Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba VIII Ips 235/2004

ECLI:SI:VSRS:2005:VIII.IPS.235.2004 Delovno-socialni oddelek

višina nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odmera način uskladitve pravnomočnost sodne odločbe
Vrhovno sodišče
15. februar 2005
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Če je bilo kot zadnje koledarsko leto pred nastankom invalidnosti tožnika ugotovljeno leto 1981 le v razlogih sodbe SZD opr. št. Si 143/91, se pravnomočnost ne razteza na to ugotovitev. To seveda ni ovira, da ugotovitev ne bi učinkovala kot dokaz v drugem sporu (gre za denarni, ne pa za ugotovitveni učinek).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev dokončne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, št. I-594.685 z dne 15.6.1995, s katero je bila tožniku kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti priznana pravica do nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu v znesku 10.340,09 din na mesec od 1.1.1989 do 31.12.1989 in v znesku 5.123,73 konvertibilnih din na mesec od 1.1.1990 do 26.10.1990, ko se je invalidsko upokojil. Sodišče je presodilo, da je bilo tožniku nadomestilo odmerjeno skladno z določbami 47. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/83 s spremembami) v zvezi s 323. in 324. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 - 54/98 - ZPIZ), 63. členom Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji in sklepom Skupnosti o načinu uskladitve osebnega dohodka iz koledarskega leta pred nastankom invalidnosti za določanje nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu za delovne invalide, pri katerih je invalidnost nastala do 31.12.1983 (Uradni list SRS, št. 30/84).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu ZPP in predlagal, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sodbi prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V obrazložitvi revizije očita sodišču bistveno kršitev ZPP, saj v razlogih izpodbijane sodbe odločilna dejstva niso obrazložena. Pravno nepravilno je razlogovanje sodišča druge stopnje, ki se zgolj sklicuje na stališče iz obrazložitve pravnomočne sodbe Sodišča združenega dela, opr. št. I Sp 48/93 z dne 26.8.1993. Obe sodišči sta zmotno sprejeli kot dejansko podlago za izračun višine uveljavljenega nadomestila osebni dohodek iz leta 1981 kot koledarskega leta pred nastankom tožnikove invalidnosti. Ponavlja svoje predhodne trditve, da v letu 1981 ni delal več kot šest mesecev, ampak kontinuirano le tri mesece. Sodišči bi zato morali kot podlago za svojo odločitev upoštevati osebni dohodek iz koledarskega leta 1980 in pri tem upoštevati posebnosti tožnikovega "svojega" dela. Zaradi zdravstvenih težav tožnik namreč že v letu 1981 ni vozil na dolgih relacijah, zato je bil njegov dohodek precej nižji kot bi bil, če zdravstvenih težav ne bi imel. Pri tem poudarja, da kot invalid ni bil nikdar premeščen na drugo delo in mu ni bila nikdar izdana ustrezna odločba. Tožnik je za odpravo svojega prikrajšanja ponudil več načinov, med ostalim tudi primerjalni način, to je ugotavljanje delovnega učinka v primerjavi z delavci, ki so delali na enakem delovnem mestu, a brez negativnih posledic pogostega bolniškega staleža in nezanesljivega zdravja. Ker sodišči njegove dokazne ponudbe nista upoštevali, tožniku ni bila zagotovljena ustavna pravica do ustrezne pokojnine po 50. členu Ustave Republike Slovenije. Sodišče po stališču revizije tudi ne bi smelo upoštevati revizijskega poročila iz spisa, opr. št. Si 143/91, v katerem je revizor prekoračil svoja pooblastila, ko se je izrekel proti primerjalni metodi. Odločitev o tem je stvar uporabe prava, ne pa ugotavljanje dejstev, za katera je bil postavljen.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS - prečiščeno besedilo, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti po tem, ko stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, izdani na drugi stopnji, je njen preizkus omejen na del, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). Kršitve procesnega prava upošteva revizijsko sodišče le v primeru, če so izrecno uveljavljene in obrazložene. Tožeča stranka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja in opredeljuje v smislu 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s točkami drugega odstavka 339. člena, oziroma s prvim odstavkom 339. člena v zvezi z drugimi določbami ZPP. Iz revizijske trditve, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je povzeti, da smiselno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To pa ne zadošča za njen preizkus, saj ni bila izrecno uveljavljena.

