Jedro

Ne ZDR-1 in ne ZFPPIPP stečajnemu upravitelju ne nalagata obveznosti, da ob začetku stečajnega postopka odpove vse pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Oba zakona stečajnemu upravitelju dajeta to možnost, kadar delo določenih delavcev zaradi začetka stečajnega postopka oziroma prisilne likvidacije postane nepotrebno. Tudi v sodni praksi je zavzeto stališče, da za stečajnega upravitelja glede na določbe ZFPPIPP ne velja obveznost odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcem.

Ustaljena sodna praksa je, da v sporu za ugotovitev obstoja delovnega razmerja volja delavca oziroma delodajalca ni bistvena okoliščina.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnikoma nerazdelno povrniti njune stroške pritožbenega postopka v znesku 1.116,30 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med prvim tožnikom in toženo stranko od 1. 5. 2009 do 6. 9. 2017 ter med drugim tožnikom in toženo stranko od 1. 5. 2013 do 6. 9. 2017 (točka I/1. in II/1. izreka); ugotovilo je obstoj terjatve prvega tožnika nasproti toženi stranki iz naslova regresa za letni dopust za obdobje od 1. 5. 2011 dalje v skupni višini 4.416,06 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska regresa od 2. 7. za tekoče leto do plačila in obstoj terjatve drugega tožnika nasproti toženi stranki iz naslova regresa za letni dopust za obdobje od 1. 5. 2013 dalje v skupni višini 2.697,14 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska regresa od 2. 7. za tekoče leto do plačila (točka I/2. in II/2. izreka); zavrnilo je zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve prvo in drugo tožnika iz naslova regresa za letni dopust za leto 2016 v višini 14,23 EUR bruto in obstoja terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti za dan 1. 7. za tekoče leto za posamezen letni znesek regresa za letni dopust za zneske regresov (točka I/3. in II/3. izreka); zavrnilo je zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve prvega in drugega tožnika nasproti toženi stranki iz naslova obveznosti prijave v obvezna zavarovanja ter obračun in plačilo davkov in prispevkov od 1. 5. 2013 dalje ter iz naslova odvoda pripadajočih davkov in prispevkov na zneske regresov za letni dopust (točka I/4. in II/4.izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni povrniti prvemu tožniku njegove stroške postopka v višini 994,11 EUR, drugemu tožniku njegove stroške postopka v višini 1.026,48 EUR in dodatno obema tožnikoma nerazdelno še stroške postopka v višini 1.078,22 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega paricijskega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj bi moralo zavreči tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnikov pri toženi stranki. Vmesni ugotovitveni zahtevek, o katerem je sodišče odločalo, je nedopusten. Zato bi morala tožnika dokazati pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe, ki pa ga nimata, saj je tožena stranka stečajni dolžnik, tožnika pa bi lahko enak zahtevek naperila zoper prevzemnika premoženja stečajnega dolžnika. Z odločitvijo, da je delovno razmerje tožnikov pri toženi stranki trajalo do vključno dne 6. 9. 2017, je sodišče ravnalo v nasprotju z določbami ZFPPIPP, ki je specialen zakon glede ravnanj stečajnega upravitelja v stečajnem postopku. Tako ima stečajni upravitelj dolžnost, da ob začetku stečajnega postopka poda odpoved vsem zaposlenim za nedoločen čas, takšne ureditve pa tožnika ne moreta izigrati s tožbo pred delovnim sodiščem. Če bi bilo tožnikoma priznano delovno razmerje za nedoločen čas, bi bilo s tem kršeno temeljno načelo stečajnega postopka - iskanje najboljših pogojev za poplačilo upnikov, saj bi prevzemnik moral prevzeti tudi zaposlene za nedoločen čas, poskrbeti za njihovo odpuščanje, kar je povezano z dodatnimi stroški, zaradi česar bi stečajni upravitelj pri prodaji premoženja iztržil nižjo kupnino. Z ugotovitvijo, da sta tožnika lahko v delovnem razmerju za nedoločen čas pri stečajnem dolžniku, bi sodišče kršilo 2. člen Ustave RS, saj bi se ZDR-1 razlagalo mimo konceptov stečajne zakonodaje. Nasprotuje zaključku sodišča, da sta tožnika dokazala, da sta želela zaposlitev pri toženi stranki, kar ne drži. Tožnika sta želela delati po civilni pogodbi, saj sta imela na ta način boljše pogoje od zaposlenih pri toženi stranki. Ker se sodišče ni opredelilo do vseh dokazov v zvezi z voljo tožnikov za delo po civilni pogodbi, v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje tudi zaključku sodišča, da so podani vsi elementi delovnega razmerja. Ni namreč obstajala neposredna oblast delodajalca, ki je značilna za delovno razmerje. Tožnikoma primerljiv položaj je položaj podjemnika in trgovskega zastopnika, ki morata prav tako delati po navodilih in pod nadzorom naročnika, a zato še nista v delovnem razmerju. Z odločitvijo, da sta tožnika upravičena do bruto terjatve iz naslova regresa za letni dopust, je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo prerekata pritožbene navedbe tožene stranke in predlagata zavrnitev pritožbe. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

6. V obravnavanem sporu je sodišče ugotavljalo, ali je med tožnikoma in toženo stranko v obdobju od 1. 5. 2009 (prvi tožnik) oziroma od 1. 5. 2013 (drugi tožnik) obstajalo delovno razmerje. Ugotovilo je, da sta bila oba tožnika pri toženi stranki v delovnem razmerju do 6. 9. 2017, saj so med strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja iz 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do vseh argumentov tožene stranke glede volje tožnikov, da za toženo stranko opravljata delo po civilni pogodbi, namesto da skleneta delovno razmerje. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje pri svoji presoji štelo za odločilna glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja in je sodbo mogoče preizkusiti. Tožena stranka po vsebini nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da so podani vsi elementi delovnega razmerja oziroma materialnopravni presoji, da ugotovljena dejstva utemeljujejo obstoj delovnega razmerja po določbi 4. člena ZDR-1. Oboje pomeni katerega od drugih dveh pritožbenih razlogov, do česar se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

8. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za to, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati o zahtevku na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnikov pri toženi stranki. Tožnika imata interes, da sodišče odloči tako o obstoju delovnega razmerja kot tudi o obstoju terjatve iz naslova regresa za letni dopust. Obstoj delovnega razmerja ima za posledico utemeljenost tožbenega zahtevka glede regresa za letni dopust. 9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z materialnim pravom ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnikov na dan 6. 9. 2017. Ne ZDR-1 in ne Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 in nasl.) stečajnemu upravitelju ne nalagata obveznosti, da ob začetku stečajnega postopka odpove vse pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Oba zakona stečajnemu upravitelju dajeta to možnost, kadar delo določenih delavcev zaradi začetka stečajnega postopka oziroma prisilne likvidacije postane nepotrebno. Tudi v sodni praksi (sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cst 174/2016 z dne 6. 4. 2016) je zavzeto stališče, da za stečajnega upravitelja glede na določbe ZFPPIPP ne velja obveznost odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcem. Upoštevajoč navedeno pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z domnevnim slabšim položajem kupca poslovne celote in domnevnim slabšim poplačilom drugih upnikov ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, sodišče prve stopnje pa določb ZDR-1 ni razlagalo mimo konceptov stečajne zakonodaje in posledično tudi ni kršilo določbe 2. člena Ustave RS. Ne drži pa niti pritožbena navedba, da bi kupec poslovne celote neposredno prevzel obveznost pogodb za nedoločen čas obeh tožnikov. Tožnika kljub ugotovljenemu delovnemu razmerju dne 6. 9. 2017 ne postaneta avtomatično tudi zaposlena pri prevzemniku, za to bi bil potreben poseben zahtevek zoper prevzemnika, kot v pritožbi navaja sama tožena stranka.

10. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi z voljo tožnikov glede obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki. Ustaljena sodna praksa je, da v sporu za ugotovitev obstoja delovnega razmerja volja delavca oziroma delodajalca ni bistvena okoliščina, kar je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo v 13. točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje se je namreč pravilno oprlo predvsem na obstoj elementov delovnega razmerja po določbi 4. člena ZDR-1. To, da sta tožnika pristala na delo po civilni pogodbi, ne pomeni, da sta takšno delo tudi želela. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj zavrnitve ponujene pogodbe za določen čas po začetku stečajnega postopka ni štelo v škodo tožnikoma pri oceni, da sta si prizadevala za delovno razmerje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva ter se pritožbeno sodišče nanjo v celoti sklicuje. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi, opr. št. VIII Ips 81/2017 z dne 20. 6. 2017, saj ne gre za primerljivo zadevo, v kateri bi se izpostavljalo vprašanje volje za sklenitev delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je ob ugotovljenih elementih delovnega razmerja brezpredmetno ugotavljanje statusa ekonomsko odvisne osebe za oba tožnika. Ugotovitev obstoja delovnega razmerja izključuje status ekonomsko odvisne osebe.

11. V zvezi z elementi delovnega razmerja tožena stranka v pritožbi nasprotuje zlasti elementu opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Ne gre slediti pritožbeni navedbi, da ob tem, da je tudi v podjemni pogodbi in pogodbi o trgovskem zastopanju naročnik upravičen podajati določeno stopnjo navodil in izvajati določeno stopnjo nadzora, ni mogoč zaključek, da je obstajalo delovno razmerje. Pogodba o delu (podjemna pogodba) je usmerjena v izvedbo dogovorjenega zaključenega posla, kot izhaja iz opredelitve te pogodbe v 619. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Pri sodelovanju tožnikov in tožene stranke pa na podlagi jasnih in prepričljivih ugotovitev sodišča prve stopnje nedvomno ni šlo za situacijo, v kateri je bila dogovorjena izvedba zaključenega posla, zato sklicevanje na podjemno pogodbo ni utemeljeno. Pogodba o trgovskem zastopanju je utemeljena na prirejenem odnosu med naročnikom in trgovskim zastopnikom, saj gre po definiciji v OZ pri trgovskem zastopniku za osebo, ki samostojno opravlja zastopanje kot pridobitno dejavnost. Pomen pojma upoštevanja navodil naročnika v smislu zastopniške pogodbe vsebinsko ni enak pojmu delo po navodilih in nadzorom delodajalca v delovnem razmerju. Navodila naročitelja trgovskemu zastopniku so okvirne narave in ne posegajo v samostojnost zastopnika pri organiziranju njegove dejavnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta tožnika dokazala, da jima je tožena stranka dajala konkretna navodila, ki so posegala v njuno samostojnost in da je nad njima tudi vršila stalen nadzor. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je izčrpna (12. točka obrazložitve), natančna ter prepričljiva in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanjo v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

12. Ne drži niti pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo terjatev tožnikov iz naslova regresa za letni dopust v bruto znesku (točka I/2. in II/2. izreka). Prvi tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 8. 3. 2018 spremenil tožbeni zahtevek na ugotovitev terjatve v bruto znesku. Drugi tožnik pa je tako spremenil tožbeni zahtevek s pripravljalno vlogo z dne 26. 2. 2018. Obe spremembi je sodišče prve stopnje dopustilo na (prvih) narokih za glavno obravnavo dne 15. 3. 2018 (spor prvega tožnika se je vodil pod opr. št. Pd 64/2016, spor drugega tožnika pa pod opr. št. Pd 71/2016). Posledično sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka, niti ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je presodilo tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP krije tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo sama svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožnikoma nerazdelno povrniti njune stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) tožnikoma priznalo 2 x 375 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 15/3 OT v zvezi s tretjo alinejo tar. št. 15/1(b) OT, višje priglašene stroške (625 oziroma 500 točk) pa je zavrnilo, saj gre v tem delu za spor o obstoju delovnega razmerja in ne za dajatveni zahtevek. Tožnikoma je priznalo še 2 x 375 točk za odgovor na pritožbo v zvezi z delom zahtevka za plačilo regresa za letni dopust. Za oba dela odgovora na pritožbo je tako priznalo skupno 4 x 375 točk oziroma 1.500 točk ter materialne stroške po 11. členu OT v višini 25 točk, skupno 1.525 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znašajo stroški odgovora na pritožbo tožnikov, ki jima jih je dolžna nerazdelno povrniti tožena stranka, 1.116,30 EUR.