Jedro

Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka dvakrat zaporedoma ni izplačala plače ob zakonsko dogovorjenem roku, zamude pri plačilu plače pa so se pojavljale več kot pol leta) po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine oziroma odškodnine pravilno upoštevalo 29 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe toženi stranki naložilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni: obračunati znesek 384,00 EUR bruto iz naslova nadomestila zaradi neizkoriščenega sorazmernega dela letnega dopust za leto 2013, od bruto zneska plačati neto znesek nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2013 dalje do plačila; kar zahteva več ali drugače je zavrnilo; obračunati znesek 2.709.31, EUR bruto iz naslova odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, od bruto zneska plačati pripadajoče davke in prispevke in nato tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2013 dalje do plačila. Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati: 2/3 neto plače in stroškov za mesec april 2014; znesek 9.821,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2013 dalje do plačila; znesek 250,62 EUR od 19. 5. 2013 do 26. 11. 2013; kar zahteva več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevek za izplačilo jubilejne nagrade v višini 896,80 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v celoti (III. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna za tožečo stranko plačati stroške tega postopka v višini 1.248,75 EUR v roku 8 dni in pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 237,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ..., sklic na ..., v roku 8 dni, pod izvršbo (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice, oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa tožnici naloži, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru podana delovnopravno kontinuiteta tožnice od 2. 8. 1983 do prenehanja delovnega razmerja oziroma, da naj bi tožnica v tem obdobju delala na istem delovnem mestu, na isti lokaciji, z večinoma istimi sodelavci in pod istim vodstvom. Dejstvo je, da tožnica pri toženi stranki ni bila zaposlena od 2. 8. 1983 do prenehanja delovnega razmerja neprekinjeno. Gradbeno podjetje A. ni bil pravni prednik tožene stranke. Tožnica pri toženi stranki tako ni dosegla tiste delovne dobe, kot jo zatrjuje oziroma kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi iz sklepa z dne 13. 8. 1997 izhaja, da je bila ukinjena organizacijska enota „B.“, kar pomeni, da ne gre za nikakršno pravno nasledstvo, oziroma da bi tožnici pripadala odpravnina in odškodnina tudi za čas dela v družbi C. d.d., D.. Tožnica ni predložila nobenega ustreznega dokaza, s katerim bi dokazala, da je C. d.d. D. pravni naslednik gradbenega podjetja A.. To pa ne izhaja niti iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra. C. je bil izbrisan iz sodnega registra po zaključenem stečajnem postopku 13. 8. 2004. Do prevzema delavcev od gradbenega podjetja A. na C. d.d. D. ni prišlo, zato ni moč ugotoviti delovnopravne kontinuitete z vsemi posledicami, kot jo ugotavlja sodišče. Navedeni družbi tudi nista bili kapitalsko povezani. Med navedenima družbama ne more biti pravnega nasledstva tudi v primeru, če bi šlo za hčerinsko družbo, kar pa iz izpiskov sodnega registra ne izhaja. Ker sodišče prve stopnje izpiskov iz sodnega registra ni pravilno presodilo, je prišlo do protispisnih zaključkov, kar vse je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe. Pravnega nasledstva pa ni izkazal niti dokazni postopek, saj to ne izhaja niti iz izpovedbe tožnice, ki je izpovedala, da ji nikdar ni bil vročen nikakršen splošni akt ali sklep o prevzemu. Odločitev sodišča je tudi v nasprotju z listinskimi dokazi (izpiski AJPES-a oziroma sodnega registra). Sodišče prve stopnje napačno razsodilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podala na podlagi 112. člena ZDR, upravičena in zakonita. Tožnici je tožena stranka že z odgovorom na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pojasnila, da je tožena stranka izplačevala vse plače in prevoz na delo ter malico, kar jasno izhaja tudi iz sodnega spisa. Tožnica na ta dopis tožene stranke ni odgovorila. Prav tako ni pojasnila, za koliko naj bi tožena stranka zamujala s plačilom. Pri tem je potrebno pojasniti, da v pogodbi o zaposlitvi ni bilo navedeno, katerega dne naj bi se tožnici izplačevala plača. To pomeni, da je izredna odpoved tožnice v celoti neutemeljena. Posledično je neutemeljen tudi tožničin tožbeni zahtevek za izplačilo odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da tožnici pripada odpravnina za čas odpovednega roka se ne da preizkusiti. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno, kot posledica stališča, da ima tožnica pri toženi stranki 29 let delovne dobe, ugotovilo, da ji pripada 80 dnevni odpovedni rok. Napačna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica dokazala, da letnega dopusta, kolikor ji ga je še ostalo, ni mogla izkoristiti in naj bi ji zato pripadalo nadomestilo. Zaradi napačne odločitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izrek izpodbijane sodbe je jasen, prav tako pa ne nasprotuje samemu sebi oziroma razlogom sodbe. Obrazložitev sodbe je res nekoliko skopa, vendar pa ima sodba razloge v vseh odločilnih dejstvih, ti pa niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP tudi z zatrjevanjem, da so zaključki sodišča prve stopnje protispisni. To pa pomeni, da s temi trditvami smiselno zatrjuje le bistveno kršitev določb postopka po 15. točki člena 339/2 ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi te očitane kršitve sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni storilo. V odločilnih dejstvih ni nikakršnega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. S pritožbenimi navedbami, s katerimi tožena stranka zatrjuje druge bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, pa izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. S tem uveljavlja pritožbeni razlog nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa prav tako ni podan, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtoževala odpravnino, določeno za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, na podlagi 2. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), ker je toženi stranki dne 30. 4. 2013 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 111. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2013 podala v skladu s 111. členom ZDR-1. Kot izhaja iz izpiskov z bančnega računa tožnice, je bila tožena stranka z izplačilom plač v zamudi. Tožnica je pisno opomnila toženo stranko in o kršitvah pisno obvestila tudi inšpektorja za delo, pri čemer je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi v roku, določenem v 3. odstavku 111. člena ZDR-1. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana skladno z določbo 111. člena ZDR-1, s tem pa je podan tudi pravni temelj za odločanje o vtoževani odpravnini in odškodnini, ki sta opredeljeni v 2. odstavku 111. člena ZDR-1. 8. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila zakonita zato, ker je tožena stranka svoje obveznosti do tožnice iz naslova izplačila plač izpolnila. V postopku je bilo namreč ugotovljeno (kar je izpovedala tudi zakonita zastopnica tožene stranke), da so bile tožnici plače dejansko izplačane z zamudo. Že s tem dejstvom pa je bil izpolnjen pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR-1 in sicer ne glede na to, da je tožena stranka tožnici pripadajoče plače kasneje izplačala. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker tožnica ni pojasnila, za koliko naj bi tožena stranka zamujala s plačilom plač oziroma zato, ker v tožničini pogodbi o zaposlitvi ni bil naveden plačilni dan. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila dolžna tožena stranka tožnici tudi v zgoraj omenjenem obdobju plačo izplačati najkasneje 18. dan po izteku vsakega meseca (2. odstavek 134. člena ZDR-1), zato dejstvo, da tožnica v pogodbi o zaposlitvi ni imela točno določenega plačilnega dne, ni odločilno za presojo zakonitosti njene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako nima nikakršnega vpliva na zakonitost tožničine izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da ni odgovorila na dopis tožene stranke, da ji je vse plače sicer izplačala, vendar z zamikom. Tožnica namreč ni imela nikakršne obveznosti, da na ta dopis tožene stranke (potem, ko je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi že podala) še posebej odgovarja.

9. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica upravičena do vtoževane odpravnine in odškodnine upoštevaje 29 let delovne dobe, ki jo je dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Na podlagi zaslišanja tožnice in zakonite zastopnice ter na podlagi listinskih dokazov je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zaključilo, da je potrebno kot delovno dobo, ki se upošteva pri ugotavljanju višine odpravnine oziroma odškodnine za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka, upoštevati delovno dobo tožnice za obdobje od 2. 8. 1983 pa vse do 30. 4. 2013, ko ji je delovno razmerje pri toženi stranki zaradi njene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo.

10. Iz listin izhaja, da je bila tožnica od 2. 8. 1983 do 31. 12. 1991 zaposlena pri gradbenem podjetju A., v obdobju od 1. 1. 1992 do 31. 8. 1997 pri podjetju C. d.d. D. in v obdobju od 1. 9. 1997 do 30. 4. 2013 pri toženi stranki. Že na podlagi zgoraj navedenih dejstev pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da tožnica ni bila neprekinjeno zaposlena pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, v zvezi s katerimi je bila ugotovljena delovnopravna kontinuiteta. Ob tem sodišče prve stopnje poudarja, da je bila delovnopravna kontinuiteta delavcev tožene stranke že ugotovljena v pravnomočno odločeni zadevi opr št. Pd 11/2013 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1645/2014 z dne 1. 4. 2015. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica iz podjetja C. d.d. razporejena k toženi stranki, da je ves čas delala na istem delovnem mestu (kuharica) in v istih prostorih. Ob upoštevanju navedenega so povsem neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da tožnica ni upravičena do odpravnine in odškodnine tudi upoštevaje delovno dobo pri podjetju C. d.d..

11. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tožničino delovno dobo pri gradbenem podjetju A.. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnice pravilno zaključilo, da je potrebno tudi navedeno obdobje delovne dobe tožnice upoštevati pri določitvi višine odpravnine oziroma odškodnine. Tožnica je izpovedala, da je od začetka (torej od dneva zaposlitve pri gradbenem podjetju A.), delala kot kuharica in skladiščnik, kasneje pa kot skladiščnik - obračunski referent, da je ves čas opravljala to delo v istih prostorih. Tudi iz tožničine delovne knjižice izhaja, da je bila tožnica tako pri gradbenem podjetju A., kot tudi pri C., D. zavedena pod isto evidenčno številko, kar dodatno potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tudi med gradbenim podjetjem A. in podjetjem C. d.d. prišlo do prevzema tožnice na podlagi 15. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v tem obdobju uporabljal kot predpis RS). S tem pa je dejansko podana delovnopravna kontinuiteta tožnice vse od 2. 8. 1983 do 30. 4. 2013. 12. Zgornjih ugotovitev ne morejo omajati pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi se ta sklicuje na izpiske iz sodnega registra oziroma na izpiske AJPES, iz katerih naj bi izhajalo, da tožničina prejšnja delodajalca nista pravna prednika tožene stranke. Bistveno je, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je podana delovnopravna kontinuiteta tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih za vse zgoraj ugotovljeno obdobje. Drugih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da delovnopravna kontinuiteta tožnice za zgoraj navedeno obdobje ni podana, pa tožena stranka ni predložila.

13. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo vtoževano odpravnino in odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka upoštevaje 108. člen ZDR-1 oziroma 94. člen ZDR-1, da je pri ugotavljanju višine teh dveh terjatev upoštevalo pravilno osnovo, tako da je povsem utemeljeno ugotovilo, da je tožnica iz naslova odpravnine upravičena do izplačila zneska v višini 9.821,24 EUR in iz naslova odškodnine v višini 2.709,31 EUR bruto, od katerega pa je dolžna tožena stranka odvesti predpisane dajatve in tožnici izplačati ustrezen neto znesek. Prav tako je utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka s plačilom navedenih zneskov prišla v zamudo s prvim dnem po prenehanju delovnega razmerja tožnice, tj. z dnem 1. 5. 2013, zato ji je bila dolžna tožena stranka od takrat dalje izplačati tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti dalje do plačila.

14. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena tudi do odškodnine oziroma nadomestila zaradi neizkoriščenega sorazmernega dela letnega dopusta za leto 2013. Tožnica je v sporu zatrjevala, da dopusta ni mogla izkoristiti, čeprav je zanj prosila, tožena stranka pa se ni mogla spomniti, ali je to res. Na podlagi tega je sodišče pravilno zaključilo, da tožnica letnega dopusta ni mogla izkoristiti, zato je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo.

15. Sodišče prve stopnje je tožnici tudi pravilno dosodilo razliko v plači in potnih stroških za mesec april 2013, ker ji je tožena stranka izplačala le 1/3 dolžnega zneska, pravilno pa je tožnici dosodilo tudi zakonske zamudne obresti od zneska, ki ji ga je tožena stranka sicer izplačala, vendar z zamudo in sicer od 19. 5. 2013 do dneva plačila (26. 11. 2013).

16. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa k rešitvi zadeve z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla, zato sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.