Jedro

Tožnica z ugovori listispendence, res iudicata in ne bis in idem ne more biti uspešna. V postopku davčne izvršbe namreč ni prišlo do visečnosti pravde (litispendence), pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) ali do tega, da bi bilo dvakrat odločeno o isti stvari (ne bis in idem). Navedeni instituti se namreč nanašajo na vsebinsko - materialno odločanje v sporih iz premoženjskih in civilnopravnih razmerij, v upravnem postopku pa 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP ponovno odločanje onemogoča v primeru materialne pravnomočnosti, če je stranka s pravnomočno odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, v primeru zavrnilne odločbe pa, če se dejansko stanje in pravna podlaga ni spremenila. V predmetni zadevi ne gre za tovrstne situacije in postopke. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta v postopku davčne izvršbe, ki teče vse dokler ni dolg v celoti poplačan, ali nastopi katera od drugih okoliščin iz 155. člena ZDavP-2, ko sodišče postopek s sklepom ustavi.

Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je prvostopni organ odločil, da se zoper dolžnico opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 31. 1. 2018 1.803,44 EUR glavnice, 1.083,65 EUR zamudnih obresti in stroškov davčne izvršbe v višini 10,00 EUR, torej skupaj 2.897,09 EUR. Dolžničine obveznosti temeljijo na izvršilnih naslovih navedenih v 4. točki izreka prvostopnega sklepa. Izvršba se opravi na dolžničine denarne prejemke, ki jih prejema pri delodajalcu A., d.o.o., kateremu se naloži, da izvrši sklep o davčni izvršbi z rubežem denarnih prejemkov dolžnice. Rubež se nanaša tudi na povečanje denarnih prejemkov, do katerega pride po vročitvi sklepa. Zarubi se največ do višine 2/3 dolžničinih denarnih prejemkov, vendar tako, da dolžnici ostane najmanj znesek v višin 76 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Dolžniku, ki pri delodajalcu oziroma izplačevalcu izkaže obveznost preživljanja družinskega člana ali druge osebe, ki jo mora preživljati po zakonu, ostane tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialnovarstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči. Rubež po tem sklepu ne zajema denarnih prejemkov, ki so po določbi 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe. Delodajalcu oziroma izplačevalcu se prepoveduje izplačati zarubljeni del denarnih prejemkov tožnici. Tožnica se je zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za finance pa je kot drugostopni organ z v uvodu navedeno odločbo prvostopni sklep v 4. točki izreka spremenilo tako, da je pri navedbah izvršilnega naslova v izreku prvostopnega sklepa navedlo pravilen izvršilni naslov. V ostalem je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani prvostopni sklep.

2. Iz obrazložitve zgoraj navedenih aktov izhaja, da je prvostopni davčni organ, ker tožnica v predpisanem roku ni poravnala obveznosti, začel davčno izvršbo. Drugostopni organ pojasnjuje pomoto prvostopnega organa, ki kot izvršilni naslov napačno navaja obračun prispevkov za socialno varnost za zasebnike, in navaja pravilne izvršilne naslove. Pri tem dodaja, da ZDavP-2 v tretjem odstavku 3. člena med drugim določa, da če ni s tem zakonom drugače določeno, kar v konkretnem primeru ni, določbe tega zakona, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevke za zaposlovanje in prispevke za starševsko varstvo, uvedene v skladu z zakonom. Kot izhaja iz izpisa davčne e-kartice ima tožnica na vseh kontih (CA 42 - prispevki za zaposlovanje, 43 - prispevki za starševsko varstvo, 44 - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, 45 - prispevki za zdravstveno varstvo in 97 - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča) neporavnane obveznosti. Ker jih ni pravočasno poravnala, so se k neporavnanim zneskom glavnice v skladu s 96. členom ZDavP-2 obračunavale tudi pripadajoče zamudne obresti.

