Jedro

Šele v primeru, če se tudi z zaslišanjem izvedenca ne odpravijo vsi dvomi o pravilnosti podanega mnenja oz. o pomanjkljivostih tega mnenja, lahko stranke zahtevajo mnenje drugih izvedencev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 4,17 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da ostane izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1 delno v veljavi za znesek 6.064,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 11.12.2009 dalje in za izvršilne stroške v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.12.2009 dalje do plačila. V preostalem delu je izvršilni sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.388,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2009 dalje do plačila zavrnilo. Poleg tega je toženi stranki naložilo v plačilo še 376,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila med pravdnima strankama sporna samo višina škode, ki je nastala ob prometni nezgodi zavarovancu tožeče stranke, in ki bi jo morala tožena stranka, kot zavarovalnica vozila povzročitelja škode, povrniti na podlagi prvega odstavka 963. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče se je pri višini škode v celoti oprlo na izvedensko mnenje izvedenca in cenilca škod na vozilih, za katerega je ugotovilo, da je delo strokovno opravil in odgovoril na vse pripombe tožene stranke. Izvedenec je pri svojem izračunu višine škode upošteval kot nabavno vrednost vozila 71.000,00 EUR, od tega je odštel amortizacijo po stopnji 35,10 % (24.921,00 EUR) in 9.215,80 EUR iz naslova rešenih delov. Tako je popolno ekonomsko škodo izračunal v višini 36.863,00 EUR, od tega je sodišče odštelo še 30.337,42 EUR, kolikor je tožena stranka pred pravdo tožeči stranki že plačala, in 709,97 EUR odbitne franšize, na podlagi česar je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati še 5.815,81 EUR iz naslova regresa za škodo in 248,81 EUR zakonskih zamudnih obresti na predhodno navedeni znesek za čas od 21.6.2009 do 10.12.2009. 2. Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka zaradi vseh treh pritožbenih razlogov in navedla, da izvedenec svojega dela ni opravil strokovno, sodišče pa je kršilo določbe pravdnega postopka, ko je zavrnilo njen predlog za postavitev drugega izvedenca. Izvedenec bi se moral opredeliti do vseh postavk, ki sta jih pri izračunih ugotavljali pravdni stranki. Izračun škode je razdelal manj strokovno kot strokovne službe pravdnih strank. Amortizacije v višini 4,6% odraža le korekcijo glede na število prevoženih kilometrov, glede stanja vozila pa sta obe stranki imeli za korekcijo ločeno postavko. Vozilo je bilo osnovno sredstvo družbe S. d.o.o., katero je slednja dajala v najem strankam, ki pri njih opravljajo servisne storitve. Del dohodkov od najema bi se moral po pravilih cenitvene stroke upoštevati pri preostali vrednosti vozila po drugačni, pospešeni amortizacijski lestvici. Splošno znano je dejstvo, da so cene vozil, ki so bile uporabljene v pridobitne namene, nižje od enakovrednih vozil, ki se uporabljajo za običajno rabo, in da za rabljena vozila višjega cenovnega razreda prodajalci uspejo iztržiti manj, kot za cenejša. Izvedenec tega ni ovrednotil, zato je njegovo mnenje pomanjkljivo in ne drži navedba sodišča, da je argumentirano zavrnil ugovore tožene stranke. Zato pravilnosti sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Če naj bi korekcija za kilometre uravnavala tudi rabo vozil, potem je neutemeljen pripis tožeče stranke v višini 2.375,44 EUR iz tega naslova, do česar se sodišče ni opredelilo. Izvedenčeve trditve sodišče ne more aplicirati samo na obračun tožene stranke, temveč ga mora aplicirati tudi na obračun tožeče stranke, glede na to, da sta bila obračuna opravljena na enak način. Tožeča stranka dobre ohranjenosti oz. nadpovprečne dobre ohranjenosti vozila ni z ničemer dokazala. Sodišče bi višino škode lahko ugotovilo le tako, da bi preverilo obračuna pravdnih strank in ugotovilo, kateri obračun je pravilen, ali kateri je bolj ali manj pravilen, izvedencu pa bi se za pravično rešitev spora morala dati naloga, da na enak način kot stranki ugotovi višini škode. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je mnenje izvedenca ocenilo kot strokovno in argumentirano. Logično in sprejemljivo ni stališče izvedenca, da korekcija za kilometre uravnava tudi ohranjenost vozila, sicer pravdni stranki ne bi imeli v svojih obračunih za to ločenih postavk. Sodišče tudi ni pojasnilo, kako je upoštevalo, da se je vozilo uporabljalo za opravljanje službene pridobitne dejavnosti, ko so ga uporabljali številni uporabniki in gre za primerljivo situacijo z rent-a-carjem. Izvedenec je vrednost rešenih delov ocenil prenizko. Tožena stranka je ob obravnavi škode lastniku ponudila, da najde kupca za 10.000,00 EUR, pa lastnik te ponudbe ni sprejel. 3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, označila jo je za neutemeljeno in med drugim navedla, da uporabe vozila, kot ga je dajalo podjetje S. v najem zgolj strankam, ki svojih vozil niso mogle uporabljati zaradi servisnih storitev, ni mogoče enačiti z uporabo vozil v rent-a-car namene.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da ne more biti utemeljen pritožbeni očitek, da je mnenje izvedenca nestrokovno pripravljeno (tudi) zaradi tega, ker se ni opredelil do vseh postavk, kot sta jih pri ugotavljanju škode ugotovili pravdni stranki. Kot je pravilno poudarilo prvostopno sodišče, je bil izvedenec v tem postopku imenovan, da po pravilih svoje stroke določi višino škode, ki je nastala na vozilu zavarovanca tožeče stranke, ne pa, da se opredeljuje do cenitev, ki sta jih za potrebe te pravde opravili pravdni stranki. S tem povezano je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da naj bi bila storitev opravljena nestrokovno, ker ni imela toliko postavk, kot sta jih uporabili pravdni stranki pri svojih izračunih. Metoda za obračun škode je stvar strokovnih znanj, katere je sodišče pravilno v skladu s 243. členom ZPP prepustilo sodnemu izvedencu in cenilcu za motorna vozila. Zato je neutemeljen tudi očitek, da bi moralo sodišče višino škode ugotoviti tako, da bi preverilo obračuna obeh pravdnih strank in ugotoviti, kateri od njiju je pravilen.

