Jedro

Dogovoru ni mogoče dati značaja splošnih pogojev pogodbe v smislu 120. člena OZ, saj morata za to biti izpolnjena dva pogoja in sicer, da urejajo nedoločeno število istovrstnih pravnih razmerij in da so pravila pripravljena zgolj s strani ene stranke.

Pravdni stranki sta dogovorili poleg odprave nepravilnosti, ki je v izstavitvi dobropisa za preveč obračunane zdravstvene storitve, tudi pogodbeno kazen za kršitev pogodbene obveznosti. Pogodbena kazen je bila tako dogovorjena kot civilna kazen za kršitev pogodbenih obveznosti poleg izstavitve dobropisa oziroma bremepisa. Tako dogovorjena pogodbena kazen po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja odškodnine za katero od tipičnih vrst škode po OZ, temveč posebno sankcijo zaradi kršitve pogodbene obveznosti izvajalca zdravstvenih storitev, prav tako nima narave pogodbene kazni kot je urejena v 247. členu in naslednjih OZ. Gre za posebno sui generis pogodbeno kazen, ki jo pogodbeni stranki smeta dogovoriti in je znana tudi na drugih področjih kolektivnega dogovarjanja ter jo je kršiteljica pogodbenega razmerja dolžna plačati, če škoda nastane ali ne.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Pritožbi tožeče stranke glede izpodbijane II. točke izreka sodbe se ugodi in se v tem delu izrek sodbe spremeni tako, da glasi: “Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 105,00 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.” Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 147797/2010 z dne 25. 10. 2010 se vzdrži v veljavi, tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2010 dalje do plačila ter izvršilne stroške 50,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2010 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 236,04 EUR pravdnih stroškov, v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.” Zoper to sodbo je vložila po svojem pooblaščencu (po nalogu tožene stranke) pravočasno pritožbo tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem izpodbijanem delu zavrne.

Tožena stranka v obrazložitvi pritožbe navaja, da je z izstavitvijo dobropisa tožeči stranki povrnila vso škodo, ki jo je predhodno povzročila z nepravilnim zaračunavanjem storitev, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker samega dejstva oziroma obsega povrnjene škode ni upoštevalo pri odločanju o pogodbeni kazni. Ta je dopustna zgolj v obsegu dejanske škode, več kot to pa tožeča stranka od tožene ne more terjati. Pa tudi sicer tožena stranka meni, da so določila Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2010 v delu, kolikor je z njimi določena pogodbena kazen nična, saj so toženi stranki bila enostransko vsiljena. Sodišče se o tem ni izjasnilo in ni upoštevalo v spis vloženega mnenja pravnih strokovnjakov, ki pritrjujeta toženi stranki, da gre pri Dogovoru za splošne pogoje in da je v okviru teh šteti kot nično določilo o pogodbeni kazni. Ker sodišče tega mnenja ni upoštevalo kot trditev tožene stranke, je s tem toženo stranko prikrajšalo za pravico do polne izjasnitve v postopku. S tem je sodišče prve stopnje storilo tako bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki kot 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožeča stranka na pritožbene navedbe tožene stranke ni odgovorila.

Tožeča stranka pa je vložila pravočasno pritožbo zoper izrek o stroških postopka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi tako, da v II. točki izreka izpodbijano sodbo spremeni in odloči, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 125,00 EUR. Meni, da so razlogi izpodbijane sodbe glede stroškov postopka sami s sabo v nasprotju,ko sodišče prve stopnje najprej meni, da je tožeča stranka v celoti uspela v postopku, nato pa odloči, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi o stroških postopka moralo odločiti po prvem odstavku 154. člena ZPP in ne po drugem odstavku 154. člena ZPP, ki ureja stroške v primeru delnega uspeha v postopku.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke je utemeljena.

V obravnavanem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz druga odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

Pritožba tožene stranke Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo: - da je tožeča stranka v okviru 32. rednega finančno-medicinskega nadzora dne 23. 6. 2010, ko je kontrolirala izpis fakturiranih storitev izbranega vzorca zavarovanih oseb za obdobje 1. 2. 2010 do 30. 4. 2010 v štirih primerih ugotovila, da je tožena stranka napačno evidentirala in posledično napačno zaračunala zdravstvene storitve v skupnem znesku 14.883,18 EUR in nesporno je, da je tožena stranka za ta znesek tožeči stranki izstavila dobropis - storno tega preveč zaračunanega zneska; - da je tožeča stranka je o tem izdala zapisnik in na podlagi tega obvestilo pogodbenemu partnerju, s katerim je toženi stranki izrekla 2.000,00 EUR pogodbene kazni ter v tem znesku izstavila račun z dne 29. 7. 2010; - tožena stranka računa ni poravnala, saj prereka izrek pogodbene kazni. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo: (-) pravdni stranki sta sklenili pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2010, s katero sta določili medsebojne pravice in obveznosti glede izvajanja in financiranja programov zdravstvenih storitev ter dogovorili, da bosta za urejanje medsebojnih odnosov, ki niso v tej pogodbi podrobneje opredeljeni, neposredno uporabljali določila veljavnega Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2010 (v nadaljevanju Dogovor) ter druge akte zavoda in zakonske predpise (17. člen), (-) Dogovor (priloga B4), katerega določila je tožena stranka sprejela s podpisom pogodbe, v drugem odstavku 42. člena Dogovor določa, da je izvajalec, ki krši pogodbeno obveznost dolžan zavodu povrniti škodo, ki je s kršitvijo nastala; - če zavod pri nadzoru ugotovi, da izvajalec zavodu zaračuna storitev neupravičeno ali v previsokem znesku, mora zavodu izstaviti storno obračuna (četrti odstavek 46. člena), zaradi preveč obračunane zdravstvene storitve pa zavod izvajalcu izreče pogodbeno kazen glede na vrednost nepravilno obračunanih primerov (drugi odstavek 46. člena Dogovora), (-) tožeča stranka je pri rednem nadzoru ugotovila, da je tožena stranka obračunala za 14.883,18 EUR preveč zdravstvenih storitev, s čimer je kršila pogodbene obveznosti po 5. točki prvega odstavka 45. člena Dogovora in je tožeči stranki za ta znesek nastala škoda po 12. členu Pogodbe, zato je tožeča stranka skladno s pogodbenim Dogovorom izrekla toženi stranki pogodbeno kazen, ki je glede na vrednost zaračunanih storitev znašala 2.000,00 EUR.

Pritožba nima prav, da izpodbijana sodba nima razlogov odločilnih dejstvih, ki jih je zatrjevala tožena stranka in sicer o tem, da je Dogovor šteti kot splošne pogoje in v okviru njega določbo o pogodbeni kazni kot nično in da pri tem ni upoštevalo trditev tožene stranke, kolikor se je ta sklicevala na pravno mnenje, v katerim je zatrjevala prav dejstva, da je Dogovor šteti kot splošne pogoje in določbo o pogodbeni kazni kot nično, s tem pa naj bi kršilo pravico tožene stranke do polne izjasnitve v postopku.

Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo (19. točka obrazložitve) in te materialno pravne razloge pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne, da Dogovoru ni mogoče dati značaj splošnih pogojev pogodbe v smislu 120. člena Obligacijskega zakonika, saj morata za to biti izpolnjena dva pogoja in sicer, da urejajo nedoločeno število istovrstnih pravnih razmerij in da so pravila pripravljena zgolj s strani ene stranke. Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da so Dogovor sklenili Ministrstvo za zdravje, Zdravniška zbornica Slovenije, Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije. Lekarniška zbornica Slovenije, Skupnost slovenskih naravnih zdravilišč, Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Skupnost organizacij za usposabljanje Slovenije in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (tožeča stranka) in da je tožena stranka član Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije ter je tako tožena stranka preko svojega združenja sodelovala pri sklepanju Dogovora in tako ni šteti, da bi ta bil enostransko sprejet, še več, toženi stranki je bilo omogočeno da preko svoje združenja sodeluje pri kreiranju njegove vsebine. Ker Dogovor ni bil enostransko sprejet, mu ni mogoče dati značaj splošnih pogojev pogodbe.

Ob takšnem pravilnem materialno pravnem zaključku sodišča prve stopnje, je to tudi odgovorilo na trditve tožene stranke, kolikor se je ta sklicevala na pravno mnenje pravnih strokovnjakov ter to mnenje predložila, in tožena stranka nima prav, da bi sodišče prve stopnje njene trditve ignoriralo, čeprav je res zapisalo, da mnenja ni mogoče šteti kot trditev tožene stranke, pa se je vendarle tudi glede njega izjasnilo, saj je bistvo tega mnenja pravno naziranje glede pravnega značaja Dogovora. Trditve, da je Dogovor šteti kot splošne pogoje pogodbe, je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča argumentirano zavrnilo, s tem pa je tudi argumentirano pojasnilo, zakaj mnenja ne sprejema, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da pravno mnenje predstavlja zatrjevano pravno podlago, na katero pa sodišče ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP).

Tako ne držijo pritožbene trditve o kršitvi pravice do polne izjasnitve tožene stranke v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in je sodišče o zadevi smelo odločiti le na podlagi listinskih dokazov skladno z drugim odstavkom 454. člena ZPP, saj tudi pritožbeno ni sporno, da nobena od strank ni zahtevala razpisa naroka.

Na podlagi prej navedenih pogodbenih določil je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta pravdni stranki s pogodbo dogovorili ustrezne sankcije za primer ugotovljenih kršitev pogodbe. Pravilno je zaključilo, da je tožena stranka z obračunom, ko je preveč zaračunala zdravstvene storitve glede na dejansko opravljene storitve, storila kršitev pogodbenih obveznosti po 5. točki prvega odstavka 45. člena Dogovora in je tožeči stranki za ta znesek nastala škoda po 12. členu pogodbe. Po 12. členu pogodbe se kot škoda šteje vsak obračun storitev, ločeno zaračunljivega materiala in storitev, ki je v nasprotju z navodili Zavoda, kakor tudi omogočanje uveljavljanje pravic zavarovanim osebam v nasprotju s predpisi, ki urejajo področje obveznega zdravstvenega zavarovanja. Skladno z določilom četrtega odstavka 46. člena Dogovora je bila tožena stranka za preveč obračunane zdravstvene storitve tožeči stranki dolžna izdati dobropis v znesku 14.883,18 EUR in s tem odpraviti zagrešeno pogodbeno kršitev, kar pa, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ne izključuje pravice tožeče stranke do plačila pogodbene kazni kot je dogovorjena v drugem odstavku 46. člena Dogovora.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je citirana določila Dogovora razlagati tako kot jih je razlagalo sodišče prve stopnje, to je, da sta pravdni stranki dogovorili poleg odprave nepravilnosti, ki je v izstavitvi dobropisa za preveč obračunane zdravstvene storitve, tudi pogodbeno kazen za kršitev pogodbene obveznosti. Pogodbena kazen je bila tako dogovorjena kot civilna kazen za kršitev pogodbenih obveznosti poleg izstavitve dobropisa oziroma bremepisa določenega v četrtem odstavku 46. člena Dogovora za znesek nepravilno zaračunanih zdravstvenih storitev in ne namesto le-teh. Da gre v obravnavanem primeru za civilno kazen, (v pravni teoriji imenovano čisti penale) je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Gre torej za posebno pravico, dogovorjeno med pravdnima strankama s pogodbo, ki temelji izključno na določbah pogodbe oziroma Dogovora, na katerega se pogodba sklicuje in katere namen je sankcionirati in s tem preventivno vplivati na preprečevanje kršitev pogodbenih obveznosti. Tak dogovor pravdnima strankama dovoljuje načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) in ga ne prepoveduje noben od veljavnih predpisov. Tako dogovorjena pogodbena kazen zato po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja odškodnine za katero od tipičnih vrst škode po OZ, temveč posebno sankcijo zaradi kršitve pogodbene obveznosti izvajalca zdravstvenih storitev. Da je temu tako je po presoji pritožbenega sodišča zaključiti tudi iz vsebine tretjega odstavka 46. člena Dogovora, kjer je določeno, da zavod sredstva iz naslova pogodbenih kazni nameni za programe za skrajševanje čakalnih dob v zdravstvu. Tako dogovorjena pogodbena kazen zato nima narave pogodbene kazni kot je urejena v 247. členu in naslednjih OZ, na katere se zmotno sklicuje sodišče prve stopnje. Gre za posebno sui generis pogodbeno kazen, ki jo pogodbeni stranki smeta dogovoriti in je znana tudi na drugih področjih kolektivnega dogovarjanja (1) ter jo je kršiteljica pogodbenega razmerja dolžna plačati, če škoda nastane ali ne; če pa škoda nastane in jo kršiteljica povrne, je to še vedno ne odveže od plačila pogodbeno dogovorjene civilne kazni, ker je ta dogovorjena, kot v obravnavani zadevi, kot odmena za samo dejanje kršitve pogodbe.

Tako se po navedenem pokaže nepotrebno polemiziranje pritožbe o tem, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo določbe OZ o pogodbeni kazni in o tem, da pogodbena kazen ne more presegati dejanske škode, ker med strankama dogovorjen pogodbena kazen temu pojmu ustreza zgolj v delu, kolikor je pogodbena kazen namenjena utrditvi pogodbene obveznosti, sicer pa glede na ureditev iz Dogovora dejansko predstavlja čisto civilno kazen.

Glede na povedano je sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti pravilno zaključilo, da izdani dobropis po četrtem odstavku 46. člena Dogovora ne izključuje pravice tožeče stranke, da zaradi kršitve pogodbenih obveznosti (preveč obračunanih zdravstvenih storitev) toženi stranki izreče pogodbeno kazen (v celotnem znesku), kot je to pojasnjeno v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Pritožbo tožeče stranke je bilo tako kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Pritožba tožeče stranke Pritožba tožeče stranke je utemeljena, saj je sodišče prve stopnje res zmotno uporabilo materialno pravo, ko je stroške postopka odmerilo po II. odstavku 154. člena ZPP glede na uspeh v pravdi, čeprav je samo najprej pravilno ugotovilo da je tožeča stranka v celoti uspela s tožbenim zahtevkom. Takšen materialno pravni zaključek sodišča je pravilen, zmoten pa nadaljnji materialno pravni zaključek, da je tožena stranka v postopku delno uspela, ker je med postopkom uspela s pritožbo.

Za odmero stroškov je odločilno stanje ob koncu postopka na prvi stopnji in uspeh v pravdi, kot je ugotovljen ob koncu tega postopka, tako da na odmero stroškov ne more vplivati morebitni vmesni uspeh stranke s pritožbo, ki ji je sicer dal možnost ponovne obravnave v postopku, toda če v ponovljenem postopku ne uspe, se ji stroški pritožbe ne morejo priznati, ker je za odmero stroškov odločilen kriterij končnega uspeha .

Ker je tožeča stranka v pravdi v celoti uspela, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je stroške odmerilo po drugem odstavku 154. člena ZPP, pri čemer je štelo kot delni uspeh tožene stranke pritožbo, ki je bila res vložena in s katero je bila zadeva vrnjena v novo odločanje, takšno stališče sodišča prve stopnje pa je napačno.

Ker je pritožba tožeče stranke utemeljena, saj je dejansko v celoti uspela v pravdi, ji je bilo ugoditi glede izpodbijane II. točke izreka sodbe in v tem delu sodbo spremeniti,tako da sedaj glasi: “Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 105,00 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. “(3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP), pri čemer pritožbeno sodišče šteje, da je tožeča stranka zgolj pomotno zapisala, da ji gredo stroški 125,00 EUR, saj sicer ni z ničemer pritožbeno izpodbijala dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da je upravičena do povračila sodne takse v znesku 105,00 EUR, kot je te stroške tudi priglasila.

Tožeča stranka stroškov pritožbe ni priglasila, zato se pritožbenemu sodišču glede teh ni bilo potrebno izrekati.

Op. št. (1): primerjaj sklep VS RS VIII Ips 92/2001 z dne 11. 2. 2002 in dr. Stojan Cigoj, Veliki komentar zakona o obligacijskih razmerjih, ČZ Uradni list SRS, II. knjiga, stran 968, 970 in naprej.