Jedro

Iz dosedanje sodne prakse izhaja, da revizijsko sodišče v zvezi s pravico do revizije ne ločuje odločanja o zahtevkih za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegraciji in reparaciji (plačila plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi), če tožnik takšne zahtevke uveljavlja skupaj, v istem sporu. Zgolj dejstvo, da je sodišče posebej, vendar na podlagi iste tožbe, odločilo o zahtevku za regres za letni dopust, ne spreminja te ugotovitve, saj je do posebne odločitve prišlo le iz razloga, ker je v prvotnem sporu glede prenehanja delovnega razmerja in ostalih pravic prišlo do nepravilne odločitve sodišča prve stopnje tudi o regresu za letni dopust (za leto 2013 in naprej) in je pritožbeno sodišče le v tem delu razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, tako da je le-to moralo ponovno odločati še o tem zahtevku.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijani sklep in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delovnem sporu med strankama najprej odločilo s sodbo I Pd 1219/2012 z dne 18. 3. 2014 in ugotovilo, da je sklep z dne 1. 8. 2012 o prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožnice nezakonit, ter da ji delovno razmerje ni prenehalo 31. 7. 2012, temveč 31. 8. 2012. Toženki je naložilo, da tožnico do 31. 8. 2012 prijavi v zavarovanje in ji obračuna in izplača plačo. Ostale zahtevke tožnice je zavrnilo, sklenilo pa je tudi, da se postopek v delu tožbe, ki se nanaša na regres za letni dopust, ustavi.

2. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom Pdp 614/2014 z dne 10. 7. 2016 pritožbo zoper izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo, pritožbi zoper izpodbijani sklep pa delno ugodilo in ga razveljavilo v delu, s katerim je bil ustavljen postopek glede tistega dela zahtevka za plačilo regresa za letni dopust, ki presega zahtevek za plačilo regresa za leto 2012. V preostalem je pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo in v nerazveljavljenem delu, ki se nanaša na ustavitev postopka v zvezi z zahtevkom za plačilo regresa za letni dopust za leto 2012, potrdilo izpodbijani sklep. S sodbo VIII Ips 213/2014 z dne 24. 3. 2015 je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo tožnice zoper sodbo in sklep pritožbenega sodišča Pdp 614/2014 z dne 10. 7. 2014, v zvezi s sodbo in sklepom sodišča prve stopnje I Pd 1219/2012 z dne 18. 3. 2014. 3. V ponovljenem postopku (ki se je dejansko nanašal le še na odločitev o zahtevku za regres za letni dopust za leto 2013 in naprej) je tožnica zahtevek popravila tako, da ga je delno ponovila in ponovno zahtevala obračun in plačilo plače, drugih prejemkov iz delovnega razmerja in jubilejne nagrade za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter obračun in plačilo regresa za letni dopust za leto 2013 in 2014, ter za vsako nadaljnje leto za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom I Pd 1086/2014 z dne 23. 6. 2015 zavrnilo zahtevek za obračun regresa za letni dopust za leto 2013 in 2014 ter zavrglo tožbo z zahtevkom za obračun in plačilo plač, drugih prejemkov iz delovnega razmerja in jubilejne nagrade za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zavrglo je tudi tožbo z zahtevkom za obračun in plačilo regresa za letni dopust za leto 2015 ter nadaljnja leta za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom Pdp 857/2015 z dne 18. 2. 2016 zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in sklep sodišča prve stopnje. Odločitev sodišča o zavrženju tožbe glede obračuna in izplačila plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja temelji na ugotovitvi, da je sodišče v tem zahtevku že pravnomočno odločilo, zavrnitev zahtevka za plačilo regresa za letni dopust za leto 2013 in 2014 pa na ugotovitvi, da je bilo že pravnomočno odločeno, da je tožnici prenehalo delovno razmerje 31. 8. 2012. Glede odločitve o zavrženju tožbe za izplačilo regresa za leto 2015 in nadaljnja leta je sodišče druge stopnje tudi pojasnilo, da bi bila sicer pravilna odločitev o zavrnitvi tega zahtevka, vendar v sam izrek sklepa na pritožbo tožnice ni poseglo.

4. Tožnica je zoper sodbo in sklep pritožbenega sodišča v zvezi s sodbo in sklepom sodišča prve stopnje v delu, v katerem se odločitev nanaša na regres za letni dopust, dne 15. 5. 2016 vložila revizijo, vložila pa je tudi predlog za dopustitev revizije.

