Jedro

Tožeča stranka dokazuje z izpodbijanim pravnim dejanjem povzročeno dolžnikovo neplačevitost. Gre za negativno dejstvo, ki ga potrjuje že to, da velika terjatev, ki je bila večkrat reprogramirana, kljub zapadlosti ni poravnana. Procesno dokazno breme zagotovljenosti sredstev za poplačilo terjatve zato prehaja na toženo stranko.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi. Začasno odredbo, s katero je prvo toženi stranki prepovedalo odsvojitev in obremenitev nepremičnine z ID znakom 000, je razveljavilo. Glede stroškov postopka v zvezi z začasno odredbo je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 1.488,46 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Navaja, da se pritožuje zoper sklep v celoti in uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v odločanje prvostopenjskemu sodišču, podredno pa spremembo sklepa tako, da se začasna odredba vzdrži v veljavi. Opozarja, da je vloga, ki jo je sodišče obravnavalo kot ugovor, naslovljena pritožba, sodišče pa tožeče stranke v skladu s 57. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju ni opozorilo, da gre za ugovor. Zaradi napačne označbe je bila vloga v tajništvu obravnavana kot pritožba in tožeča stranka na ugovor ni odgovorila. Sklicuje se na svojo trditev, da drugo tožena stranka od zapadlosti pa do vložitve tožbe dolga ni plačala; po njenih trditvah, ker nima sredstev za plačilo. Drugo toženkina neplačevitost torej je bila zatrjevana, dokazuje pa jo tožeča stranka z zaslišanjem priče S. M., kateremu je drugo tožena stranka to izjavila. Drugo tožena stranka je ½ solastnica nepremičnine parc. št. 000-994-289, vendar je vrednost te nepremičnine, ki je pokrita garaža, zgolj 11.861,00 EUR. Njena vrednost ne zadošča za poplačilo celotnega dolga. Razen tega je pri tej nepremičnini vpisana zaznamba vrstnega reda, tako da je možno, da se iz te nepremičnine tožeča stranka niti delno ne bo mogla poplačati.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je sodišče odločilo na podlagi presoje trditev in dokazov, zato se pritožba po nepotrebnem sklicuje na pravne posledice izostanka odgovora na ugovor. Soglaša s sodiščem prve stopnje, da trditve in dokazi o dolžničini neplačevitosti niso podani. Tožeča stranka bi jih morala podati že v predlogu. Trditev in dokazov ni mogoče dopolnjevati v postopku z ugovorom. Opozarja na nesubstanciranost dokaznega predloga z zaslišanjem S. M. Opozarja, da navedbe glede vrednosti nepremičnine z ID znakom 000-994-289 predstavljajo pritožbeno novoto. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki določa pogoje za zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo. Sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji (tako imenovani objektivni pogoj) in eno od naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi bila neutemeljena, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tako imenovana subjektivna nevarnost).

6. Tožeča stranka uveljavlja pravno varstvo, ker naj bi bila kot upnik oškodovana s pravnim dejanjem svoje dolžnice J. V. – s sklenitvijo darilne pogodbe z dne 27.5.2011. Gre za pravno varstvo na podlagi določil 255. čl. do 260. čl. Obligacijskega zakonika (paulijanska tožba). Prva točka zahtevka je oblikovalni zahtevek, s katerim je izpodbijano učinkovanje dolžničinega pravnega dejanja. Zahtevek iz druge točke pa je dajatvene narave – prvo toženi stranki nalaga obveznost dopustitve izvršbe zaradi izterjave tožničine terjatve s prodajo nepremičnine, ki jo je dobila z izpodbijanim pravnim dejanjem. Gre za nedenarno terjatev, ki jo je v primeru obstoja t.i. subjektivne nevarnosti mogoče zavarovati z začasno odredbo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da terjatev ni verjetno izkazana in iz tega razloga predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Odločitev je argumentiralo z ugotovitvijo, da mora tožeča stranka zatrjevati in dokazati z izpodbijanim dejanjem povzročeno drugo toženkino (dolžničino) neplačevitost. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da dokazi niso podani. Tožbeni trditvi „da drugo tožena stranka po njenih navedbah nima sredstev za poplačilo dolga“ in „da drugo tožena stranka nima omembe vrednega premoženja, s katerim bi poplača svoj dolg“ pa označuje za nezadostni.

8. Iz tožbenih trditev, ki jih je povzelo sodišče prve stopnje, je razvidno, da tožeča stranka drugo toženkino neplačevitost zatrjuje. Ni mogoče spregledati, da gre za zelo veliko terjatev (308.993,74 EUR z obrestmi), ki je z rednimi dohodki ni mogoče poplačati. Spisovni podatki ne omogočajo zaključka, da dolžničine neplačevitosti tožeča stranka ni zatrjevala.

9. Verjetna izkazanost dolžničine neplačevitosti je pogoj za verjetno izkazanost terjatve. Dejstvo je verjetno izkazano, kadar so razlogi, ki govorijo v prid njegovemu obstoju, tehtnejši in številčnejši kot nasprotni razlogi. V praksi to pomeni, da je temu dokaznemu standardu zadoščeno, kadar predlagatelj v potrditev svojih trditev predloži dokaze, ki morejo dokazovati njihovo utemeljenost. V obravnavnem primeru je treba upoštevati, da tožeča stranka zatrjuje negativno dejstvo (da dolžnica zaradi obravnavanega pravnega dejanja nima sredstev za poplačilo terjatve), izkazano že s tem, da velika terjatev kljub zapadlosti ni poravnana. Nobena od strank namreč ne zatrjuje, da bi bila terjatev sporna, ali da bi obstajale kakšne druge okoliščine, zaradi katerih terjatev ob dospelosti ni bila plačana. Rok plačila (vračila kredita) sta stranki z aneksi h kreditni pogodbi večkrat podaljšali. Procesno dokazno breme zagotovljenosti sredstev za poplačilo terjatve je zato prešlo na toženo stranko. Tožena stranka pa v ugovoru svojo neplačevitost zanika zgolj s sklicevanjem na toženkino ½ solastništvo nepremičnine z ID znakom 000-994-289, ne navaja pa vrednosti te nepremičnine. Opozarja le na tožnikovo dokazno breme, ki pa je, kakor je navedeno zgoraj, prešlo nanjo.

10. Zaradi neustrezne presoje dolžničine neplačevitosti sodišče prve stopnje ni presodilo ostalih, za izkazanost terjatve pomembnih dejstev in tudi ne subjektivnih okoliščin, ki so predpostavka za izdajo začasne odredbe. Izpodbijani sklep je razveljavljen, da bo ta presoja opravljena v ponovljenem postopku (3. točka 365. čl. ZPP).

11. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. čl. ZPP.