Jedro

Iz določbe 34. člena ZPPSL (Ur.l. SFRJ št. 84/89), ki je enako opredeljena tudi v sedaj veljavnem ZPPSL v 45. členu (Ur.l. RS št. 67/93) izhaja nedvoumno, da pride do pretrganja zastaranja vseh tistih terjatev, ki so jih upniki pravočasno prijavili v postopku prisilne poravnave, pri čemer pretrganje velja vse do poteka roka za izplačilo, ki je določen v potrjeni prisilni poravnavi. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ta določba o pretrganju zastaranja velja le za v ugotovljene terjatve v sklepu o potrditvi prisilne postopku poravnave.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba (1. odst. in 3. odst.izreka) delno spremeni tako, da se ugotovi obstoj terjatev stečajnega upnika R. U. do stečajnega dolžnika K. p.o., K. - v stečaju v znesku 14.770,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 630,00 SIT za čas od 26.6.1990 do plačila; 3.990,00 SIT za čas od 12.5.1990 do plačila; 7.350,00 SIT za čas od 21.7.1990 do plačila; 2.800,00 SIT za čas od 21.7.1990 do plačila.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini v 9.005,00 SIT 8 dneh pod izvršbo.

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v višini 24.695,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se obstoj terjatve stečajnega upnika do stečajnega dolžnika po fakturah št. 16 z dne 18.4.1990 v znesku 630,00 SIT (po pomoti navedba 630.000,00 SIT), št. 18 z dne 44.1990 v znesku 3990,00 SIT, št. 22 z dne 13.7.1990 v znesku 7.350,00 SIT, št. 23 z dne 23.7.1990 v znesku 2.800,00 SIT, št. 29. z dne 28.9.1990 v znesku 420,00 SIT (po pomoti navedba 420.000,00 SIT), št. 31 z dne 28.9.1990 v zneseku 10.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 630,00 SIT za čas od 26.6.1990 do plačila; 3.990,00 SIT za čas od 12.5.1990 do plačila; 7.350,00 SIT za čas od 21.7.1990 do plačila; 2.800,00 SIT za čas od 21.7.1990 do plačila; 420,00 od 29.9.1990 do plačila; 10.800,00 SIT od 29.9.1990 do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati njene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje." Hkrati je tožeči stranki naložilo povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 62.272,00 SIT.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. in 3. tč. 1. odst. 353. člena ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oz. razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede tožbenega zahtevka višini 11.200,00 SIT spp pritožbeno sodišče ugotovlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pri tem je pravilno upoštevalo kot odločilno, da nad toženo stranko teče stečajni postopek. Zato je mogoče terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka napram njej uveljavljati le znotraj pravil, ki urejajo stečaj (137. člen ZPPSL Ur.l. RS, št. 67/93). Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ne more utemeljeno sodno uveljavljati zahtevka v zgoraj navedeni višini, saj ni izkazala z ustreznim napotitvenim sklepom stečajnega senata, da je bila napotena k temu (1. odst. 144. člena ZPPSL). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji glede tega dela tožbenega zahtevka tudi ni prišlo do bistvenih kršitev pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, zaradi česar je pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP).

Glede tožbenega zahtevka v višini 14.700,00 spp pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje na podlagi navedb, ki sta jih pravdni stranki podali v postopku na prvi stopnji in pravilno izvedenega dokaznega postopka.

Ob pravilnem dejanskem zaključku, da sta bili pravdni stranki v poslovnem odnosu na podlagi katerega je tožeča stranka izročila toženi stranki različno blago, ki ji ga je zaračunala z štirimi različnimi računi, pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je terjatev iz teh računov zastarana. Nad toženo stranko je namreč pred začetkom stečajnega postopka tekel postopek prisilne poravnave, ki se je končal s sklenitvijo prisilne poravnave, kar je bilo potrjeno s sklepom Temeljnega sodišča v Novem mestu, enota v Novem mestu opr. št. St 7/95 z dne 12.6.1991. Dejstvo je, da je v tem postopku tožeča stranka priglasila svoje terjatve, ki so predmet tega dela tožbenega zahtevka (A3). Po določbi 34. člena takrat veljavnega ZPPSL (Ur.l. SFRJ št. 84/89) je s priglasitvijo teh terjatev v postopku prisilne poravnave prišlo do pretrganja zastaranja. Po isti določbi se zastaranje pretrga do poteka roka za izplačilo, ki je določen v potrjeni prisilni poravnavi. Iz navedene določbe ZPPSL, ki je enako opredeljena tudi v sedaj veljavnem ZPPSL v 45. členu (Ur.l. RS št. 67/93), izhaja nedvoumno, da pride do pretrganja zastaranja vseh tistih terjatev, ki so jih upniki pravočasno prijavili v postopku prisilne poravnave, pri čemer pretrganje velja vse do poteka roka za izplačilo, ki je določen v potrjeni prisilni poravnavi. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ta določba o pretrganju zastaranja velja le za terjatvev ugotovljene v sklepu o potrditvi prisilne postopku poravnave. Iz sklepa o potrjeni prisilni poravnavi opr. št. St 7/90 z dne 12.6.1991 je razvidno, da je bil določen triletni rok za izplačilo terjatev, torej je bilo zastaranje spornih terjatve pretrgano do 12.6.1994. ZOR v 1. odst. 392. člena določa, da po pretrganju zastaranje začne znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok. Zaradi navedenega je zastaranje vtoževanih terjatev začelo teči šele 12.6.1994, kar pomeni, da v času prijave v stečajnem postopku (dne 28.12.1994 - C1) terjatve niso bile zastarane, saj za tovrstne terjatve velja triletni zastaralni rok (1. odst. 374. člen ZOR). Ob pravilni uporabi materialnega prava na dejansko stanje, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je pritožbeno sodišče zaključilo, da je tožbeni zahtevek v tem obsegu utemeljen, zaradi česar je delno spremenilo izpodbijano sodbo kot je razvidno iz izreka (4. točka 373. člena ZPP). Tožena stranka namreč ni oporekala, da z vtoževanimi računi zaračunanega blaga ni prejela niti ni osporavala višine računov. S prejemom blaga pa je nastopila njena obveznost blago plačati.

Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 2. odst. 166. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Tožeči stranki je priznalo naslednje v stroškovniku opredeljene stroške: - stroški po odvetniški tarifi, za sestavo tožbe 100 točk, dveh pripravljalnih vlog po 75 točk vsaka (150 točk) in za pristope na naroke, dne 17.10.1995 25 točk, dne 21.11.1995 50 točk in dne 9.10.1998 50 točk, skupaj 125 točk, torej vse skupaj 375 točk po 87,40 SIT (32.775,00 SIT) ter - stroški prihoda na sodišče v višini 6.600,00 SIT, stroški sodne takse za tožbo 3.600,00 SIT, za sodbo 6.600,00 SIT, pritožbo z dne 22.11.1995 13.200,00 SIT, kar skupaj znese 30.000,00 SIT. Toženi stranki je priznalo tiste stroške, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje v skupni višini 62.775,00 SIT, saj je upoštevalo vse stroške, ki jih je zaznamovala.

Pri odmeri stroškov obeh strank je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela v obsegu 57% (1. odst. 154. člen ZPP), zaradi česar ji je priznalo 35.782,00 SIT pravdnih stroškov. Uspeh tožene stranka je bil 43%, zaradi česar ji gredo stroški v višini 26.777,00. Po pobotu zgoraj navedenih zneskov mora tožena stranka plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 8.507,00 SIT.

O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi zgoraj citiranih določb ZPP. Tožeči stranki je priznalo stroške za sestavo pritožbe po odvetniški tarifi 125 točk po 87,40 SIT, kar je 10.925,00 SIT in stroške za sodno takso za pritožbo za 32.400,00 SIT.

Ob upoštevanju pritožnikovega uspeha (57%) je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki njene pritožbene stroške v višini 24.695,00 SIT.