Jedro

Za že razsojeno stvar v upravnem sporu gre v primeru, ko sta podani objektivna in subjektivna istovetnost zahtevka. Zahtevek v upravnem sporu je presoja zakonitosti določene upravne odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1817/95-11 z dne 5.12.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi proti odločbi tožene stranke z dne 27.10.1995. S to odločbo je bila zavrnjena tožnikova pritožba proti odločbi Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju Agencija) z dne 27.7.1995. S to odločbo je Agencija v 1. točki izreka razveljavila svojo s pritožbo izpodbijano odločbo z dne 26.4.1995 in jo nadomestila s to odločbo. V 2. točki izreka je odločila, da se lastninsko preoblikuje podjetje L., družba za trgovino, finančni inženiring, razvoj in proizvodnjo d.o.o., V. (v nadaljevanju L.), izbrala kombinacijo načinov lastninskega preoblikovanja in sprejela spremenjeni program lastninskega preoblikovanja podjetja L. V 3. točki izreka je določila tudi nominalno vrednost družbenega kapitala podjetja.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz listin v upravnih spisih ni mogoče zanesljivo zaključiti, kateri program lastninskega preoblikovanja je tisti, ki ga je sprejela Agencija, in je bil podlaga za lastninsko preoblikovanje podjetja L. V upravnih spisih tudi ni podatkov o tem, kako je potekal postopek v zvezi s sprejemanjem programa lastninskega preoblikovanja. Iz odločbe Agencije z dne 27.7.1995 in iz upravnih spisov izhaja, da je Agencija na podlagi 6. odstavka 20. člena ZLPP prevzela pristojnost glede izbire in izvedbe postopka lastninskega preoblikovanja podjetja in sprejela tudi spremenjeni program lastninskega preoblikovanja, ki ga je že sprejela tudi skupščina podjetja L. Sodišče meni, da je treba spremenjeni program lastninskega preoblikovanja obravnavati kot nov program, za katerega veljajo vse določbe ZLPP, ki urejajo postopke sprejemanja tega programa. Po določbah 19. člena ZLPP mora organ upravljanja podjetja s programom lastninskega preoblikovanja podjetja seznaniti tudi denacionalizacijske upravičence, ki so zavarovali svoje zahtevke v skladu z ZLPP. Iz upravnih spisov ni razvidno, da bi bila ta zakonska obveznost do tožeče stranke izpolnjena in da bi bil tožnik s sprejetim spremenjenim programom lastninskega preoblikovanja seznanjen. Neutemeljena je trditev tožene stranke, da ne gre za nov program. Ker tožniku v tem postopku ni bilo omogočeno sodelovanje, je sodišče odpravilo izpodbijano odločbo in na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) in toženi stranki naložilo, da bo morala tožniku omogočiti sodelovanje v postopku in ga seznaniti s programom lastninskega preoblikovanja.

Pritožbo je vložila prizadeta stranka L. V. d.d., ki izpodbija prvostopno sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da je tožnik že zahteval odpravo iste odločbe Agencije (z dne 27.7.1995) tudi z drugo tožbo, ki jo je naslovno sodišče obravnavalo pod opr. št. U 244/97. Ta postopek je bil pravnomočno končan dne 7.6.2001 s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 244/97. Prizadeta stranka je že v odgovoru na tožbo opozorila sodišče, da teče v zvezi z lastninskim preoblikovanjem drug postopek. O isti zadevi ni mogoče odločati dvakrat, zato je predlagala že tedaj zavrženje tožbe. Do tega ugovora se sodišče prve stopnje ni opredelilo. O zadevi je torej bila že izdana pravnomočna sodba, zato je sodišče prve stopnje kršilo določbe 6. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), saj bi moralo tožbo s sklepom zavreči. Gre za razlog, ki bi ga moralo sodišče na podlagi določb 2. odstavka 34. člena ZUS upoštevati po uradni dolžnosti.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je ugotovitev sodišča, da mu v postopku za izdajo odločbe z dne 27.7.1995 ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku. Kršena je bila njegova ustavna pravica o enakem varstvu pravic in mu bila odvzeta možnost, da bi sodeloval pri lastninskem preoblikovanju. Gre za hudo kršitev zakonitosti. Odločba tudi ni bila objavljena v Uradnem listu, kot nalaga 19. člena ZLPP.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za spor, ki se nanaša na odločbo tožene stranke z dne 27.10.1995, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba proti odločbi Agencije z dne 27.7.1995. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da po podatkih v upravnih spisih ni izkazano, da bi tožnik v postopku za izdajo prvostopne odločbe sodeloval kot stranka in je bil to odločilni razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Neutemeljena je pritožbena trditev, da gre za že razsojeno stvar in da je bilo v postopku pred Upravnim sodiščem, opr. št. U 244/97, že odločeno o tej zadevi.

Pritožbeno sodišče je vpogledalo v spis I Up 135/99 in je ugotovilo, da je bila sodba Upravnega sodišča, opr. št. U 244/97-13 z dne 4.11.1998, s sodbo pritožbenega sodišča I Up 135/99 potrjena. Vendar pa predmet spora v tem postopku ni bila izpodbijana odločba, ampak odločba tožene stranke z dne 6.1.1997, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba proti sklepu Agencije z dne 9.10.1996. O zadevi v tem primeru ni bilo vsebinsko odločeno, ampak je tekel upravni spor zaradi zavrženja tožnikove vloge v upravnem postopku. Za že razsojeno zadevo (res iudicata) v upravnem sporu gre tedaj, kadar sta podani subjektivna in objektivna istovetnost zahtevka. Zahtevek v upravnem sporu je presoja zakonitosti določene upravne odločbe. V obravnavanem sporu gre za upravno zadevo in odločbo, katere zakonitost še ni bila predmet preizkusa v drugem upravnem sporu. Zato prizadeta stranka s svojim pritožbenim ugovorom o že razsojeni stvari ne more uspeti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo uradno upoštevnih kršitev, zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).