Jedro

Slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive (ki je sicer neposredno uporabljiva), da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da je izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh mogoč.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper sklep se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep toženke št. 2142-50/2024/6 (UOIM1-04) z dne 22. 5. 2024 o omejitvi gibanja tožniku na prostore Centra za tujce, Postojna, za čas od 21. 5. 2024 od 13.10 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 21. 8. 2024 do 13.10, z možnostjo podaljšanja za en mesec, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda. S sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je tožnik predlagal, naj se do pravnomočne odločbe stanje uredi tako, da se toženki naloži, naj preneha izvajati obravnavani ukrep. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je pritrdilo toženki, da so za izrek ukrepa izpolnjeni pogoji iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in da je pridržanje sorazmerno, saj obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali drugega ukrepa iz četrtega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU1 (Recepcijska direktiva) v tožnikovem primeru ne bi bilo mogoče učinkovito izvesti.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi; podrejeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ponavlja tožbene navedbe, da ga toženka ne bi smela pridržati samo zato, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa obveznega zadržanja na območje azilnega doma in ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti alternativ pridržanju, k čemur ga sicer zavezujeta Uredba Dublin III2 in Recepcijska direktiva. Meni, da toženka ukrepa odvzema prostosti ne bi smela izvajati v primerih, kot je konkretni, ko ni povsem očitno, da je prosilec znatno begosumen. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je neutemeljeno zavrnilo njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbo, ker ni upoštevalo, da mu bo izvrševanje ukrepa prizadejalo nepopravljivo škodo.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

4. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

5. Po določbi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Po določbi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razloga, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Po zadnjem stavku četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se kot drugi primerljivi razlogi javnega reda razumejo tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Na tej podlagi je toženka pritožniku odredila izpodbijani ukrep.

6. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je razlog iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ- 1 podan. Pritožnik namreč ne izpodbija ugotovitev, ki jih je že sodišče prve stopnje v sodbi ugotovilo kot nesporne med strankama, in sicer: da je pritožnik že naslednji dan po podaji prošnje za mednarodno zaščito začel s kršitvami Uredbe o hišnem redu azilnega doma (grožnja sostanovalcu v vinjenem stanju in napoved obračuna z njim zunaj azilnega doma, grožnje varnostniku, uničenje računalnika ob varnostnem pregledu, ko računalnika ni znal odkleniti z geslom in ni izkazal dokazila o nakupu, kršitev nočnega miru in počitka z glasnim pogovarjanjem in poslušanjem glasbe ter neupoštevanje opozoril varnostne službe, pozivanje drugih sostanovalcev k pretepu, vpitje in grožnje, da bo zažgal območje azilnega doma), ta njegova ravnanja pa so takšne intenzitete, da nedvomno ogrožajo javnost in predstavljajo tudi dovolj resno nevarnost za javni red.

7. Ne strinja pa se s presojo njegove sorazmernosti. Meni, da je nesorazmeren, ker slovenski zakonodajalec v nasprotju z obveznostjo iz členov 8(4) Recepcisjke direktive ter členov 28(2) in (4) ter 20. uvodne izjave Uredbe Dublin III ni uredil manj prisilnih ukrepov od odvzema prostosti (k slednjemu šteje tudi pridržanje na območje azilnega doma), zaradi česar jih toženka ne more izvajati v primerih, ko ni očitno, da je oseba znatno begosumna, kar je tudi pritožnikov primer.

8. Pritožnik z navedenim pavšalnim nasprotovanjem ne more uspeti. Glede očitka opustitve prenosa evropskih predpisov v slovenski pravni red Vrhovno sodišče pojasnjuje, da uredb v nacionalne pravne rede ni treba prenesti, saj so neposredno uporabljive.3 Poleg tega Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, saj pritožnik ni bil pridržan zaradi omogočanja izvedbe postopka predaje odgovorni državi članici v skladu s to uredbo, ampak ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda.

9. Vrhovno sodišče je že navedlo, da slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu.4 Vendar pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita.5 Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da je izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh mogoč.

10. Presoji sodišča prve stopnje glede neučinkovitosti manj prisilnih ukrepov pritožnik nasprotuje s - kot sam priznava - ponavljanjem tožbenih navedb, da ga toženka ne bi smela pridržati v centru za tujce samo zato, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Do teh tožbenih navedb se je sodišče prve stopnje opredelilo v 21. in 22. točki obrazložitve med drugim z navedbo, da je pritožnik, kljub večkratnim opozorilom tako varnostne službe kot nato organov toženke, s kršitvami nadaljeval, šlo pa je za hujše kršitve v zelo kratkem obdobju (od 7. 5. do 21. 5. 2024), zato se lahko le z ukrepom omejitve gibanja pritožniku zagotovi cilj varstva osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda. Ne gre torej za vprašanje sposobnosti toženke za izvajanje milejšega ukrepa, kot navaja pritožnik, pač pa za vprašanje zadostnosti ukrepa oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na prosilčeve individualne okoliščine. Da je ta presoja v sodbi napačna, pritožba konkretizirano ne trdi, prav tako ne, da je izrečeno pridržanje v nesorazmerju s ciljem, ki se z njim uresničuje, ali da je ukrep nesorazmeren zaradi pritožnikovih specifičnih osebnih okoliščin.

11. Po obrazloženem in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za določitev, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka**

12. Pritožba zoper sklep ni dovoljena.

13. Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 2 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 3 Po drugem odstavku 288. člena Pogodbe o Evropski uniji se uredbe splošno uporabljajo. Zavezujoče so v celoti in se neposredno uporabljajo v vseh državah članicah. 4 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 5/2024 z dne 22. 1. 2024 (7. točka obrazložitve). 5 Glej 22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa.