Jedro

Za utemeljitev ugotovitve, da je mogoče pričakovati, da bodo vplivi posega v prostor bistveno ogrozili funkcijo gozda, je treba opraviti presojo vpliva predvidenega posega (kot to izhaja iz tožnikove vloge in njenih prilog) na funkcije gozda, kot so opredeljene z ustreznim gozdnogospodarskim načrtom.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, 3. točka izreka odločbe Zavoda za gozdove Slovenije, Območne enote Ljubljana, št. 3407-39/2011-3 z dne 28. 4. 2011 se odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Zavod za gozdove (v nadaljevanju Zavod) je kot prvostopenjski organ z odločbo št. 3407-39/2011-3 z dne 28. 4. 2011 delno ugodil tožnikovi vlogi za pridobitev soglasja za postavitev varnostne zaščite (ograje) na delih zemljišč s parc. št. 2391/3, 2391/6 in 2393/3 k. o. … in za nasutje na zemljišču s parc. št. 2393/3 k. o. … (1. in 2. točka izreka), s 3. točko izreka pa jo je zavrnil v delu: a) ki se nanaša na postavitev ute na zemljišču s parc. št. 2391/3 k. o. … in b) na postavitev varnostne zaščite (ograje) na vzhodnem delu zemljišča s parc. št. 2393/3 k. o. ….

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je bilo po proučitvi dokumentacije in ogledu na terenu med drugim ugotovljeno, da je uta postavljena v nasprotju z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem, da je zemljišče po veljavnem gozdnogospodarskem načrtu gozdnogospodarske enote (v nadaljevanju GGN GGE) Ljubljana (2005-2014) večinoma opredeljeno kot gozdno, da v neposredni bližini ograje na vzhodnem delu parcele št. 2393/3 k. o. … (pod vznožjem nasutja) poteka pešpot, ki zaradi ograje ni ovirana, je pa onemogočeno prosto gibanje po gozdu. V nadaljevanju organ ugotavlja, da sta uta in ograja postavljena v nasprotju z določbami prostorskega akta, tretjega odstavka 21. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) ter varovalnimi režimi in usmeritvami GGN GGE Ljubljana. Zaradi izvedenih posegov naj bi bile ogrožene evidentirane funkcije, predvsem rekreacijska funkcija in funkcija pridobivanja drugih gozdnih dobrin, saj je zaradi postavljene ograje ovirano prosto gibanje po gozdu. Okrnjena naj bi bila tudi estetska funkcija na predelu gozda, ki meji na spomenik oblikovane narave – Pot spominov in tovarištva.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je po mnenju organa prve stopnje treba „situacijo na parceli 2391/3 ali povrniti v prvotno stanje ali spremeniti prostorski akt in zadevo legalizirati, ograjo pa prestaviti na rob strme brežine na zunanjo stran gozdnega roba tako, da se zagotovi ustrezno varnost in se hkrati ne omejuje prostega dostopa do gozda, ograjo za zaščito pred divjadjo pa odstraniti ali jo prestaviti na območje stavbnih zemljišč“.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, v obrazložitvi pa povzema ugotovitve prvostopenjskega organa in pritrjuje razlogom za zavrnitev izdaje soglasja. Dodaja še, da je prvostopenjski organ strokovni organ, zato ne dvomi v pravilnost njegove odločitve.

Tožnik se z izpodbijano odločitvijo, tj. z zavrnitvijo njegove vloge za izdajo soglasja za postavitev ute in ograje na vzhodnem delu zemljišča s parc. št. 2393/3 k. o. …, ne strinja in v tožbi navaja, da z njeno postavitvijo ni okrnjena nobena izmed funkcij gozda. Rekreacijska funkcija naj ne bi bila okrnjena, je pa bila spremenjena oz. prekinjena že ob gradnji stanovanjskega objekta, za katerega ima tožnik gradbeno dovoljenje. Pojasnjuje, da je bila s pričetkom gradnje stanovanjske hiše prekinjena tedanja pot, hkrati pa je nastala nova vzporedna pot, ki tudi sedaj povezuje Rudnik in Pot spominov in tovarištva. Varovalna zaščita naj bi bila potrebna zaradi preprečitve možnosti padcev čez strmo brežino in zaradi varstva pred divjadjo. Organoma prve in druge stopnje očita, da se do teh njegovih navedb nista opredelila.