Revizija s tem, ko ne sprejema ugotovljenih dejstev in jih ne šteje za odločilna, uveljavlja drugačno dokazno presojo, kot jo je sprejelo sodišče v pravnomočni sodbi. To pa predstavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP v revizijskem postopku prepovedan.

Revizijska trditev, da tožnik kot invalid ni bil nikdar razporejen na drugo delo predstavlja novoto, ki bi jo revizijsko sodišče upoštevalo samo v primeru, če bi se nanašala na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katere se lahko vloži revizija (372. člen). Ob tem je potrebno tožnika opozoriti, da v sodnem postopku - za razliko od predhodnega postopka - njegov osebni dohodek, ki ga je prejemal za drugo ustrezno delo, ni bil sporen (navedbe tožnika na obravnavi dne 16.6.1998 - list. št. 11). V pritožbi zoper odločbo ZPIZ, Območne enote Novo mesto z dne 28.10.1993, je ugovarjal višini osebnega dohodka, ki ga je prejemal na drugem ustreznem delu, med tem, ko je v sodnem postopku s pripravljalnim spisom z dne 15.6.1998 ugovarjal višini osebnega dohodka za svoje delo in ugotovitvi, da je leto 1981 zadnje koledarsko leto pred nastankom invalidnosti. To pomeni, da tožnik v predsodnem postopku, ki je tekel pri toženi stranki, dejstva o sporni višini osebnega dohodka, ki ga je prejemal za svoje delo, ni zatrjeval kot razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato v sodnem postopku prvič zatrjevanega novega dejstva sodišču ne bi bilo potrebno upoštevati, saj presoja zakonitost in pravilnost izpodbijane dokončne odločbe na podlagi obstoja dejanskega stanja, ugotovljenega v predsodnem postopku. Nova dejstva in novi dokazi predstavljajo namreč obnovitveni razlog postopka, končanega z dokončno odločbo (249. člen ZUP (1986) oziroma 260. člen ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00).

Sicer pa je bilo v pravnomočno končanem sporu, ki je tekel pred takratnim Sodiščem združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja pod opr. št. Si 143/91, ugotovljeno, da je zadnje koledarsko leto pred nastankom tožnikove invalidnosti (to je dnem 27.12.1983) leto 1981, v katerem je tožnik prejemal osebni dohodek za več kot šest mesecev dela (25. člen v zvezi s prvim odstavkom 68. člena statuta) in je usklajen na leto 1988 znašal 929.634,90 din. Te ugotovitve so predstavljale dejansko podlago za odločitev Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 3.8.1992, da je poseglo v dokončno odločitev skupnosti Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 24.5.1991, s katero je bila zavarovancu priznana pravica do nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu od 1.1.1988 do 31.12.1988 v znesku 283.210,00 din in tožniku iz tega naslova prisodilo znesek za koledarsko leto 1988 - 340.174,90 din na mesec. Hkrati je odločilo, da se od 1.1.1989 dalje nadomestilo v prisojenem znesku izplačuje kot akontacija. Z odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije z dne 26.8.1983, opr. št. I Sp 48/93-3 je bila odločitev sodišča prve stopnje potrjena in z vročitvijo odpravka strankama tudi pravnomočna. Sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane pravnomočna, če je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe (prvi odstavek 333. člena ZPP (1974) oziroma 319. člena ZPP (1999)). To pomeni, da postane pravnomočna sodba v obsegu odločitve tožbe neizpodbojna. Neizpodbojnost, ki je predpostavka materialne pravnomočnosti pomeni vezanost na vsebino sodbo, torej na njen izrek.

