Jedro

Upnik mora v predlogu za izdajo predhodne odredbe podati trditve in predlagati dokaze, iz katerih izhaja celovita slika o finančnem oziroma premoženjskem stanju dolžnika, na podlagi katere je mogoče sklepati na ogroženost bodoče uveljavitve terjatve. Tudi slabo premoženjsko stanje družbe in njena trenutna plačilna nesposobnost namreč ne utemeljujeta izdaje predhodne odredbe, če dolžnik sicer ima premoženje večje vrednosti, upnikova terjatev pa v primerjavi z njim ni visoka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 698/2013 z dne 25. 10. 2013 ugodi in se navedeni sklep razveljavi ter predlog za izdajo predhodne odredbe zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške ugovornega postopka v znesku 270,80 EUR ter stroške pritožbenega postopka v znesku 586,60 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi s sklepom z dne 25. 10. 2013 izdalo predhodno odredbo, s katero je v zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke v znesku 50.998,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2013 do plačila in izvršilnih stroškov 308,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, odredilo prepoved vsem organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima tožena stranka odprte bančne račune, zlasti pa v izreku sklepa naštetim organizacijam, da ne smejo toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu izplačati z njenih računov denarnih zneskov, ki predstavljajo terjatev tožeče stranke proti toženi stranki. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo ugovor tožene stranke proti sklepu o izdaji predhodne odredbe. Odločilo je še, da bo o nadaljnjih stroških postopka zavarovanja odločalo ob končni odločitvi o glavni stvari.

2. Tožena stranka v pritožbi proti temu sklepu navaja, da se je sodišče pri odločitvi zadovoljilo z navedbami tožeče stranke, ki izhajajo iz pisanj v časopisnem članku, čeravno jim tožena stranka določno ugovarja in izpostavlja njihovo neresničnost. Sodišče toženi stranki očita, da ni uspela dokazati, da ne obstoji nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pravilno bi bilo, da bi upnik moral verjetno dokazati nevarnost. Ta nevarnost se ne izkazuje s 4 mio EUR vseh obveznosti tožene stranke, ki vključujejo tako obveznosti do dobaviteljev, kot do bank, pri tem pa večina teh obveznosti še ni zapadla. Tudi če bi imela 4 mio EUR zapadlih obveznosti, je že iz listin v spisu razvidno, da ima tožena stranka več kot 15 mio EUR premoženja, bodisi v nepremičninah, pretežni del pa v (bremen prostih) zalogah. Nevzdržno je stališče sodišča, da bi morala tožena stranka zahtevati objave odgovora ali popravka, s katerimi bi izpodbijala domnevno neresničnost objavljenih vsebin v časopisnih člankih, na katere je sodišče oprlo odločitev. Pritožnica opozarja na to, da mora upnik izkazati visoko stopnjo nevarnost, da ne bo poplačan ter na možnost, da se z izdajo sklepov o predhodnih odredbah dolžniku povzroči znatno gospodarsko škodo. Tožena stranka je priložila pogodbi, ki navajata, da je pred kratkim pridobila več kot pol milijona evrov izrednih prihodkov (gre za več kot 10-kratnik zahtevka tožeče stranke). Sodišče je ravnalo pristransko, ko od tožene stranke zahteva dokaz, da je bila kupnina plačana, medtem ko je za tožečo stranko, na kateri sloni skladno z ZIZ vse dokazno breme, dovolj, da se sklicuje na objavo časopisnih člankov, ki so časovno odmaknjeni. Očitno netočna je navedba sodišča, da so ugovorne navedbe deloma pavšalne in neizkazane. Opozarjanje tožene stranke na podatke iz revidiranega letnega poročila, ki izkazujejo, da ima tožena stranka dovolj premoženja za poplačilo zneskov, ki dosegajo višino, ki jo terja tožeča stranka, ne bi moglo biti bolj določno in bolje izkazano.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je v predlogu za izdajo predhodne odredbe podala zadostne trditve in predlagala zadostne dokaze o premoženjskem stanju tožene stranke, na podlagi katerih je s potrebno stopnjo verjetnosti izkazana nevarnost za bodočo uveljavitev terjatve. Izkazana nevarnost ni temeljila zgolj na javno objavljenih podatkih o poslovanju in premoženjskem stanju tožene stranke, temveč predvsem na podatkih o njenem premoženjskem stanju, ki so razvidni iz javno objavljenega revidiranega poročila o poslovanju za zadnje poslovno leto 2012. Tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe v celoti kot neutemeljene ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi ugovora tožene stranke zoper izdano predhodno odredbo v tej zadevi oprlo na ugotovitev, da so predpostavke za izdajo predhodne odredbe izpolnjene, ugovorne navedbe pa pavšalne, neizkazane in zato neutemeljene. Po 257. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izda sodišče predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Glede prvega pogoja oz. obstoja odločbe se upnik sklicuje na sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki glasi na denarno terjatev 50.998,59 EUR s pripadki in ki v nerazveljavljenem delu predstavlja ustrezno odločbo sodišča (1). Sporen med strankama pa je obstoj drugega pogoja za zavarovanje s predhodno odredbo in sicer verjetna nevarnost, da bo uveljavitev denarne terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena brez izdaje predhodne odredbe, s katero je v konkretni zadevi odrejena prepoved organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima tožena stranka bančne račune, da ji ne smejo izplačati z njenih računov denarnega zneska, za katerega je odredilo predhodno odredbo (260. člen ZIZ).

6. Presoja sodišča prve stopnje o izkazani verjetni nevarnosti temelji predvsem na sledečih ugotovitvah, povzetih potrditvah tožeče stranke: revidirano poročilo o poslovanju tožene stranke za leto 2012 izkazuje čisto izgubo v znesku 7.351.136,00 EUR ter velike likvidnostne težave; nadaljnje poslovanje družbe je odvisno od zagotovitve svežih likvidnostnih sredstev za nadaljevanje proizvodnje; zaenkrat ni izkazano, da bo tožena stranka sveža likvidnostna sredstva lahko v zadostni meri pridobila, saj prodaja podjetja ni uspela in ni dobilo posojila, ki ga potrebuje za financiranje proizvodnje in zaposlenih; dolg do banke znaša 4 mio EUR; banke bodo verjetno pričele vnovčevati sredstva zavarovanja in se bo premoženjsko stanje tožene stranke še poslabšalo; tožena stranka ni zahtevala objave odgovora ali popravka, s katerim bi izpodbijala domnevno neresničnost vsebin v časopisnih člankih; tožena stranka ni dokazala, da je pridobila sveža likvidnostna sredstva s prodajo nepremičnin v Srbiji., ker sta obe kopiji prodajne pogodbe v tujem jeziku in ker ni dokazala dejanskega plačila kupnine. Tožena stranka na drugi strani zanika verjetno nevarnost, da se tožeča stranka ne bo mogla poplačati v morebitni bodoči izvršbi, saj kljub likvidnostnim težavam ima dovoljšnje premoženje (nepremičnine, zaloge in druge premičnine), ki ni obremenjeno s hipotekami ali drugimi bremeni, pri čemer po podatkih poslovnega poročila za leto 2012 vrednost tega premoženja precej presega vrednost terjatve v tem sporu. Hkrati se v ugovoru sklicuje na pridobljena (sveža) likvidnostna sredstva v potrebni višini zaradi prodaje nepremičnin v Srbiji. za 640.000,00 EUR.

7. Breme trditev in dokazovanja nevarnosti za bodočo uveljavitev terjatve je na strani upnika, pri čemer so okoliščine, ki kažejo na takšno nevarnost lahko že objektivne, torej takšno premoženjsko stanje dolžnika, ki bi lahko resno ogrozilo bodočo izvršbo. V okviru dokaznega standarda verjetnosti se je sodna praksa v podobnih primerih že izrekla, da mora upnik v predlogu za izdajo predhodne odredbe podati trditve in predlagati dokaze, iz katerih izhaja celovita slika o finančnem oziroma premoženjskem stanju dolžnika, na podlagi katere je mogoče sklepati na ogroženost bodoče uveljavitve terjatve. Tudi slabo premoženjsko stanje družbe in njena trenutna plačilna nesposobnost namreč ne utemeljujeta izdaje predhodne odredbe, če dolžnik sicer ima premoženje večje vrednosti, upnikova terjatev pa v primerjavi z njim ni visoka. Glede na navedeno je bila v tej zadevi obveznost tožeče stranke, da ob predpostavki, da verjetno obstoji njena terjatev do tožene stranke v znesku 50.998,69 EUR s pripadajočimi obrestmi, izkaže verjeten obstoj nevarnosti, da morebitna bodoča izvršba tega zneska ne bo dosegla učinkovitega rezultata, ker tožena stranka ne bo imela zadosti sredstev, s katerimi bi se izvršba lahko realizirala.

8. Najprej je treba pritrditi pritožbi, ko sodišču očita, da zgolj s povzemanjem vsebine časopisnih člankov tožeča stranka niti s stopnjo verjetnosti ne more uspeti z dokazovanjem likvidnostnega in finančnega stanja tožene stranke oziroma njene bodoče zmožnosti poravnanja dolgov. Pritrditi je treba toženi stranki, da je pretirana zahteva sodišča, da bi morala v dokaz neresničnosti časopisnih člankov predlagati objavo odgovora oz. popravka vsebin člankov po Zakonu o medijih. Res pa je sodišče prve stopnje v sklepu o izdaji predhodne odredbe utemeljilo nevarnost za bodočo uveljavitev terjatve tudi s podatki poslovnega poročila o poslovanju tožene stranke za leto 2012, izdanega avgusta 2013, ki vsebuje mnenje pooblaščenega revizorja o izkazani višini čiste izgube za leto 2012 ter o pomanjkanju likvidnih sredstev, ki je bila tudi posledica blokade transakcijskih računov ter neuspešne prodaje družbe in predvidene dokapitalizacije s strani novega družbenika. Tožena stranka ne zanika pravilnosti teh podatkov, niti likvidnostnih težav družbe, vendar utemeljeno navaja, da je potrebno glede na zahtevo po celoviti oceni njenega finančnega stanja upoštevati tudi podatke o vrednosti nepremičnin, premičnin in zalog, ki jih vsebuje poslovno poročilo (priloga A1). Ti podatki res izkazujejo, da njihova vrednost močno presega terjatev tožeče stranke, kar torej pomeni, da je tožena stranka izpodbila trditve tožeče stranke o verjetni nevarnosti, da bi se lahko poplačala iz sredstev tožene stranke. V tej smeri tožeča stranka navede le, da je večinski del dolžnikovega premoženja obremenjen s hipotekami in se sklicuje na zemljiškoknjižne podatke za nekatere nepremičnine tožene stranke, kar pa tudi ne izkazuje, da se ne bi mogla poplačati iz neobremenjenih nepremičnin, premičnin ali drugih sredstev. Glede izboljšanja finančnega stanja tožene stranke, ki ga zatrjuje zaradi prodaje več kot pol milijona vrednih poslovnih prostorov v Srbiji in dokazuje s predložitvijo kopij prodajnih pogodb, pa je tudi prestrogo stališče sodišča, ko tem trditvam ne sledi zgolj zato, ker šteje, da so listine neupoštevne (2) ter da ni dokazan dejanski prejem kupnine. Tožeča stranka zato ni verjetno izkazala objektivne nevarnosti, da se v primeru morebitne izvršbe v prihodnosti ne bo mogla poplačati bodisi iz nepremičnin, premičnin ali drugih sredstev tožene stranke, na katera bi lahko segla z izvršbo.

9. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo in zavrnilo predlog tožnice za izdajo predhodne odredbe (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Zaradi neuspeha pritožbe je tožeča stranka dolžna toženi povrniti potrebne stroške ugovornega in pritožbenega postopka, ki so razvidni iz izreka sklepa. Stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi in Zakona o sodnih taksah.

(1) Tako večinska sodna praksa višjih sodišč ter odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 14/2010. (2) Tožene stranke ne pozove na predložitev prevoda listin po 108. členu ZPP.