Poleg tega meni, da bi moral organ glede na njegovo vlogo preveriti tudi možnost ureditve kakšne drugačne varovalne zaščite, če je z obstoječo ogrožena estetska funkcija. Soglasje, ki je dano za postavitev varovalne zaščite na drugih delih zemljišč, naj ne bi preprečevalo škode, ki jo povzročajo divji prašiči na tožnikovem zemljišču. Toženka tudi ni konkretizirala pričakovanih oz. obstoječih vplivov ute, ki bistveno ogrožajo funkcijo gozdov. Zato trdi, da odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Del zemljišča, na katerem je postavljena lesena uta, niti ni več v funkciji gozda in bi bilo potrebam tožnika zadoščeno že s spremembo namembnosti. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi in vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 21. člena ZG je treba za graditev objektov in posege v gozd oz. gozdni prostor pridobiti soglasje Zavoda. Glede na tretji odstavek istega člena soglasja ni mogoče izdati, kadar je mogoče pričakovati, da bodo vplivi posega v prostor bistveno ogrozili funkcije gozdov.

Odločanje se torej nanaša izključno na vpliv graditve objekta oziroma posega, ki je lociran v gozdu oziroma gozdnem prostoru, in na funkcije gozda, kot so opredeljene v gozdnogospodarskem načrtu. ZG glede na navedene določbe 21. člena za izdajo soglasja ne predvideva presoje skladnosti načrtovanega posega s prostorskimi akti, ta presoja je pridržana drugemu organu v drugem postopku. Skladnost načrtovane gradnje s prostorskim aktom po 1. točki prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v postopku izdaje gradbenega dovoljenja preveri organ, pristojen za gradbene zadeve. Peti odstavek 50. člena ZGO-1, kot je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, pa je določal, da soglasodajalec izda odločbo o zavrnitvi izdaje soglasja, če ugotovi, da gradnja po predpisih (po predpisih, ki sodijo v delovno področje posameznega soglasodajalca – op. sodišča) ni dopustna ali mogoča in se v tem delu vloga za izdajo projektnih pogojev šteje kot vloga za izdajo soglasja. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 57/12) je bil 50. člen ZGO-1 sicer spremenjen, vendar v šestem odstavku prav tako določa, da soglasodajalec zahtevo za izdajo soglasja zavrne, če ugotovi, da gradnja po predpisih iz njegove pristojnosti ni dopustna ali mogoča. V skladu s tem so za odločitev v obravnavani zadevi brezpredmetne navedbe toženke, ki se ne nanašajo na vprašanji, ali parcele predvidenega posega spadajo v gozd oziroma gozdni prostor in kakšen bo vpliv predvidenega posega na funkcije gozda, kot so opredeljene v GGN.