6. Prvostopno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 253. člena ZPP (in v skladu z ustaljeno sodno prakso) izvedencu naložilo, da pripravi pisni izvid pred obravnavo. V primeru, kadar imajo pravdne stranke na opravljeno pisno izvedensko mnenje pripombe ali v zvezi z njim vprašanja, ali če se sodišču postavi utemeljen dvom o tem, da je bilo podano mnenje pravilno pripravljeno, se mora izvesti dokaz tudi z neposrednim zaslišanjem izvedenca, na katerem izvedenec odgovori na vse vsebinske pripombe strank in morebiti razčisti še nejasne ali manj razumljive ugotovitve iz mnenja. Če pa sodišče ocenjuje, da je izvid in mnenje jasen, razumljiv in logičen, potem postopka z neposrednim zaslišanjem izvedenca ne bo izvedlo. Šele v primeru, če se tudi z zaslišanjem izvedenca ne odpravijo vsi dvomi o pravilnosti podanega mnenja oz. o pomanjkljivostih tega mnenja, lahko stranke zahtevajo mnenje drugih izvedencev. V predmetnem postopku pa tožena stranka ni predlagala zaslišanja izvedenca, ampak je predlagala postavitev drugega izvedenca. Za sodišče je bilo izvedensko mnenje, ki ga je izdelal izvedenec F.B.A., jasno ter strokovno pripravljeno in je odgovorilo na vsa vprašanja sodišča in tudi na pripombe tožene stranke, zato je predlog tožene stranke za imenovanje novega izvedenca pravilno zavrnilo. Tožena stranka te odločitve sodišča in tudi odločitve sodišča, da zgolj prebere izvedensko mnenje, in da izvedenca ne zasliši na naroku, ni grajala na naroku takoj, ko je sodišče sklepe o teh svojih dejanjih sprejelo. Zato je v pritožbi uveljavljena kršitev pravdnega postopka, ker je sodišče zavrnilo predlog tožene stranke za postavitev drugega izvedenca, neutemeljena (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

7. Sicer pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča izvedenec odgovoril na vse pripombe tožene stranke in jasno navedel, katere postavke je pri izdelavi svojega strokovnega mnenja upošteval. Tako je (resda na pripombo tožene stranke) pri izračunu amortizacijske stopnje upošteval tudi povečano število kilometrov, odgovoril pa je tudi, da se uporaba vozila za službeno dejavnost ne more šteti kot uporabo vozila za taksi službo ali za rent-a-car. V zvezi s tem je tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tudi dodatno obrazložila razloge, zaradi katerih se takšne porabe vozila, kot ga je imela družba S. d.o.o., ne more šteti kot uporabo vozila za rent-a-car. Vozilo je bilo namenjeno le njej znanim strankam, ki so pri njej opravljale servisne storitve, kar pomeni, da so takšno vrsto vozila, kot je bilo poškodovano vozilo, imele tudi same, kar se odraža pri rokovanju in upravljanju z njim, zato jim ni mogoče očitati nevestne in malomarne uporabe vozila zgolj zaradi tega, ker bi to vozilo imele začasno v najemu. S takšnim argumentiranjem razlikovanja med rent-a-car vozilom in načinom uporabe vozila zavarovanca tožeče stranke soglaša tudi pritožbeno sodišče in zato ne more pritrditi pritožbi, da bi izvedenec pri izdelavi svoje cenitve moral zaradi te okoliščine uporabiti drugačno, višjo amortizacijsko stopnjo.

8. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša s pritožbenim stališčem, da bi bilo mnenje izvedenca nestrokovno ali nepopolno opravljeno zato, ker je kot strokovno neargumentirano zavrnil pripombo tožene stranke, da bi se pri določitvi višine škode moralo upoštevati tudi, da je šlo za vozilo višjega cenovnega razreda, zaradi česar bi prodajalci uspeli zanj iztržiti manj. V predmetnem postopku se namreč ni ugotavljalo tržne vrednosti vozila v času nastanka škode, ampak se je ugotavljala višina škode, ki je zavarovancu tožeče stranke z nezgodo nastala. S tem, ko mu je škoda nastala na vozilu višjega cenovnega razreda, je pač bila zanj ta škoda temu primerna.

9. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem graja ovrednoteno višino rešenih delov, češ da se je tožena stranka ponudila, da najde kupca za te dele za 10.000 EUR, saj pritožnik ni zatrjeval, da je za tolikšno vrednost kupca tudi našel. 10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče, potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podane bistvene kršitve postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, in da ni napačno uporabljeno materialno pravo (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 4,17 EUR materialnih stroškov, ki predstavljajo njene izdatke za poštnino. Drugih materialnih stroškov tožeča stranka ni določno opredelila in izkazala, zato ji pravica do njihove povrnitve ni bila priznana.