Jedro

Obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena ZUP ni podan, če bi dokaz, s katerim tožnik izkazuje obnovitveni razlog, lahko predložil v prvotnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8.11.2000. S to odločbo je tožena stranka odpravila sklep Upravne enote Maribor z dne 18.9.2000, s katerim je ta zavrnila tožnikov predlog za obnovo postopka denacionalizacije, končanega s pravnomočno odločbo Upravne enote Maribor z dne 5.5.1999 in tožnikov predlog zavrgla.

Menila je, da obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), zaradi katerega je tožnik predlagal obnovo postopka, ni podan.

Sodišče je o tožbi ponovno odločalo potem, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na pritožbo tožene stranke s sklepom št. I Up 985/2002-3 z dne 18.11.2004 odpravilo prvotno sodbo prvostopnega sodišča št. U 489/2000-8 z dne 18.6.2002, s katero je sodišče ugodilo tožnikovi tožbi in odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedenim sklepom je Vrhovno sodišče RS kot pravilno presodilo odločitev tožene stranke in razloge za odločitev. Soglašalo je s presojo tožene stranke, da gradbene dokumentacije ni šteti za nov dokaz.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na podatke v predloženih upravnih spisih, in sicer na zapisnik o ustni obravnavi z dne 1.3 1999 in dopis z dne 15.4.1999. Iz teh izhaja, da je bil tožnik dvakrat pozvan, da v odrejenem roku predloži dokaze za svoje navedbe, da je bilo zemljišče, ki je bilo sicer podržavljeno kot gozd, ob podržavljenju komunalno opremljeno stavbno zemljišče, vendar dokazov vse do izdaje odločbe ni predložil. Na tej podlagi je pravilen sklep tožene stranke, da predloženih dokazil ni šteti za nov dokaz. Zato tudi po presoji sodišča ni izpolnjen formalni pogoj za obnovo denacionalizacijskega postopka.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sicer res, da ga je upravni organ prve stopnje dvakrat pozval, da za svoje navedbe predloži ustrezne listinske dokaze in da le teh ni predložil. Vendar pa razlog ni na njegovi strani. Kot dokaz za svoje trditve prilaga potrdilo Pokrajinskega arhiva Maribor. Sklicuje se na druge denacionalizacijske postopke, katerih predmet so prav tako zemljišča v navedenem območju, v katerih nobenemu denacionalizacijskemu upravičencu ni uspelo dokazati komunalne opremljenosti zemljišč vse do leta 2000, ko se je izvedelo za dokumentacijo Pokrajinskega arhiva Maribor. Meni, da so okoliščine v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazane in pričakuje ugodno rešitev.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih pri tem navaja sodišče, so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 2. odstavka 256. člena ZUP (1986), na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje.

Za odločanje o obnovi postopka morajo biti podani formalni pogoji, med temi tudi obstoj obnovitvenega razloga. V obravnavanem primeru je tožnik predlagal obnovo denacionalizacijskega postopka zaradi razloga iz 1. točke 249. člena ZUP (1986). Obnovitveni razlog izkazuje z gradbeno dokumentacijo. Vendar pa novo dejstvo in nov dokaz predstavlja obnovitveni razlog le, če ni bil znan ali ga ni bilo mogoče navesti oziroma uporabiti v rednem postopku. In ker iz podatkov spisa izhaja in tudi ni sporno, da tožnik, kljub pozivu upravnega organa, da za svoje navedbe, da je bilo predmetno zemljišče ob podržavljenju komunalno opremljeno, predloži dokaze, le teh ni predložil, tudi po presoji pritožbenega sodišča obnovitveni razlog ni podan.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je bila navedena dokumentacija uporabljena kot dokaz v drugih denacionalizacijskih postopkih. To, da so drugi denacionalizacijski upravičenci kot dokaz o statusu zemljišča, ki po navedbah tožnika ležijo na istem območju kot sporno zemljišče, uporabili podatke, iz katerih izhaja drugačno dejansko stanje o statusu zemljišč, kot je bilo ugotovljeno v obravnavanem denacionalizacijskem postopku, ne more biti podlaga za sklepanje, da tožnik teh podatkov brez svoje krivde ni mogel uporabiti v rednem postopku ob tem, ko kljub temu, da je bil dvakrat pozvan na predložitev dokazov o zatrjevanem statusu zemljišča, le teh ni predložil, niti ni sporočil, da jih ne more predložiti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.