred izdajo inšpekcijske odločbe, katere ničnost se uveljavlja, tožniku dana možnost pripomb. Na ugovore tožnika je v odločbi št. 0613-55/2018-2 z dne 11. 2. 2019 odgovorilo Ministrstvo za okolje in prostor, ki je pritožbo tožnika, ki jo je ta vložil zoper inšpekcijsko odločbo, kot neutemeljeno zavrnilo ter v obrazložitvi navedlo razloge, ki utemeljujejo odločitev. Na navedene razloge se inšpekcijski organ v obrazložitvi odločbe tudi sklicuje. Navaja, da je organ v postopku izdaje inšpekcijske odločbe upošteval predpise ter v zadevi odločil v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo za odločanje dano. Ker iz navedb tožnika ni razviden obstoj nobenega izmed zakonsko določenih razlogov, zaradi katerih se odločba lahko izreče za nično, je inšpekcijski organ predlog za izrek ničnosti zavrnil. 3. Zoper izpodbijano odločitev je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi odločbe ministrstvo pojasnjuje, da je bil inšpekcijski ukrep tožniku izrečen zaradi ugotovljene kršitve Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode, in sicer kot izvajalcu občinske gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode na območju Občine Ruše, ki je v skladu z veljavnim Programom odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode za leto 2017 – 2020 za območje Občine Ruše upravljavec male komunalne čistilne naprave T. V nadaljevanju obrazložitve ministrstvo ugotavlja, da tožnik v predlogu za izrek ničnosti ni navedel nobenega razloga, zaradi katerega je mogoče odločbo po 279. členu ZUP izreči za nično. V predlogu namreč smiselno zatrjuje obstoj zgolj tistih razlogov (nepravilna uporaba materialnega prava, kršitev pravil postopka ter nepravilno ugotovljeno dejansko stanje), ki jih je mogoče po 237. členu ZUP uveljavljati s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Ministrstvo je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

4. Zoper navedeno odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri pojasnjuje, da mala komunalna čistilna naprava T. geografsko gledano leži na območju Občine Slovenska Bistrica, na zemljišču, ki je v lasti fizične osebe. Glede na njeno lego bi tako mala komunalna čistilna naprava morala predstavljati stvarno premoženje Občine Slovenska Bistrica, na območju katere pa tožnik ni izvajalec javne gospodarske službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. Ker v malo komunalno čistilno napravo T. ne more in niti ne sme posegati, odločbe št. 06182-2500/2018-9 z dne 30. 10. 2018 pravno in dejansko ne more izvršiti oziroma meni, da bi z njeno izvršitvijo storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 220. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Izvršitev naložene obveznosti pa je po mnenju tožnika tudi dejansko nemogoča, saj je splošno znano dejstvo, da mala komunalna čistilna naprava leži na Pohorju na nadmorski višini približno 1200 metrov in da v zimskem času od 15. novembra do 15. marca dostop z motornimi vozili do komunalne čistilne naprave ni mogoč. Tožnik tudi ni lastnik ceste, ki vodi do čistilne naprave in ne razpolaga z opremo za odvoz komunalne odpadne vode oziroma z opremo, ki bi omogočala izvedbo naloženega ukrepa v tem časovnem obdobju oziroma v zimskem času, ko so temperature pod lediščem. Meni, da pri izdaji inšpekcijske odločbe tudi materialno pravo ni bilo uporabljeno pravilno, saj po določbah Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1) tožnika ni mogoče šteti za povzročitelja obremenitve in tudi ne za upravljavca male komunalne čistilne naprave oziroma upravljavca stvarnega premoženja Občine Slovenska Bistrica, s tem pa tudi ne za zavezanca v inšpekcijskem postopku. Zaradi obrazloženega sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče v tem upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost odločitve inšpekcijskega upravnega organa, ki je v postopku na prvi stopnji odločal o predlogu tožnika, da se odločba št. 06182-2500/2018-9 z dne 30. 10. 2018 izreče za nično.

8. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je inšpekcijski organ z odločbo št. 06182-2500/2018-9 z dne 30. 10. 2018 tožniku kot upravljavcu male komunalne čistilne naprave T. naložil, da mora v 10 dneh po vročitvi odločbe nehati odvajati komunalno odpadno vodo iz male komunalne čistilne naprave T. v okolje s ponikanjem na iztoku s koordinatami, navedenimi v odločbi, in da mora po začepitvi iztoka male komunalne čistilne naprave T. začeti redno odvažati komunalno odpadno vodo iz male komunalne čistilne naprave T. z motornimi vozili na komunalno čistilno napravo, ki je opremljena za prevzem in čiščenje komunalne odpadne vode in ima za to pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje. Prepoved odvajanja komunalne odpadne vode v tla s ponikanjem velja po inšpekcijski odločbi do odprave ugotovljenih nepravilnosti (točka I izreka). Tožniku je bilo naloženo še, da mora takoj po začepitvi iztoka iz male komunalne čistilne naprave T. in začetku odvažanja komunalne odpadne vode iz male komunalne čistilne naprave T. obvestiti inšpektorja (točka II izreka). Ugotovljeno je bilo, da stroški v postopku niso nastali (točka III izreka) ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka IV izreka).