Pravnomočna odločba Si 143/91 temelji na ugotovitvi, da so bili izpolnjeni vsi elementi, ki jih za prisojeno višino nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem delu, določajo 47. člen takrat veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/83 s spremembami - Uradni list RS, št. 10/91 - ZPIZ), 63. in 65. člen statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja in sklep o načinu uskladitve osebnega dohodka iz koledarskega leta pred nastankom invalidnosti za določanje nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu za delovne invalide, pri katerih je invalidnost nastala do 31.12.1983. Tako je prvi odstavek 47. člena določal način odmere nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu. Podlaga za odmero nadomestila je bil osebni dohodek, ki ga je zavarovanec prejel v koledarskem letu pred nastankom invalidnosti, v primerjavi z osebnim dohodkom, ki ga je prejemal za delo na drugem ustreznem delu. V primeru torej, da je bil osebni dohodek zavarovanca s preostalo delovno zmožnostjo na drugem ustreznem delu manjši od osebnega dohodka, ki ga je prejel za delo na svojem delu v koledarskem letu pred nastankom invalidnosti, se nadomestilo odmeri v višini razlike med tema dvema zneskoma osebnih dohodkov pod pogojem, da zavarovanec na drugem ustreznem delu dosega normalne delovne rezultate. V drugem odstavku tega člena pa je bil določen način valorizacije osebnega dohodka, ki ga je zavarovanec prejel v koledarskem letu pred nastankom invalidnosti. Valorizacija je potrebna zaradi tega, da se dobi realna obračunska osnova za odmero nadomestila. Tako se osebni dohodek zavarovanca, ki ga je prejel v koledarskem letu pred nastankom invalidnosti, vedno usklajuje na leto, za katero se odmerja nadomestilo v skladu s porastom osebnih dohodkov v organizaciji združenega dela (ali pri nosilcu samostojnega osebnega dela), kjer je bil v času nastanka invalidnosti v delovnem razmerju. Način uskladitve je natančneje določal sklep SPIZ (Ur. l. SRS, št. 30/84), ki je v 1. členu predpisal, da se osebni dohodek za svoje delo iz koledarskega leta pred nastankom invalidnosti uskladi za leto 1983 tako, da je enak povprečnemu mesečnemu osebnemu dohodku, ki bi ga delovni invalid prejel za delo v polnem delovnem času po zaključnem računu v letu 1983 po osnovah in merilih za delitev osebnih dohodkov, določenih v samoupravnem splošnem aktu organizacije združenega dela ali delovne skupnosti oziroma v skladu s kolektivno pogodbo, če bi še delal na svojem delu. Pri ugotavljanju usklajenega osebnega dohodka iz 1. točke tega sklepa pa se upoštevajo delovni rezultati, ki jih je delovni invalid dosegel v koledarskem letu pred nastankom invalidnosti (na primer individualna norma, skupinska norma), odstotek povečanja osebnega dohodka iz naslova minulega dela, ki gre delovnemu invalidu v letu 1983 in vsi stalni, v pokojninsko osnovo vštevni podatki, ki bi jih delovni invalid prejemal na svojem delu (na primer za stalno nočno delo, za delo v izmenah, za delo v posebno težkih in zdravju škodljivih delih itd.). Določilo iz 47. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je bilo vsebovano tudi v 43. členu Statuta SPIZ, ki je v 65. členu predpisoval, da se nadomestilo zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu dokončno odmeri enkrat letno po zaključnem računu, do takrat pa se zavarovancem izplačuje akontacija (1. odstavek).

Ker je bilo z izrekom pod 2. točko pravnomočne odločbe Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja št. Si 143/91 razsojeno, da se za čas od 1.1.1989 dalje izplačuje zavarovancu pod točko 1. prisojeno nadomestilo v znesku 340.174,90 din na mesec kot akontacija, je območna enota Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje dne 28.10.1993 odmerila tožniku nadomestilo za čas od 1.1.1989 do 26.10.1990 (ko se mu je kot invalidu I. kategorije invalidnosti začela izplačevati invalidska pokojnina) v znesku 732.260,49 din mesečno za leto 1989 in 3,856.816,00 din mesečno za leto 1990. To odločbo je drugostopni organ zavoda z odločbo z dne 15.6.1995 odpravil in jo nadomestil z odločitvijo, da je tožnik upravičen do nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu od 1.1.1989 do 31.12.1989 v višini 10.340,09 din na mesec in v znesku 5.123,73 din na mesec od 1.1.1990 do 26.10.1990. Pri svoji odločitvi se je zavod oprl na ugotovitev Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 3.8.1992, da je znašal zavarovančev osebni dohodek iz koledarskega leta pred nastankom invalidnosti, usklajen na leto 1988 - 929.634,90 din povprečno na mesec. To dejstvo v tem postopku ni bilo sporno, sporna je bila višina osebnega dohodka na drugem ustreznem delu za leto 1989 in 1990, za katero je zavod ugotovil, da znaša 9.670,76 din v letu 1989. Upošteval je namreč okoliščino, da je bil zavarovanec v času od 1.1.1989 do 26.10.1990 ves čas v bolniškem staležu in ker ni prejemal osebnega dohodka na drugem ustreznem delu, je bilo potrebno upoštevati njegov povprečni mesečni osebni dohodek, ki ga je prejel v letu 1988, povečan za porast osebnih dohodkov vseh zaposlenih delavcev na območju Republike Slovenije. V primeru, da delovni invalid - uživalec nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu v koledarskem letu, za katero se odmerja nadomestilo, ni prejel osebnega dohodka, se pri odmeri nadomestila za to leto upošteva kot osebni dohodek, ki ga je prejel za delo na drugem ustreznem delu, njegov povprečni mesečni dohodek, ki ga je za delo na drugem ustreznem delu prejel v zadnjem letu dela in se nato uskladi za leto, za katero se odmerja nadomestilo glede na porast povprečnih nominalnih osebnih dohodkov vseh zaposlenih delavcev na območju Slovenije v posameznem koledarskem letu.

Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek, da se razveljavi izpodbijana dokončna odločba zavoda, zavrnilo kot neutemeljen. V svoji obrazložitvi (2. odstavek na strani 4) je navedlo, da so "vsi postopki za odmero nadomestila pravnomočni, ni pa bilo pravnomočno odločeno o višini za dohodek za svoje delo v letu 1981 pred nastankom invalidnosti". Zato je na podlagi podatkov, posredovanih s strani tožnikovega delodajalca v tistem času, to je podjetja K., in dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v sporu (Si 143/91) ponovno presodilo, da je tožnikov osebni dohodek pravilno usklajen s predpisanimi procenti povečanja v letu 1988 znašal 929.634,90 takratnih din. Tako ugotovljena višina osebnega dohodka je bila po presoji obeh sodišč upoštevana v izpodbijani dokončni odločbi zavoda in skladno določilu 47. člena ZPIZ usklajena na leto 1989 oziroma 1990, enako kot tudi osebni dohodek na drugem ustreznem delu, ki v tem postopku ni bil sporen (zadnji stavek na strani 4. obrazložitve).

Sodišče druge stopnje je opravilo preizkus sodbe sodišča prve stopnje v mejah pooblastila iz 350. člena ZPP in v zvezi s 353. členom potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da je to sodišče pri svoji presoji upoštevalo vse materialnopravne predpise, pomembne za rešitev obravnavane zadeve. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 370. člena ZPP). Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da je bila pri tožniku ugotovljena III. kategorija invalidnosti od 27.12.1983 dalje, da je upoštevati leto 1981 kot koledarsko leto pred nastankom invalidnosti, in da sta bili ugotovljena višina osebnega dohodka, ki bi ga tožnik prejemal na svojem delovnem mestu in višina osebnega dohodka na drugem ustreznem delu, pravilno usklajeni s predpisanimi procenti povečanja osebnih dohodkov za leto 1988, 1989 in 1990, je pravilna presoja obeh sodišč, da je izpodbijana dokončna odločba tožene stranke zakonita. Tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi po presoji revizijskega sodišča dajalo prepričljivo podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati zatrjevanja revizije, da se sodišče pri svoji odločitvi ne bi smelo sklicevati na ugotovitve iz obrazložitve "v neki (davni) že pravnomočni sodbi". Kot uvodoma povedano pravnomočnost sodbe zajame samo izrek, ne pa razlogov sodbe. Ker sta bili v pravnomočni odločbi Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja, opr. št. Si 143/91, ugotovitvi, da je leto 1981 zadnje koledarsko leto pred nastankom invalidnosti tožnika in o višini njegovega osebnega dohodka za to leto, vsebovani v razlogih te odločbe, se pravnomočnost na te ugotovitvi ne razteza. Zato tudi ne moreta biti deležni materialne pravnomočnosti. To pa seveda ne pomeni, da kot dokaz ne bi učinkovali v tem sporu, ki je predmet revizijske presoje. Pravna podlaga za oba postopka je bila namreč ista (47. člen ZPIZ - odmera nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu). Če je pravni temelj obeh tožb isti, dejanska podlaga za način odmere pa je ugotovljena le v razlogih prve sodbe, se nanjo učinek materialne pravnomočnosti ne razteza, vendar to ni ovira, da bi dejanske ugotovitve take sodbe ne služile kot dokaz v drugem (obravnavanem) postopku (gre za dokazni, ne pa za ugotovitveni učinek).

Ker sta nižji sodišči ob upoštevanju pravno odločilnih dejstev, materialno pravo pravilno uporabili, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia