Jedro

Zmotno sodišče razlaga 4. odstavek 922. člena ZOR kot določbo kogentne narave, ki bi prepovedovala katerikoli stranki razdrtje zavarovalne pogodbe, neupoštevaje odpovedni rok, ki ga določa 3. odstavek 922. člena ZOR. Navedeno določilo samo izrecno omogoča razdrtje pogodbe tudi brez krivdnih razlogov po petih letih trajanja zavarovanja in še pred potekom zavarovalne pogodbe, če je zavarovanje sklenjeno za več kot pet let, te možnosti pa stranki po 4. odstavku 922. člena ZOR s pogodbo ne moreta izključiti. 3. in 4. odstavek 922. člena ZOR torej ne urejata situacije, ko se je ena pogodbena stranka odločila za razdrtje zavarovalnih pogodb zaradi krivdnih razlogov na strani druge pogodbene stranke. V nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic po 13. členu ZOR bi bilo tolmačenje prvostopenjskega sodišča, da bi pogodbi zvesta stranka lahko razdrla pogodbo le ob izpolnjevanju pogojev iz 3. odstavka 922. člena ZOR. Iz krivdnih razlogov namreč pogodbi zvesta stranka lahko vselej razdre pogodbo (primerjaj 124. člen do 129. člen ZOR).

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi 3. odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje. 2. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 1. in 2. odstavku izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. 3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo zneska 5.000.177,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.126.031,00 SIT od 25.5.1993 do 11.3.1998, od zneska 5.095.005,00 SIT od 12.3.1998 do 9.6.1998 in od zneska 5.000.177,00 SIT od 10.6.1998 do plačila (1. odstavek izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 104.830,00 SIT (2. odstavek izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. odstavek izreka). Zoper navedeno sodbo v delu, v katerem nista uspeli, sta se pritožili obe pravdni stranki. Obe sta uveljavljali vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Tožeča stranka je predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožena stranka pa je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in tožbo zavrže, toženi stranki pa prizna vse pravdne stroške. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni. O pritožbi tožeče stranke: Pritrditi je tožeči straki, da je priča Zajec pojasnila, da je pri obračunu premij za leto 1993 izhajal iz vrednosti zavarovanih stvari po podatkih tožene stranke za leto 1992 z upoštevanjem zavarovalniških indeksov, vendar je s tem tožeča stranka pojasnila le tehniko izračunavanja premij, ni pa z navedeno pričo dokazala pravilnosti samega izračuna premij za leto 1993 po višini, slednje pa ni mogoče razbrati niti iz predloženih listin tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno pri presoji utemeljenosti višine vtoževanih premij za leto 1993 izhajalo iz premij, obračunanih in sporazumno med strankama dogovorjenih za leto 1992. Med strankama ni sporno, da so bile zavarovalne pogodbe sklenjene za dobo desetih let in da je tožeča stranka zaradi dolgoročnosti zavarovanja toženi stranki priznavala 10 %-ni popust pri plačilu zavarovalnih premij. Zaradi predčasne odpovedi zavarovalnih pogodb že v letu 1993 je tako šele tedaj odpadla podlaga za priznanje popustov in je s tem zapadla obveznost do plačila premij do polnega zneska (prim. 4. odstavek 210. člena ZOR). Ker je tožena stranka pogodbo odpovedala 9.2.1993, zahtevek za doplačilo premij, ki ga tožeča stranka uveljavlja v tem postopku z dne 24.5.1993 vloženo tožbo, ni zastaral, kot pravilno opozarja pritožnik. Ne glede na zmotno materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča glede zastaranja zahtevka za doplačilo premij pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče svoje odločitve o zavrnitvi dela zahtevka na doplačilo premij ni utemeljevalo zgolj z zgoraj obrazloženim materialnopravnim zmotnim razlogovanjem o zastaranju. Pravilno je ocenilo predložene listine - obračune tožeče stranke za leto 1992 (priloge B 14, B 15 in B17 - B 19) ter zbir popustov za premoženjska zavarovanja (stran 2. priloge A20) in ugotovilo neskladnost zbira popustov z obračuni same tožeče stranke, ki jih je predložila tožena stranka in glede na pravila o dokaznem bremenu (1. odstavek 7. člena in 212. člen ZPP) pravilno zaključilo, da tožeča stranka z zbirom popustov ni uspela dokazati, da je tožena stranka za celotni vtoževani znesek popustov neupravičeno obogatena. Sklicujoč se na omenjeno neskladnost listin je s tem tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj zbiru popustov ni priznalo po tožeči stranki željene verodostojnosti. Tožena stranka je že v pripravljalni vlogi z dne 24.11.1999 (list. št. 14) ugovarjala vtoževanima računoma št. 2800 in št. 7682 (prilogi A3 in A4), s katerima tožeča stranka vtožuje doplačilo premij, ker nista toliko specificirana, da bi ju bilo mogoče preveriti. Navedeno vlogo je tožeča stranka, kot izhaja iz vročilnice (pripete pri list. št. 15), prejela dne 1.12.1999. Do zaključka naroka za glavno obravnavo dne 22.12.1999 je torej imela dovolj časa za predložitev ustreznih dokazov o dejanskem priznanju popustov v posameznem letu in po posameznih zavarovalnih pogodbah. Upoštevaje določili 1. in 2. odstavka 286. člena ZPP je prvostopenjsko sodišče tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke po predložitvi novih listin v dokaz odobritve popustov, ker je bila glede na citirani določili tožeča stranka z navedenim dokaznim predlogom že prekludirana. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, prvostopenjsko sodišče pa glede zavrnitve dela tožbenega zahtevka ni zagrešilo ob reševanju pritožbe uradno upoštevnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). O pritožbi tožene stranke: Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dne 26.4.2000 in dne 5.2.2001 vložila dopolnitev pritožbe, ki pa ju pritožbeno sodišče ni smelo presojati, ker sta bili vloženi po preteku pritožbenega roka (2. odstavek 343. člena ZPP). Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe po pritožbi tožene stranke (2. odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz materialnopravno zmotnega stališča, da je zavarovalno pogodbo, sklenjeno za več kot pet let, po 3. odstavku 922. člena ZOR mogoče razdreti le s 6-mesečnim odpovednim rokom, zaradi česar je tožena stranka dolžna plačati zavarovalne premije tudi za čas šestih mesecev od dneva odpovedi pogodbe. Zmotno sodišče razlaga 4. odstavek 922. člena ZOR kot določbo kogentne narave, ki bi prepovedovala katerikoli stranki razdrtje zavarovalne pogodbe, neupoštevaje odpovedni rok, ki ga določa 3. odstavek 922. člena ZOR. Navedeno določilo samo izrecno omogoča razdrtje pogodbe tudi brez krivdnih razlogov po petih letih trajanja zavarovanja in še pred potekom zavarovalne pogodbe, če je zavarovanje sklenjeno za več kot pet let, te možnosti pa stranki po 4. odstavku 922. člena ZOR s pogodbo ne moreta izključiti. 3. in 4. odstavek 922. člena ZOR torej ne urejata situacije, ko se je ena pogodbena stranka odločila za razdrtje zavarovalnih pogodb zaradi krivdnih razlogov na strani druge pogodbene stranke. V nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic po 13. členu ZOR bi bilo tolmačenje prvostopenjskega sodišča, da bi pogodbi zvesta stranka lahko razdrla pogodbo le ob izpolnjevanju pogojev iz 3. odstavka 922. člena ZOR. Iz krivdnih razlogov namreč pogodbi zvesta stranka lahko vselej razdre pogodbo (primerjaj 124. člen do 129. člen ZOR). Tožena stranka se je namreč upirala tožbenemu zahtevku na plačilo zavarovalnih premij za leto 1993 in doplačilu premij zaradi priznanih popustov v preteklosti prav z uveljavljanjem krivdnih razlogov (počasna likvidacja škod, odklonitev zahtevkov brez utemeljenih razlogov, neupravičeno zaračunavanje zamudnih obresti, neobveščanje o spremembah splošnih pogojev in premijskih cenikov) na strani tožeče stranke za razdrtje pogodbe. Obstoja uveljavljanih krivdnih razlogov za razdrtje pogodbe pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo (razen očitanega neobveščanja tožena stranke o spremembah splošnih zavarovalnih pogojev). Razlog za razdrtje pogodb pa je odločilen za presojo, do kdaj so zavarovalne pogodbe veljale in do kdaj so zavezovale toženo stranko k njihovi izpolnitvi. Teh pravno relevantnih dejstev pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče je že iz navedenega razloga pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Če bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo obstoj krivdnih razlogov na strani tožeče stranke, pa bo moralo tudi ugotoviti ali je tožena stranka te razloge notificirala tožeči stranki skladno s 130. členom ZOR. Ker pa je od presoje o obstoju krivdnih razlogov za razdrtje zavarovalnih pogodb na strani tožeče stranke odvisen tudi tožbeni zahtevek na doplačilo premij (primerjaj 132. člen ZOR), je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo tudi v delu, v katerem je bilo odločeno o doplačilu teh premij. Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.