Jedro

Končni uspeh tožeče stranke, upoštevajoč načelo kavzalnosti vpisov v zemljiško knjigo, je bil v obravnavani zadevi odvisen od rešitve predhodnega vprašanja - veljavnosti oziroma natančneje ničnosti zavezovalnega pravnega posla. Ustaljena sodna praksa je, da ponovna prodaja sporne nepremičnine, ki jo je lastnik prodal in dejansko izročil prvemu kupcu, pomeni kršitev moralnih norm, zato utemeljuje zahtevek za ugotovitev ničnosti takšnega pravnega posla zoper nedobrovernega drugega kupca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji mora tožena stranka izstaviti listino za odpis parc. št. 553/4, vl. št. 3 k.o. ... in vpis te parcele v novo otvorjeni vložek iste k.o., kjer se vpiše lastninska pravica v korist tožnikov, vsakega do 1/2, sicer bo takšno listino nadomestila predmetna sodba. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo 5.000.000 SIT vsakemu tožniku. Glede stroškov je odločilo, da morata tožeči stranki nerazdelno plačati toženi stranki 201.585 SIT, stranskemu intervenientu pa 189.842,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2003 do plačila. Primarni tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker je ocenilo, da tožeča stranka v razmerju do toženca nima nobenega pravnega temelja za izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj z njim ni sklenila nobenega pravnega posla. Varstvo lastninske pravice nevknjiženega lastnika proti zemljiškoknjižnemu lastniku bi bilo mogoče le, če bi bila izkazana slaba vera tožene stranke. Podrejeni tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker ni vzročne zveze med prikrajšanjem na strani tožeče stranke in obogatitvijo tožene stranke, poleg tega pa je tožena stranka postala lastnica sporne parcele na podlagi veljavnega pravnega temelja.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. K razlogom sodišča prve stopnje je dodalo, da bi tožeča stranka lahko uspela v postopku le, če bi zatrjevala in dokazala ne samo slabo vero tožene stranke ob sklenitvi prodajne pogodbe 8.9.2000, ampak tudi slabo vero stranskega intervenienta ob sklenitvi izročilne pogodbe 4.9.1986. Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče RS ugodi, razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da tožeča stranka ne more izpodbijati prodajne pogodbe, sklenjene med toženo stranko kot kupcem in stranskim intervenientom kot prodajalcem, saj zato nima pravne podlage. Lahko bi sicer vložila tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe po 103. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ZOR), vendar pa za to niso izpolnjeni vsi pogoji iz citirane norme. Toženec je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik nepremičnine in samo toženec kot lastnik lahko tožnici izstavi listino, na podlagi katere se bo lahko vpisala kot lastnica nepremičnine. Ni res, da je tožeča stranka šele v pritožbi pričela zatrjevati, da je sporno zemljišče priposestvovala. Odločitev o tem, na kateri materialni predpis bo oprlo svojo odločitev, je prepuščena sodišču, ki bi v konkretnem primeru moralo uporabiti določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90, ZTLR) o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem. Neutemeljeno je zavrnjen tudi podrejeni tožbeni zahtevek. Toženec je vedel, da je kupil tujo nepremičnino. Trditev, da mu je to povedal stranski intervenient, je tožeča stranka postavila že v postopku na prvi stopnji. Hkrati je predlagala zaslišanje sina tožnice D. K. in soseda, ki je bil navzoč pri razgovorih med tožencem in stranskim intervenientom. Ker sodišče prve stopnje dokazov ni izvedlo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

O zatrjevani pravnoposlovni pridobitvi nepremičnine parc. št. 553/4 k.o. ...: Revizijsko sodišče zaradi jasnosti povzema kronološko dogajanje v zvezi s pravnoposlovnimi pridobitvami lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 553/4 k.o. ...:– tožnika zatrjujeta, naj bi 2.6.1976 z J. E. sklenila prodajno pogodbo, katere predmet je bilo zemljišče parc. št. 553/4 k.o. ...; – 4.9.1986 je J. E. sporno zemljišče z izročilno pogodbo izročil svojemu sinu, stranskemu intervenientu I. E.; – 8.9.2000 je bila sklenjena prodajna pogodba za sporno zemljišče med I. E., tedaj zemljiškoknjižnim lastnikom, in tožencem, ki je sedaj vknjižen kot zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine.

Revizijskemu sodišču se v obravnavani zadevi ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, kako naj se v primerih "dvojne" ali celo "večkratne prodaje" glasi tožbeni zahtevek nevknjiženega kupca, ki želi postati zemljiškoknjižni lastnik. Ne glede na to namreč, ali je pravilen zahtevek (zoper zemljiškoknjižnega lastnika) za izstavitev listine, ki bi odpravila oviro za vknjižbo tožnikove lastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe, ali zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov z izbrisno tožbo (243. člen Zakona o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/03), je končni uspeh tožeče stranke, upoštevajoč načelo kavzalnosti vpisov v zemljiško knjigo, odvisen od rešitve predhodnega vprašanja - veljavnosti oziroma natančneje ničnosti zavezovalnega pravnega posla. Ustaljena sodna praksa je, da ponovna prodaja sporne nepremičnine, ki jo je lastnik prodal in dejansko izročil prvemu kupcu, pomeni kršitev moralnih norm, zato utemeljuje zahtevek za ugotovitev ničnosti takšnega pravnega posla zoper nedobrovernega drugega kupca (primerjaj z drugim odstavkom 4. člena ZTLR in prvim odstavkom 103. člena ZOR).(1) V konkretnem primeru nakazana materialnopravna podlaga napotuje na sklep, da bi morala tožeča stranka, ob dejstvu, da je prišlo po sklenjeni prodajni pogodbi z dne 2.6.1976 do dveh razpolaganj s sporno nepremičnino (najprej z izročilno pogodbo z dne 4.9.1986, nato pa s prodajno pogodbo z dne 8.9.2000), da bi zadostila zahtevi po sklepčnosti tožbe, poleg nedobrovernosti tožene stranke ob sklenitvi prodajne pogodbe z dne 8.9.2000 zatrjevati in dokazati tudi nedobrovernost I. E. ob sklenitvi izročilne pogodbe z dne 4.9.1986. Ker tega ni storila, abstraktni materialnopravni preizkus pokaže, da bi moralo sodišče izdati zavrnilno sodbo, čeprav bi se vsa, s strani tožeče stranke zatrjevana dejstva izkazala za resnična. Če niso navedena vsa dejstva, ki morajo obstajati, da bi prišlo do pravne posledice, izražene v tožbenem zahtevku, namreč ni izpolnjen pogoj za vsebinsko utemeljenost zahtevka.

O zatrjevani pridobitvi lastninske pravice na sporni nepremičnini s priposestvovanjem: Pravni temelj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem je zakon (28. člen ZTLR). Ker gre za enega od tako imenovanih originarnih načinov pridobitve lastninske pravice, ki ima za posledico okoliščino, da novi lastnik lastninsko pravico pridobi še pred vpisom te pravice v njegovo korist v zemljiško knjigo, zemljiškoknjižni lastnik pa izgubi lastninsko pravico že z nastopom pravnega dogodka, v primeru spora predmet tožbenega zahtevka ne more biti zahteva po izpolnitvenem ravnanju, ki je potrebno, da bo tožnik pridobil stvarno pravico, ki je predmet pravnega posla, ampak ugotovitev lastninske pravice novega lastnika.

Ker je tožeča stranka zoper toženo stranko naperila obligacijskopravni zahtevek, ne pa stvarnopravnega za ugotovitev njene lastninske pravice, dilema, izpostavljena v reviziji, ali je tožeča stranka (pravočasno) zatrjevala vsa pravotvorna dejstva, ki ustrezajo predpostavkam za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, vsebovanim v drugem oziroma četrtem odstavku 28. člena ZTLR, sploh ni aktualna. Revizijsko sodišče se z njo zato ni bilo dolžno ukvarjati.

O odškodninski pravni podlagi podrejenega tožbenega zahtevka: Res je, da se sodišče ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožnik. Ker mora pravo poznati po uradni dolžnosti, mora preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Vse povedano pa velja pod predpostavko, da je tožeča stranka navedla popolno trditveno podlago za drugačno pravno kvalifikacijo od tiste, ki jo je sama navedla. Sodišče namreč v skladu z razpravnim načelom (7. člen ZPP) ne sme preizkušati, ali bi utemeljenost tožbenega zahtevka lahko izhajala iz dejstev, ki jih stranki nista zatrjevali.

Normativno hipotezo 154. člena ZOR tvorijo štiri predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti: (1) nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, (2) nedopustna škoda, (3) vzročna zveza in (4) odgovornost. Drži, da je tožeča stranka že v postopku na prvi stopnji navedla, da "je toženec vedel, da kupuje parcelo, ki ni last prodajalca" (navedba tožeče stranke na naroku 30.9.2003, list. št. 86), kar bi bilo mogoče ovrednotiti kot protipravno oziroma nedopustno ravnanje tožene stranke, ki ima za posledico njeno krivdno odgovornost. Nasprotno pa ni zmogla zadostiti trditvenemu bremenu glede trditev v zvezi z nastalo škodo in vzročno zvezo med škodo in protipravnim ravnanjem tožene stranke.

Ker je sklepčnost, kot je bilo na drugem mestu v tej obrazložitvi že poudarjeno, pogoj vsebinske utemeljenosti tožbenega zahtevka, je bilo sodišče v obravnavani zadevi odvezano dolžnosti zaslišati priči, omenjeni v reviziji. Izvedba tega dokaza v nobenem primeru ne bi mogla privesti do ugodnejša rezultata za tožečo stranko. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04, ur. p. b., ZPP) zato ni podana.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča z dne 6.11.1986, opr. št. II Ips 215/86 in sodbo Vrhovnega sodišča z dne 31.5.1990, opr. št. II Ips 66/90.