9. Predlog za izrek ničnosti navedene inšpekcijske odločbe je tožnik pri inšpekcijskem organu na prvi stopnji podal zaradi ugotovljenih nepravilnosti v postopku izdaje odločbe. Kot je navedel, inšpekcijski organ pri njeni izdaji (pri določitvi inšpekcijskega zavezanca in izreku inšpekcijskega ukrepa) ni pravilno uporabil materialnega prava (to je določb Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo ter Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode), organu pa je tudi očital, da je v postopku ravnal v nasprotju z načelom zakonitosti (6. člen ZUP). Na navedene razloge, ki po njegovem mnenju utemeljujejo ugotovitev ničnosti odločbe, se je tožnik skliceval tudi v pritožbenem postopku.

10. Pogoji za izrek ničnosti so taksativno določeni v 279. členu ZUP. Ničnost odločbe v upravnem postopku je izredno pravno sredstvo, namen katerega je saniranje z zakonom določenih najhujših procesnih in materialnih kršitev, zaradi katerih je priznanje obstoja odločbe za pravni red nevzdržno. Zaradi posledic, ki iz ničnosti izhajajo, so ničnostni razlogi v ZUP natančno določeni. Za nično se tako izreče odločba:

1. ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku;

2. ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu;

3. ki je sploh ni mogoče izvršiti;

4. ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila;

5. ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja;

6. v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. 11. V postopku ugotavljanja ničnosti odločbe tako ni mogoče uveljavljati kršitev materialnega prava ali izpodbijati dejanskega stanja, ugotovljenega z odločbo, za katero se predlaga izrek ničnosti, uveljavljati pa tudi ni mogoče kršitev pravil postopka, kolikor ne gre za kršitve, izrecno navedene v 279. členu ZUP (npr. v 1. ali 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP). Te nepravilnosti lahko namreč stranka uveljavlja s pritožbo zoper upravno odločbo (237. člen ZUP), kasneje pa lahko zoper odločitev sproži tudi upravni spor pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije.1

12. Razlogi, ki jih je tožnik navedel v predlogu kot razlog za ugotovitev ničnosti odločbe (in jih uveljavljal kasneje tudi v pritožbenem postopku), zato tudi po presoji sodišča ne predstavljajo katerega od ničnostnih razlogov v smislu prvega odstavka 279. člena ZUP, kot sta to tožniku pravilno pojasnila upravna organa. Tožnik z zatrjevanjem, da ga je inšpekcijski organ z inšpekcijsko odločbo nepravilno štel za upravljavca male čistilne naprave, namreč dejansko ugovarja svoji legitimaciji inšpekcijskega zavezanca, kar pa po določbi 279. člena ZUP ne predstavlja ničnostnega razloga, saj gre za očitek o nepravilni uporabi materialnega prava in o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, to pa je ugovor, ki ga je tožnik imel možnost uveljavljati s pritožbo zoper inšpekcijsko odločbo.2

13. Poleg nepravilnosti, ki jih je uveljavljal v upravnem postopku, tožnik v tožbi dodatno zatrjuje še, da je inšpekcijska odločba nična tudi zato, ker bi tožnik z njeno izvršitvijo storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 220. členu KZ-1 (2. točka prvega odstavka 279. člena ZUP), saj bi mala čistilna naprava T. morala biti del stvarnega premoženja Občine Slovenska Bistrica. Poleg tega v tožbi meni, da inšpekcijske odločbe sploh ni mogoče izvršiti zaradi nedostopnosti male čistilne naprave T. (zaradi slabih razmer v zimskem času ter zaradi ceste, ki ni v njegovi lasti), pa tudi zaradi tega, ker nima na voljo primerne opreme za odvoz odpadne komunalne vode (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP).

14. Po prvem odstavku 280. člena ZUP se odločba lahko izreče za nično vsak čas po uradni dolžnosti ali na predlog upravičenih subjektov. Za nično jo po tretjem odstavku 280. člena ZUP izreče organ, ki jo je izdal, ali organ druge stopnje oziroma organ, pristojen za nadzorstvo na organom, ki jo je izdal. V postopku pred upravnima organoma (to je v postopku pred inšpekcijskim organom ter v pritožbenem postopku pred ministrstvom, pristojnim za nadzor nad delom inšpekcijskega organa) tožnik ni zatrjeval obstoja dejstev, ki po njegovem mnenju utemeljujejo ugotovitev ničnosti odločbe iz razloga njene dejanske neizvršljivosti ter zato, ker naj bi izvršitev odločbe pomenila storitev kaznivega dejanja. Teh novih dejstev, ki jih tožnik prvič uveljavlja šele v upravnem sporu, sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe, upoštevaje določbo 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), ni upoštevalo, saj glede teh dejstev tožnik ni obrazložil, zakaj jih ni navedel že v postopku pred upravnima organoma, ki sta po zakonu pristojna ugotavljati ničnost odločbe.

15. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je bila za odločitev v obravnavani zadevi relevantna le pravilna razlaga prava, to je vprašanje, ali razlogi, ki jih je tožnik navedel v upravnem postopku, po prvem odstavku 279. člena ZUP predstavljajo razlog za ugotovitev ničnosti odločbe.

K točki II izreka:

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Sodba UPRS opr. št. III U 133/2015 z dne 29. 1. 2016; sodba in sklep UPRS opr. št. III U 103/2018 z dne 30. 1. 2020. 2 Sodba in sklep UPRS opr. št. U 2118/2007 z dne 19. 2. 2009.