Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je v roku petnajstih dni dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 45.900 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2016 do plačila (I). Višji tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode je zavrnilo (II). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode v višini 10.500 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (III). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti odvetniške stroške v višini 974,77 EUR, ter da je stroške za izvedenca medicinske stroške v višini 254,46 EUR dolžna nakazati v korist proračuna Republike Slovenije (IV).

2. Smiselno zoper ugodilni in posledično stroškovni del sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožena stranka. Meni, da je odškodnina v višini 45.900 EUR, kar predstavlja približno 41 povprečno neto plač, pretirana. Tožnik niti v tožbi niti v prvi pripravljalni vlogi ni zahteval, da se pri višini odškodnine upoštevajo bodoče bolečine. Navajal je le, da ga noga (ob vložitvi tožbe) še boli, kar pa ne pomeni zatrjevanje bodočih bolečin. Kljub komplikacijam v zvezi z zdravljenjem zloma četrte stopalnice je dosojeni znesek odškodnine previsok ter v nasprotju s sodno prakso. Tudi dosojeni znesek odškodnine za strah v višini 3.700 EUR je previsok. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je v tožbi zatrjeval le, da je nezmožen dosegati nekdanje aktivnosti. Težav, ki jih je zatrjeval kot postkomocijski sindrom, ni dokazal, saj pretresa možganov ni utrpel, slednje pa ne izhaja niti iz zdravstvene dokumentacije niti iz izvedeniškega mnenja. Zatrjeval je, da se je pred nezgodo ukvarjal z rekreativnimi dejavnostmi, ki so mu po poškodbi onemogočene. Tožnik bi moral konkretizirati, katere rekreativne dejavnosti so mu po poškodbi onemogočene, česar pa, kljub pravočasnemu ugovoru tožene stranke v tej smeri, ni storil. Zaradi pomanjkljivih, neustreznih in nekonkretiziranih trditev, in kljub izvedenemu dokaznemu postopku, ki takšnih trditev ne more nadomestiti, je prvo sodišče tožniku za to postavko neutemeljeno dosodilo odškodnino. Tožnik ni dokazal niti objektivnih niti subjektivnih pogojev za dosojo odškodnine za skaženost. Dejstvo, da je izvedenec naštel estetske posledice, še ne dokazuje subjektivnega merila. Na zaslišanju tožnik glede duševnih bolečin ni ničesar izpovedal, kar pomeni, da ni dokazal obstoja subjektivnega merila. Šepajoča hoja in estetske spremembe, ki jih je navedel izvedenec, pa ne vzbujajo odpora, zgražanja gnusa ali pomilovanja, in objektivno ne predstavljajo skaženosti.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči 3. 10. 2012, ko se je prevrnil sklad štirih bal celuloze. Tožnika je ena od bal zadela in ga potisnila v sosednje bale, pri tem pa je ostal ujet pod balami celuloze.

6. Na pritožbeni stopnji je sporna le še višina odškodnine za nepremoženjsko škodo. Toženka meni, da je sodišče glede na dejanski obseg škode tožniku odmerilo previsoko odškodnino.

7. Temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, upoštevaje torej materialne zmožnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je odmerjena odškodnina, upoštevaje vse konkretne okoliščine in podobne primere, v vseh postavkah primerna. Natančne in obširne razloge o intenzivnosti, trajanju in vseh drugih okoliščinah, ki vplivajo na odmero posamezne oblike nepremoženjske škode, vsebuje sodba sodišča prve stopnje na straneh 17 do 23. 9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke, travmatologa dr. A. A. ugotovilo, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel udarnino glave, odrgnine po levi strani čela in obraza, kar po mnenju izvedenca ustreza skupini zelo lahke telesne poškodbe, zlom enega rebra, kar izvedenec opredeljuje kot lahko do srednje hudo poškodbo (ker je v konkretnem primeru navedena poškodba povzročila nabiranje tekočine v prsni votlini, ki jo je bilo treba izprazniti s punkcijo) ter zlom štirih stopalnic, kar po mnenju izvedenca predstavlja hudo telesno poškodbo.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek o previsoko odmerjeni odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Glede na ugotovljeno izredno dolgotrajno zdravljenje (ki je trajalo 20 mesecev in 14 dni), upoštevajoč razpon bolečin in njihovo trajanje (tožnik je trpel 25 dni hudih telesnih bolečin, tri mesece srednje hudih in pretežno stalnih telesnih bolečin ter 6 mesecev blagih in pretežno stalnih telesnih bolečin) ter številne nevšečnosti, povezane z zdravljenjem (4 hospitalizacije v skupnem trajanju 30 dni (od tega je bil tožnik tri tedne vezan na ležanje v postelji in v tem času povsem odvisen od pomoči negovalnega osebja pri opravljanju osebne higiene, hranjenju, opravljanju fizioloških potreb, menjavi bolnišničnih oblačil, posteljnine), 3 operacije v prevodni anesteziji, 20 krat je imel tožnik boleče in neprijetno povezovanje operativne rane, 3 krat so mu bili odstranjeni šivi, odstranjene so mu bile fiksacijske žice, boleča in neprijetna je bila punkcija prsnega koša ter aplikaciji blokade, 36 krat je bil izpostavljen RTG slikanju, jemal je zdravila proti bolečinam, tri mesece in tri tedne je nosil nehodilno mavčevo longeto, sedem mesecev in en teden je hodil z berglami, številne fizioterapije in kontrolni pregledi pri specialistih in izbranem zdravniku, zdravljenje je potekalo z zapleti in je terjalo dva dodatna operativna posega), je tudi po oceni pritožbenega sodišča priznana odškodnina po tej odškodninski postavki v višini 21.500 EUR sicer na zgornji meji odškodnin, ki jih sodišče prisoja za podobne primere, vendar še vedno znotraj okvirov sodne prakse.1 V odškodnini iz navedenega naslova niso zajete bodoče bolečine, ker jih tožnik, kot to pravilno navaja pritožba, ni zahteval, kar jasno izhaja iz predzadnjega stavka 21. točke obrazložitve sodbe.

11. Toženka neutemeljeno izpodbija odmero odškodnine zaradi prestanega strahu. Tožnik je utrpel izredno hud primarni strah ob samem škodnem dogodku, saj je šlo za agresiven, nepričakovan dogodek, povezan s pojavom hudih akutnih bolečin in ukleščenjem s pritiskom na telo. Zaradi ukleščenosti se je tožnik bal zadušitve. Primarni strah za življenje je trajal kar nekaj minut, dokler ga izpod bal ni rešil sodelavec. Sekundarni strah hude intenzitete je tožnik prestajal pet tednov, srednje hud sekundarni strah šest mesecev, blagega pa še kakšnih osem mesecev. Glede na intenzivnost primarnega strahu ter dolgotrajnost strahu za izid zdravljenja, saj je tožnik utrpel hudo telesno poškodbo, pri zdravljenju pa je prišlo do zapletov, je priznani znesek v višini 3.700 EUR skladen s sodno prakso.2

12. Pri določitvi višine odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje upoštevalo, da ima tožnik stalne posledice, ki se kažejo tako v anatomskem kot tudi v funkcionalnem smislu. Tožnik je močno zmanjšano sposoben za dolgotrajno stojo, močno je zmanjšano sposoben za hojo po neravnem terenu, za hojo navkreber in navzdol, za hojo po stopnicah, po deskah in odrih. Močno je zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo počepanje in poklekanje, za dvigovanje bremen iz tal, težjih od 25 kilogramov, prav tako je zmanjšano sposoben za domača opravila ter za aktivnosti, ki so povezane s hojo po neravnem ter hojo navkreber in navzdol. Tožnikovo življenje in njegove zmožnosti tako delovne kot ostale aktivnosti so se torej po poškodbi praktično povsem spremenile, saj tožnik po poškodbi ni več zmožen opravljati svojega poklicnega pridobitnega dela. Tožnik je bil ob poškodbi star 50 let in je bil v času poškodbe v dokaj aktivnem obdobju. Pri določitvi odškodnine iz tega naslova je sodišče prve stopnje upoštevalo, da pri tožniku podana prva kategorija invalidnosti ni le posledica predmetne poškodbe, temveč tudi bolezni (50 %). Res je bila trditvena podlaga tožnika v zvezi s posledicami nezgode skromna, vendar zadostna, saj je tožnik zatrjeval, da je nezmožen dosegati nekdanje aktivnosti, da je bil pred nezgodo poln življenja, ki ga je uresničeval v številnih domačih opravilih okoli hiše in bil glavni steber družine, zato ni slediti pritožbi, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo določena dejstva preko trditvene podlage. Tudi tožnikova izpovedba glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila skromna, vendar pa, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, je tožnik izpovedoval v okviru svojih zmožnosti. Tožnik je izpovedal, da ga močno obremenjuje dejstvo, da za druga dela in aktivnosti po poškodbi ni več sposoben in se čutil odvečnega (hišna dela, dela na vrtu), kar po mnenju pritožbenega sodišča zadostuje, saj ni potrebno drobnjakarsko izpovedovati, katerih posameznih domačih oziroma hišnih del ne more opravljati. Ob izpovedbi tožnika je prvo sodišče z lastnim zaznavanjem zaznalo, da tožnik duševno zelo trpi, saj ga njegovo zdravstveno stanje močno obremenjuje, zlasti ga obremenjuje dejstvo, da družini ne more nuditi več toliko materialnih dobrin, kot jih je lahko nudil v času, ko je opravljal svoje poklicno delo ter da domačih del po poškodbi ni več sposoben opravljati. Prvo sodišče je glede na tožnikovo trditveno podlago, njegovo izpoved in izvedeniško mnenje tožniku priznalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske in delovne sposobnosti v okviru običajnih človekovih aktivnosti, ki so vezane na dolgotrajno stojo, oziroma na opravljanje tistih hišnih del oziroma del okrog hiše, ki so vezana na počepanje, poklekanje in dvigovanja bremen iz tal, težjih od 25 kilogramov, pri odmeri višine odškodnine pa ni upoštevalo, kot to zmotno meni pritožba, oškodovančevo zmanjšano zmožnost za katero izmed rekreativnih oziroma športnih dejavnosti.

13. Sodišče prve stopnje je na področju psihičnih bolečin zaradi skaženosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne znake skaženosti. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, ima tožnik trajne posledice v estetskem smislu, ki se kažejo v nekoliko deformiranem levem stopalu z ugreznjeno zgornjo površino v predelu četrte stopalnice ter v vijolični in svetleči koži v predelu hrbtišča levega stopala. Estetsko trajno posledico predstavljata tudi dve brazgotini v predelu levega stopala na hrbtišču med tretjo in četrto stopalnico ter v predelu pete stopalnice. Tudi, če odmislimo zgoraj navedene posledice, ki jih je mogoče prikriti z zaprtim obuvalom, kot navaja pritožba, pa šepajoče hoje vsekakor ni mogoče prikriti. Pojem skaženosti je pravni standard in v pravni praksi je sprejeto stališče, da se za skaženost šteje šepajoča hoja, zaradi katere, kot izhaja iz njegove izpovedi, tožnik zelo trpi, saj se počuti manjvrednega, kar po presoji pritožbenega sodišča narekuje odškodnino v odmerjenem znesku 1.700 EUR.

14. Zlomi štirih stopalnic, ki jih je, med drugim, utrpel tožnik, je po Fischerjevem sistemu o teži poškodb uvrstiti med hude primere. Višina odškodnine se v takih oziroma podobnih primerih giblje v povprečju 35 do 58 povprečnih neto plač. Kot se je sodna praksa večkrat izrekla, ni pomembna samo odškodnina, prisojena za posamezno vrsto škode, temveč je treba presojati primernost prisojene odškodnine kot celote. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 45.900 EUR, (41 povprečno neto plač v mesecu razsoje sodišča prve stopnje), kar predstavlja primerno in pravično denarno odškodnino, ki ne izstopa iz okvira prisojenih odškodnin v primerljivih primerih (npr. odločbe VS RS II Ips 794/2008, II Ips 209/99, II Ips 97/2009, II Ips 70/2006), zato so pritožbena prizadevanja po znižanju odškodnine neutemeljena. Sicer pa toženka zatrjevanega odstopa od sodne prakse pri odmeri odškodnine v svoji pritožbi z ničemer ne utemelji.

15. Uveljavljani pritožbeni razlogi glede na navedeno niso podani, prav tako tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo potrebno neutemeljeno pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Primerjaj VS RS II Ips 303/2016, II Ips 27/2013. 2 Primerjaj: VS RS II Ips 253/2018.