5. Predlog za dopustitev revizije je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 38/2016-15 z dne 12. 7. 2016 zavrglo. Pri tem je poudarilo, da gre v tej zadevi za odločitev o plačilu regresa za letni dopust, ki je del delovnega spora za ugotovitev nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnice pri toženki, reintegracijo in reparacijo, čeprav je sodišče o njem odločalo v ponovljenem postopku. Sklicevalo se je na določbo 2. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1), po katerem je revizija vselej dovoljena v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja, in poudarilo, da to velja tudi v primeru, če gre za odločitev o regresu za letni dopust (po datumu prenehanja pogodbe o zaposlitvi) in je prišlo do posebne odločitve sodišča o regresu le iz razloga, ker je sodišče druge stopnje v tem delu ugodilo pritožbi tožnice in le v tem delu razveljavilo prvotno odločitev sodišča prve stopnje v sporu o prenehanju delovnega razmerja, reintegraciji in reparaciji, ki je obsegal tudi zahtevek za plačilo regresa po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zato je presodilo, da tožnica nima pravne podlage oziroma pravnega interesa za vložitev predloga za dopustitev revizije, ta predlog pa je ob smiselni uporabi določb 374. in 377. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrglo.

6. Še pred to odločitvijo Vrhovnega sodišča RS je sodišče prve stopnje s sklepom I Pd 1086/2014 z dne 18. 4. 2014 revizijo tožnice z dne 14. 4. 2016 (pravilno 15. 4. 2016) kot nedovoljeno zavrglo, ker je štelo, da gre za uveljavljanje denarnega zahtevka, in ker tožnica ni izkazala, da bi Vrhovno sodišče RS revizijo dopustilo. Tožnica se je zoper ta sklep pritožila, vendar je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo s sklepom Pdp 455/2016 z dne 16. 6. 2016. Tako kot sodišče prve stopnje je presodilo, da ne gre za spor, za katerega bi bila na podlagi 31. člena ZDSS-1 ali 367. člena ZPP revizija dovoljena že po samem zakonu.

7. Zoper ta sklep je revizijo vložila tožnica. Meni, da sta sodišči njen zahtevek za plačilo regresa napačno obravnavali kot denarni zahtevek, saj naj bi bil ta zahtevek neločljivo povezan z zahtevkov za ugotovitev nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. S tem v zvezi se sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII DoR 38/2016-15 z dne 12. 7. 2016. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in vsebinsko odloči o reviziji z dne 14. 4. 2016. 8. V odgovoru na revizijo toženka prereka revizijske navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

9. Revizija je utemeljena.

10. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizija je vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo, oziroma s katerim je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže (tretji odstavek 384. člena ZPP).

11. Kot že pojasnjeno iz povzetih razlogov sklepa revizijskega sodišča VIII DoR 38/2016-15 z dne 12. 7. 2016 odločitve sodišč druge in prve stopnje glede regresa za letni dopust (za leta 2013 in naprej) ni mogoče obravnavati le kot odločitve o denarni terjatvi oziroma odločitve v premoženjskem individualnem delovnem sporu, v katerem bi bila dovoljena revizija le, če bi vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe oziroma sklepa presegala 40.000,00 EUR (1. točka 31. člena ZDSS-1 v povezavi z drugim odstavkom 367. člena ZPP). Gre namreč za zahtevek za plačilo regresa za letni dopust po datumu prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženki, torej za denarni zahtevek, ki je neposredno povezan s sporom glede obstoja in prenehanja delovnega razmerja in ga je tožnica uveljavljala skupaj z ostalimi zahtevki v isti tožbi. V takšnih primerih tudi iz dosedanje sodne prakse izhaja, da revizijsko sodišče v zvezi s pravico do revizije ne ločuje odločanja o zahtevkih za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegraciji in reparaciji (plačila plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi), če tožnik takšne zahtevke uveljavlja skupaj, v istem sporu. Zgolj dejstvo, da je sodišče posebej, vendar na podlagi iste tožbe, odločilo o zahtevku za regres za letni dopust, ne spreminja te ugotovitve, saj je do posebne odločitve prišlo le iz razloga, ker je v prvotnem sporu glede prenehanja delovnega razmerja in ostalih pravic prišlo do nepravilne odločitve sodišča prve stopnje tudi o regresu za letni dopust (za leto 2013 in naprej) in je pritožbeno sodišče le v tem delu razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, tako da je le-to moralo ponovno odločati še o tem zahtevku.

12. Glede na navedeno in v skladu s 379. členom ZPP je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in razveljavilo izpodbijani sklep in sklep sodišča prve stopnje o zavrženju revizije. Revizijsko sodišče bo o reviziji tožnice z dne 15. 4. 2016 odločalo, ko mu bo ta revizija ponovno pravilno predložena.

13. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).