Jedro

Pravica do sodnega varstva, torej tudi pravica do odločanja v stvari sami, je načelo, ki je določeno v 14., 22. in 23. členu Ustave Republike Slovenije in v prvem odstavku 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Izjeme od tega načela, torej primeri, ko je treba tožbo zavreči, so izrecno določene v ZPP/77. Sodišče druge stopnje je odločilo v nasprotju z drugim odstavkom 369. člena ZPP/77, na katerega je oprlo odločitev. Ugotovilo je, da toženec - zasebni delodajalec - nima pravice do sodnega varstva zoper sklep drugostopne disciplinske komisije, ki je odločila v njegovo škodo, ker mu takšne pravice ne daje 66. člen ZTPDR.

Izrek

Revizija zoper sodbo se zavrne kot neutemeljena.

Reviziji zoper sklep se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku iz tožnikove tožbe na plačilo razlike plače za čas od 15.11.1991 do 31.8.1992 (rok plačila ni naveden), plačilo prispevkov za socialno varnost in na vpis delovne dobe v delovno knjižico. Odločilo je tudi o zahtevku toženca iz nasprotne tožbe, ki je zahteval razveljavitev sklepa Disciplinske komisije pri Sindikatu delavcev pri zasebnikih (v nadaljevanju: Disciplinska komisija) z dne 20.12.1991, ki je ugodila pritožbi tožnika zoper odpoved delovnega razmerja z dne 14.11.1991. Ugotovilo je, da tožnik ni storil takšnih kršitev delovnih obveznosti, zaradi katerih bi mu zasebni delodajalec lahko odpovedal delovno razmerje. Zato je sodišče prve stopnje zahtevek iz nasprotne tožbe kot neutemeljen zavrnilo.

Pritožbo toženca zoper sodbo, v kateri je sodišče prve stopnje odločilo o plačilu razlike plače, plačilu prispevkov in vpisu delovne dobe v delovno knjižico, je sodišče druge stopnje zavrnilo.

Po uradni dolžnosti je razveljavilo 3. odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje in zavrglo toženčevo nasprotno tožbo. Odločitev je utemeljilo z določbo 66. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR), iz katere izhaja, da zoper odločbo disciplinskega organa druge stopnje lahko začne delovni spor le delavec, ne pa tudi zasebni delodajalec. Niso torej podane procesne predpostavke, zaradi česar je sodišče druge stopnje tožbo zavrglo na podlagi drugega odstavka 369. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP).

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem se je sklicevala na 3. točko prvega odstavka 385. člena in na 400. člen ZPP. Predlagala je, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in njenemu zahtevku iz nasprotne tožbe ugodi, tožnikov zahtevek pa zavrne, podrejeno, da na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP sodbo in sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajala je, da ji ni bil vročen sklep Disciplinske komisije.

Zapisnik z dne 20.12.1991 nima značaja odločbe. Disciplinska komisija ni bila sestavljena po tripartitnem načelu, prisotni so bili le trije člani, namesto petih članov. S tem, da je sodišče druge stopnje ugotovilo, da toženec nima pravice do sodnega varstva, so bile kršene določbe 8., 14. člena, četrtega odstavka 15. člena, 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, v nadaljevanju: URS), pa tudi 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišče druge stopnje je v prvem sklepu glede pravice toženca do sodnega varstva sprejelo drugačno stališče, kot v izpodbijanem sklepu. Določba 66. člena ZTPDR ne ustreza pravnemu redu Republike Slovenije.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija zoper sodbo ni utemeljena.

Revizija v delu, ki se nanaša na sodbo sodišča druge stopnje, torej na denarni zahtevek tožnika, na plačilo prispevkov za socialno varnost in na vpis delovne dobe v delovno knjižico iz njegove tožbe, ni obrazložena in v njej revident ni navedel razlogov. Zaradi tega je ta del revizije revizijsko sodišče preizkusilo le v obsegu, ki je določen v 386. členu ZPP. Ta določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da navedena kršitev določb pravdnega postopka ni podana in da je bilo, glede na ugotovljeno dejansko stanje (na katerega je revizijsko sodišče vezano, tretji odstavek 385. člena ZPP), tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Revizija zoper sklep je utemeljena.

Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: US RS) je z odločbo, opr. št. Up 163/98 z dne 22.6.2000, ugodilo ustavni pritožbi toženca in razveljavilo sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 128/97 z dne 7. aprila 1998. V obrazložitvi odločbe je navedlo, da razlaga 14., 22. in 23. člena URS pomenita, da ima pravico do sodnega varstva, torej do odločitve v stvari sami, le tisti, ki izkaže, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic. Pravni interes je podan v vsakem primeru, ki bi ob morebitnem uspehu to zanj lahko pomenilo neko pravno korist. Sodišče ne more zavreči revizije z vnaprejšnjim predvidevanjem, kakšna bosta meritorna odločitev in njene posledice.

Sodišče druge stopnje je zavrglo tožbo v tistem delu, ki se nanaša na 3. odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje. V tem delu je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek težanca iz nasprotne tožbe na razveljavitev sklepa Disciplinske komisije, s katerim je ta ugodila ugovoru tožnika zoper sklep o odpovedi delovnega razmerja zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti.

Pravica do sodnega varstva, torej pravica, da sodišče odloči v stvari sami, je ena od temeljnih pravic in svoboščin državljanov. Enako varstvo pravic je urejeno v 22. členu, pravica do sodnega varstva pa v 23. členu URS. Pravica do sodnega varstva je urejena tudi v prvem odstavku 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 7/94, spremenjena s protokoli, v nadaljevanju: Konvencija). Ker je pravica do sodnega varstva načelo in ker takšno načelo velja tudi za odločanje v stvari sami, morajo biti izjeme od tega načela - torej tudi primeri, ko je tožbo treba zavreči - v zakonu izrecno določene. Kdaj sodno varstvo ni dovoljeno, je določeno v ZPP. Zavrženje tožbe je določeno v drugem odstavku 16. člena ZPP (odločitev o sporu, da zadeva ne spada v sodno pristojnost), v 187. členu (pomanjkanje pravnega interesa pri ugotovitvenih tožbah), v 282. členu (odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, tožba je bila vložena prepozno, s posebnimi predpisi določen rok za tožbo), v drugem odstavku 288. člena ZPP (o tožbenem zahtevku že teče pravda, stvar je bila pravnomočno razsojena, o spornem predmetu je bila sklenjena sodna poravnava, ni podana pravna korist tožnika za vložitev tožbe) ter v drugem in tretjem odstavku 369. člena ZPP, ko lahko v omejenem obsegu in v izrecno določenih primerih ob reševanju pritožbe tožbo zavrže sodišče druge stopnje.

Iz navedenih načel izhaja sklep, da je pravno varstvo pred sodiščem vedno dovoljeno, razen takrat, ko je z zakonom izrecno prepovedano oziroma ko ni dovoljeno. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep oprlo na 66. člen ZTPDR, ki daje pravico do sodnega varstva le delavcu in družbenemu pravobranilcu. Ta določba izrecno ne prepoveduje, da delodajalec, v katerega škodo je odločil disciplinski organ druge stopnje, nima pravice do sodnega varstva. Zato iz nje - prav zaradi navednih načel - ni mogoče sklepati, da toženec nima pravice za vložitev nasprotne tožbe zoper odločitev Disciplinske komisije. V odločbi, ki jo toženec izpodbija, je bilo odločeno v njegovo škodo, zato ima pravovarstveni interes za vložitev tožbe. Opiranje sklepa sodišča druge stopnje na navedeno določbo ZTPDR torej ni pravilno.

V drugem odstavku 369. člena ZPP je določeno, da sodišče druge stopnje lahko zavrže tožbo, če so bile pred sodiščem prve stopnje kršene določbe 3. točke (odločitev o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost) in 11. točke (odločeno je bilo o zahtevku, o katerem že teče pravda, ali o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava) drugega odstavka 354. člena ZPP. Nobeden od teh primerov ni podan, zato je sodišče druge stopnje tožbo zavrglo v nasprotju z določbo drugega odstavka 369. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je zato po obrazloženem reviziji zoper sklep sodišča druge stopnje ugodilo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZPP in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.