3. V zvezi z zastaranjem pravice do izterjave neporavnanih obveznosti, pa drugostopni organ tožnici pojasnjuje, da sta spisu priložena tudi sklep o davčni izvršbi na dolžničine denarne prejemke št. DT 42918-26981/2012-1 09-3401-14 z dne 28. 6. 2012, ki je bil tožnici vročen 16. 7. 2012, sklep o davčni izvršbi na premičnine št. DT 4934-57127/2016/1 09-720-29 z dne 19. 4. 2016, ki je bil tožnici vročen 11. 5. 2016 in sklep o davčni izvršbi št. DT 4934-73132/2017-1 09 z dne 18. 5. 2017 na njena denarna sredstva, s katerimi se jo prav tako terja za obveznosti, za katere se jo terja tudi z izpodbijanim sklepom. S tem pa je bil pretrgan tek zastaranja pravice do izterjave davka, zato tožnica napačno zatrjuje relativno zastaranje njenih še neporavnanih obveznosti, ki se terjajo z izpodbijanim sklepom in so pri tem sklicuje na tretji odstavek 125. člena ZDavP-2. Drugi odstavek 126. člena ZDavP-2 namreč določa, da tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen.

4. Z izjemo sklepa z dne 28. 6. 2012 so bili vsi navedeni sklepi vročeni tožnici na naslovu X., sklep z dne 28. 6. 2012 pa ji je bil vročen na naslov Y., kar je bil takrat njen naslov za vročanje.

5. Tožnica tudi napačno zatrjuje kršitev prepovedi litispendence, saj gre v konkretnem primeru za postopke davčne izvršbe in ne za pravdne postopke, po 144. členu ZDavP-2 pa je lahko predmet izvršbe vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, kar za k0nkretni primer ne velja. Pri izpodbijanem sklepu in sklepu z dne 28. 6. 2012 gre sicer res za izvršbo na denarne prejemke, vendar pa gre za drugega izplačevalca. Na podlagi navedenega tudi ni mogoče govoriti o kršitvi prepovedi odločanja o isti stvari (ne bis in idem) in res iudicata, torej prepovedi odločanja o že razsojeni stvari.

6. Drugostopni organ še pojasnjuje, da tožnica zgolj pavšalno zanika dolg, ne predloži pa nobenih dokazov, ki bi dokazovali nasprotno. S plačili so se v skladu s 193. členom ZDavP-2 pokrivale starejše obveznosti po vrstnem redu določenem v tem členu. Tožnico pa se tako utemeljeno terja tudi za stroške davčne izvršbe.

7. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter razlogov, iz katerih se upravni akt izreče za ničnega. Navaja, da prereka obračun odprtih postavk, ki so podlaga za izdajo prerekanega sklepa o davčni izvršbi po temelju in po višini. Meni, da nepravilen oziroma neutemeljen obračun odprtih postavk ne more biti dopustna podlaga za izdajo sklepa o izvršbi. Navaja, da je davčni organ v isti zadevi že odločal s sklepom o davčni izvršbi, in sicer v drugih zadevah, to je s sklepom št. 42918-26981/2012 z dne 16. 7. 2012, št. 4934-57137/2016-1 z dne 11. 5. 2016 in 4934-73132/17-1 z dne 6. 6. 2017 ter št. DT 4224-8592/2017-009166-09-130 z dne 16. 1. 2018. ZUP v 129. členu določa prepoved listispendence oziroma odločanja o že razsojeni stvari (res iudicata) ter prepoved odločanja o isti zadevi (nebis in idem). Tožnica izpodbija sklep o davčni izvršbi iz razloga načela litispendence, to je zaradi hkratnega vodenja več izvršilnih postopkov z istimi izvršilnimi sredstvi in istima strankama ter istim davčnim dolgom. Iz tega razloga meni, da davčna izvršba ni dopustna. Tožeča stranka uveljavlja tudi ugovor zastaranja, saj zakon za zastaranje določa 5 letni zastaralni rok za izterjavo davčnega dolga. Razen tega je davčna izvršba nedopustna tudi iz razloga, ker tožeča stranka vzdržuje družinske člane, in sicer B. B., C. C. in moža D. D., pri tem pa prejema plačo nižjo od minimalne plače, saj je zaposlena le za skrajšani delovni čas. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma podredno zavrže, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz prvostopnega sklepa oziroma odločbe organa druge stopnje in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Sodišče je s sklepom št. II U 214/2019-10 z dne 15. 12. 2021 v skladu s 3. alineo 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo, da bo, ker gre za enostavno dejansko in pravno stanje, o zadevi odločilo po sodniku posamezniku. Predmet presoje v tej zadevi je odločitev ali so izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o izvršbi, kar pomeni, da gre tako po dejanski kot pravni plati za enostavno zadevo.

10. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, na katero pa tožeča stranka ni pristopila, zato jo je sodišče glede na predlog tožene stranke opravilo v njeni odsotnosti. Na glavni obravnavi je sodišče povzelo navedbe tožeče stranke, tožena stranka pa je vztrajala pri že podanih navedbah, pri čemer je še dodatno pojasnila, da ne relativni ne absolutni zastaralni rok za izterjavo davčnega dolga tožnice nista nastopila, saj je bilo zastaranje pretrgano s sklepi, ki so navedeni v odločbi organa druge stopnje. Vročitve vseh so izkazane v spisovni dokumentaciji. Tožnica se tudi neutemeljeno sklicuje na ugovor litispendence in ne bis in idem. Po določbi 144. člena ZDavP-2 se namreč davčna izvršba lahko opravi na različnih sredstvih in predmetih izvršbe. Tožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na to, da v predmetni zadevi ni bila zaslišana, saj tega ni predlagala. Kar se tiče ugovora omejitev davčne izvršbe pa tožena stranka odgovarja, da je to stvar izvrševanja sklepa o davčni izvršbi, ki se izpodbija, v izpodbijanem sklepu pa so vsebovana vsa ustrezna zakonska opozorila glede omejitve davčne izvršbe na prejemke pri delodajalcu.

11. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse predložene listine in presodilo, da tožba ni utemeljena.

12. Predmet presoje v tej zadevi je odločitev tožene stranke, kot izhaja iz prvostopnega in drugostopnega akta, s katero je bila zoper tožnico zaradi izterjave dolgovanega zneska dovoljena davčna izvršba na dolžničine denarne prejemke. Če ni s tem zakonom drugače določeno, določbe tega zakona, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevke za zaposlovanje in prispevke za starševsko varstvo, uvedene v skladu z zakonom (druga alineja tretjega odstavka 3. člena ZDavP-2). Davčni organ postopa po ZDavP-2 tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2).

13. Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Izvršilni naslov je tudi izvršljiv sklep davčnega organa (drugi odstavek 145. člena ZDavP-2).

14. Davčni organ začne davčno izvršbo, če dolg ni plačan v predpisanem roku (143. člen ZDavP-2). Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2).

15. Izpodbijani sklep o izvršbi je bil izdan v skladu z zgoraj citiranimi določili. Ker tožnica svojih obveznosti po izvršilnih naslovih, navedenih v drugostopni odločbi, stroškov davčne izvršbe, razvidnih iz sklepov o izvršbi, in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2017, razvidnega iz odločbe o odmeri, ni poravnala, je davčni organ utemeljeno začel davčno izvršbo. Pri tem je dodati, da so bili vsi izvršilni naslovi priloženi spisu zadeve, zato je organ druge stopnje pravilno spremenil prvostopni sklep in pravilno navedel izvršilne naslove.