Med strankama ni sporno, da sta zemljišči predvidenega posega v GGN GGE Ljubljana opredeljeni kot gozdni zemljišči v ureditveni enoti, kjer so med drugimi poudarjeni tudi rekreacijska in estetska funkcija ter funkcija pridobivanja drugih gozdnih dobrin. Toženka pa ugotavlja, da bi bile s postavitvijo ute na parc. št. 2391/3 k. o. … in varnostne zaščite (ograje) na vzhodnem delu zemljišča s parc. št. 2393/3 k. o. … ogrožene vse evidentirane funkcije, zlasti rekreacijska funkcija in funkcija pridobivanja drugih gozdnih dobrin, estetska funkcija pa naj bi bila okrnjena na predelu gozda, ki meji na spomenik oblikovane narave – Pot spominov in tovarištva. Tožnik temu nasprotuje in v tožbi trdi, da funkcije gozda ne bodo ogrožene.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka ugotovila, da bodo evidentirane funkcije gozda ogrožene, ker je onemogočeno prosto gibanje po gozdu. Po presoji sodišča pa dejansko stanje, ki ga organ navaja v obrazložitvi svoje odločitve v zvezi s postavitvijo zaščite pred divjadjo na vzhodnem delu parcele št. 2393/3 k. o. …, ne zadošča za ugotovitev o bistveni ogroženosti funkcij gozda. V obrazložitvi namreč navaja le, da v neposredni bližini skozi gozd poteka pešpot, ki zaradi ograje ni ovirana, da je ta pot prekinjena v nadaljevanju zaradi gradnje stanovanjskega objekta in ograje.

Tožnik utemeljeno opozarja na okoliščino, da prekinitev oz. sprememba poti zaradi gradnje stanovanjske hiše v tem postopku ni pravno odločilna, saj je do nje prišlo na podlagi veljavnega gradbenega dovoljenja (ki ga je priložil tudi vlogi za izdajo soglasja). Poleg tega pa upravni organ niti ne pojasni, kako naj bi prekinitev poti, zaradi stanovanjskega objekta in ograje v nadaljevanju, vplivala na presojo vplivov predvidene varnostne zaščite (ograje) na vzhodnem delu zemljišča s parc. št. 2393/3 k. o. …, kjer pešpot zaradi ograje ni ovirana.

Kljub temu, da postavitev ograje nedvomno po naravi stvari pomeni oviro prostemu gibanju, sama ta okoliščina še ne pomeni, da so bistveno ogrožene tudi evidentirane funkcije gozda. Ogroženosti v smislu tretjega odstavka 21. člena ZG tudi ni mogoče utemeljiti zgolj s sklicevanjem na opredelitev funkcij po 22. členu Pravilnika in na razloge za določitev funkcij obravnavanega gozda. Za utemeljitev ugotovitve, da je mogoče pričakovati, da bodo vplivi posega v prostor bistveno ogrozili funkcijo gozda, je treba opraviti presojo vpliva predvidenega posega (kot to izhaja iz tožnikove vloge in njenih prilog) na funkcije gozda, kot so opredeljene z GGN GGE Ljubljana.

Nenazadnje je organ tožniku izdal soglasje za postavitev varnostne zaščite (ograje) na delu drugih dveh zemljišč in na drugem delu istega zemljišča. Tako iz obrazložitve izpodbijane odločitve ni razvidno, zakaj je s predvideno varnostno zaščito (ograjo) na vzhodnem delu zemljišča s parc. št. 2393/3 k. o. … mogoče pričakovati ogrožanje teh funkcij gozda, niti kako je upravni organ opravil presojo vpliva predvidenega posega, kot izhaja iz vloge in njenih prilog, na funkcije gozda, kot so opredeljene z GGN GGE Ljubljana. Enako pomanjkljiva je obrazložitev tudi glede zavrnitve soglasja za postavitev ute na zemljišču s parc. št. 2391/3 k. o. …. Teh pomanjkljivosti tudi organ druge stopnje ni odpravil. Dejstvo, da je Zavod strokovni organ, na kar se sklicuje drugostopenjski organ, pa samo po sebi ne pomeni, da mu svojih odločitev ni treba obrazložiti tako, kot je to določeno v 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in s tem omogočiti njihov preizkus.

Po navedenem izpodbijana odločba ne vsebuje vsega, kar je določeno v 214. členu ZUP. Sodišče zato ni moglo preizkusiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zaradi tega je sodišče tožbi ugodilo (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in odpravilo odločbo prvostopenjskega organa v zavrnilnem delu ter zadevo v tem obsegu vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).