16. Tožnica s svojimi ugovori listispendence, res iudicata in ne bis in idem ne more biti uspešna. V postopku davčne izvršbe namreč ni prišlo do visečnosti pravde (litispendence), pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) ali do tega, da bi bilo dvakrat odločeno o isti stvari (ne bis in idem). Navedeni instituti se nanašajo na vsebinsko - materialno odločanje v sporih iz premoženjskih in civilnopravnih razmerij, v upravnem postopku pa 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP ponovno odločanje onemogoča v primeru materialne pravnomočnosti, če je stranka s pravnomočno odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, v primeru zavrnilne odločbe pa, če se dejansko stanje in pravna podlaga ni spremenila. V predmetni zadevi ne gre za tovrstne situacije in postopke. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta v postopku davčne izvršbe, ki teče vse dokler ni dolg v celoti poplačan, ali nastopi katera od drugih okoliščin iz 155. člena ZDavP-2, ko sodišče postopek s sklepom ustavi. V obravnavani zadevi nobena od teh okoliščin ni nastopila, tožnica pa, kot izhaja iz izpodbijanih aktov in je bilo potrjeno tudi na glavni obravnavi, svojega dolga ni poravnala. Ker je predmet izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (prvi odstavek 144. člena ZDavP-2), je davčni organ utemeljeno izdal sklep o davčni izvršbi. Res so bili pred tem že izdani sklepi o davčni izvršbi za izterjavo predmetnega dolga, a ker dolg še ni bil poplačan, je prvostopni organ utemeljeno izdal nadaljnje izvršilne naslove (in tudi v tem upravnem sporu izpodbijanega) za njegovo izterjavo.

17. Tožnica v tožbi navaja še, da prereka „obračun odprtih postavk“, ki je podlaga za izdajo predmetnega sklepa o izvršbi. Glede tega je ugotoviti, da so izvršilni naslovi navedeni v drugostopni odločbi, ki je s 1. točko izreka v tam navedenem obsegu spremenila prvostopni sklep, ob tem pa še sklepi o davčni izvršbi glede dolgovanih stroškov davčne izvršbe in odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Tožbeni ugovor v zvezi z „obračunom odprtih postavk“ je tako neutemeljen, razen tega pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

18. Glede ugovora zastaranja sodišče ugotavlja, da je tudi ta neutemeljen. Pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2), tek zastaranja pravice do izterjave pa pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Ne glede na navedeno pa davčna obveznosti preneha, ko preteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči1. 19. Kot izhaja iz podatkov spisa in drugostopne odločbe je bil sklep o davčni izvršbi št. DT 42918-26981/2012-1 09-3401-14 izdan dne 28. 6. 2012 in tožnici vročen 16. 7. 2012, sklep o davčni izvršbi na premičnine št. DT 4934-57127/2016/1 09-720-29 z dne 19. 4. 2016, je bil tožnici vročen 11. 5. 2016. S tem pa je bil pretrgan tek zastaranja pravice do izterjave davka, zato tožnica napačno zatrjuje relativno zastaranje njenih še neporavnanih obveznosti, ki se terjajo z izpodbijanim sklepom in so pri tem sklicuje na tretji odstavek 125. člena ZDavP-2. Drugi odstavek 126. člena ZDavP-2 namreč določa, da tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Glede na datume zapadlosti terjanih terjatev, ki so za terjatve iz zaporednih številk 6 do 100 iz let 2009 in 2010, stroškov davčne izvršbe v letu 2012, 2016 in 2017 in terjatve iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v letu 2017, je bil relativni zastaralni rok s sklepom o izvršbi z dne 16. 7. 2012 in 19. 4. 2016 pretrgan, pretrganje terjatve iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki je iz leta 2017 pa je nastopilo z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom o izvršbi.

20. Iz zgoraj navedenega izhaja da do dneva izdaje v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa, to je 18. 12. 2018, tudi absolutni desetletni zastaralni rok za nobeno terjano terjatev še ni pretekel. 21. Glede sklicevanja tožeče stranke na nedopustnost izvršbe zaradi vzdrževanja drugih družinskih članov, pa je pritrditi toženi stranki, da je to stvar izvrševanja sklepa o izvršbi, ki glede tega vsebuje ustrezna opozorila, predpisana s 160. členom ZDavP-2. 22. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 (I. točka izreka).

23. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je o stroških v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

1 Razen, če je bilo zadržano in se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2). Zadržanje pa nastopi, če davčni organ zaradi zakonskih rokov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti izvršbe, v predmetni zadevi pa ni prišlo do tovrstne situacije.