Jedro

Sklepčnost tožbe se presoja izključno na podlagi tožbenih trditev in ni odvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke. Ugovor tožene stranke, da preizkus izračuna stroškov po posameznih postavkah ni mogoč, bi zato lahko vplival le na utemeljenost tožbenega zahtevka kot posledico dokaznega postopka in ne na sklepčnost tožbe.

Določbo 197. člena OZ je mogoče uporabiti ne glede na to, ali je stranka vedela, da plačuje tuj dolg, ali ne. Zmota plačnika torej ni predpostavka za povračilo na tej zakonski podlagi.

V obravnavani zadevi materialno pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku predstavlja 197. člen OZ. Zato vprašanji izstavitve in prejema računov za odločitev nista pomembni, niti za vprašanje teka zakonskih zamudnih obresti. Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Nepoštenost se ne domneva, ampak jo je potrebno izrecno zatrjevati in dokazovati.

Izrek

I. Pritožbi proti izpodbijani I. točki izreka se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu delno spremeni tako, da se zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih tam navedenih zneskov (v skupnem seštevku 5.354,74 EUR) za čas do 15. 10. 2008, zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu I. točke izreka ter v izpodbijani III. točki izreka potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbena dejanja

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razsodilo: „I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 83257/2008 z dne 17.10.2008 ostane v veljavi v 1. točki izreka: - za znesek 315,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.05.2007 dalje do plačila (račun št. 37504-6626650), - za znesek 335,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29.06.2007 dalje do plačila (račun št. 37504-6726614), - za znesek 465,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 02.08.2007 dalje do plačila (račun št. 37504-6907312), - za znesek 376,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28.08.2007 dalje do plačila (račun št. 37504-6973822), - za znesek 321,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.09.2007 dalje do plačila (račun št. 37504-7040991), - za znesek 353,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29.10.2007 dalje do plačila (račun št. 37504-7112179), - za znesek 341,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.11.2007 dalje do plačila (račun št. 37504-7185509), - za znesek 429,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29.12.2007 dalje do plačila (račun št. 37504-7261077), - za znesek 375,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29.01.2008 dalje do plačila (račun št. 37504-7340504), - za znesek 474,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 04.03.2008 dalje do plačila (račun št. 37504-7437461), - za znesek 438,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.03.2008 dalje do plačila (račun št. 37504-7507867), - za znesek 74,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29.04.2008 dalje do plačila (račun št. 37504-7578547), - za znesek 496,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 01.06.2008 dalje do plačila (račun št. 37504-7661525), - za znesek 558,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29.06.2008 dalje do plačila (račun št. 37504-7739404), ter v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 83,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po prejemu sklepa o izvršbi.

II. V preostalem delu (za znesek 3.136,69 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilne stroške v znesku 48,76 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) se navedeni sklep o izvršbi razveljavi in se tožbeni zahtevek v presežku zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.442,32 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Proti I. in III. točki te sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, s stroškovno posledico, podredno pa, da izpodbijano sodno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Dosedanji postopek

5. Tožeča stranka je kot upravnik s tožbo od tožene stranke kot lastnika poslovnih prostorov in parkirnih mest zahtevala plačilo stroškov upravljanja in obratovanja v znesku 8.491,70 EUR s pripadki za obdobje od maja 2007 do vključno junija 2008. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi prvič odločilo s sodbo XII Pg 1332/2009 z dne 7. 6. 2011. Takrat je razveljavilo sklep o izvršbi VL 83257/2008 z dne 17. 10. 2008 v I. in III. odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zoper toženo stranko v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožeče stranke to sodbo s sklepom I Cpg 1196/2011 z dne 28. 8. 2012 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pojasnilo je, da je upravnik ob izostanku pogodbene podlage za izterjavo obratovalnih stroškov (ne pa tudi stroškov upravljanja) aktivno legitimiran na podlagi 197. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), če jih je pred tem poravnal iz lastnih sredstev. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj ugotovi, ali je tožeča stranka vtoževane obratovalne stroške pravilno obračunala ter naj presodi, ali je njen zahtevek utemeljen tudi po višini.

6. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje po izvedbi dokaza z izvedencem finančne stroke ugotovilo, da je bila tožena stranka obogatena za znesek 5.354,74 EUR. Za tolikšen znesek je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, v preostalem delu pa ga je zavrnilo.

Odgovor na pritožbene navedbe Absolutne bistvene kršitve postopka

7. Sodba mora vsebovati razloge o dejstvih, ki jih sodišče šteje za pravno relevantna in za dokazana. To pomeni, da se je sodišče dolžno opredeliti le do dokazov, ki so za konkretno odločitev bistveni (prim. 324. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Zato sodišče prve stopnje s tem, ko se ni opredeljevalo do dokazov, ki za to zadevo niso bili odločilnega pomena, ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka. Zakaj je določene dokazne predloge zavrnilo, pa je ustrezno pojasnilo v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (prim. 287. člen ZPP). Ocenilo jih je kot nepotrebne z argumentacijo, da je že na podlagi listinskih dokazov lahko odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tako ne gre za nepopolno, površno ali pavšalno obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov, ki bi ogrožala pravico do pritožbe(1). Pritožbena graja, ki meri na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člen ZPP, zato ni utemeljena.

8. Utemeljen ni niti pritožbeni očitek protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Za tovrstno kršitev gre tedaj, ko sodišče nepravilno prenese določen podatek iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo. Sodišče prve stopnje naj bi po mnenju pritožnika protispisno ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je tožena stranka lastnica dveh poslovnih prostorov in treh garaž. Opozarja, da je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje navedla, da je tožena stranka lastnica enega poslovnega prostora in treh parkirnih mest. Torej plačila do konca prvega naroka za glavno obravnavo v zvezi z drugim poslovnim prostorom (št. 55411) ni uveljavljala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka je že od vložitve tožbe zahtevala plačilo zneska v višini 8.491,70 EUR. Torej je zahtevala plačilo stroškov tudi v zvezi s tem drugim poslovnim prostorom. Drži pa, da je šele na poziv sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva na prvem naroku za glavno obravnavo v naslednji pripravljalni vlogi natančno pojasnila, da plačilo stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja uveljavlja tudi za poslovni prostor št. 55411. Brez tega bi bila tožba v tistem delu, s katerim je tožeča stranka iztoževala stroške, ki odpadejo na ta poslovni prostor, nepopolna (prim. prvi odstavek 180. člena ZPP). Odprava pomanjkljivosti v zvezi z nepopolno tožbo (108. člen ZPP) pa ni podvržena prekluziji.

Sklepčnost tožbe

9. Pritožnik neutemeljeno vztraja pri ugovoru nesklepčnosti tožbe. Tožeča stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2010 (l. št. 27 do 30) pojasnila, da je bila tožena stranka lastnica poslovnih prostorov in garaž, ki jih je upravljala tožeča stranka. Navedla je, da je za toženo stranko založila stroške, ki so predmet tožbenega zahtevka, ter pojasnila, kakšni so ključi delitve stroškov po posameznih postavkah.(2) Vrhovno sodišče RS je v dveh primerljivih zadevah med istima pravdnima strankama že zavzelo stališče, da takšne navedbe tožeče stranke za sklepčnost tožbe zadoščajo. Ta se namreč presoja izključno na podlagi tožbenih trditev in ni odvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke. Ugovor tožene stranke, da preizkus izračuna stroškov po posameznih postavkah ni mogoč, bi zato lahko vplival le na utemeljenost tožbenega zahtevka kot posledico dokaznega postopka in ne na sklepčnost tožbe.(3) Verzija

10. Sodišče prve stopnje je kot materialno pravno podlago za (delno) ugoditev tožbenemu zahtevku pravilno uporabilo določbo 197. člena OZ (izdatek za drugega). Vztrajanje pritožnika, da ta določba za konkretni primer ni uporabna, ni utemeljeno. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v razveljavitvenem sklepu I Cpg 1196/2011, je upravnik ob izostanku pogodbene podlage za izterjavo obratovalnih stroškov aktivno legitimiran, če jih je pred tem poravnal iz lastnih sredstev.(4) Določbo 197. člena OZ pa je mogoče uporabiti ne glede na to, ali je stranka vedela, da plačuje tuj dolg, ali ne.(5) Zmota plačnika torej ni predpostavka za povračilo na tej zakonski podlagi, kot to zmotno meni pritožnik. Odločilno pa je, da je tožeča stranka plačala dolg iz svojih lastnih sredstev ter da je plačala obveznost, ki je zakonsko predpisana. Ti dve predpostavki sta v obravnavanem primeru podani.

11. Pritožnik neutemeljeno navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov glede lastništva sredstev na transakcijskem računu tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je smiselno zavzelo stališče, da je tožeča stranka obratovalne stroške plačala iz lastnih sredstev ter pojasnilo, v kakšni višini, kot je to ugotovil tudi izvedenec. Tožena stranka je v pripombah na izvedensko mnenje sicer zahtevala, naj izvedenec pojasni, na čem utemeljuje zaključek, da je tožeča stranka plačila računov zalagala iz lastnih sredstev glede na to, da so bila plačila pogosto izvedena za več računov skupaj. Izvedenec pa je v dopolnitvi mnenja z dne 14. 1. 2014 (l. št. 109 in nasl.) na to vprašanje zadovoljivo odgovoril. Med drugim je pojasnil, da se stroški obratovanja in vzdrževanja lastnikom prostorov zaračunavajo na podlagi plačanih računov upravnika dobaviteljem, kar pomeni, da ta sredstva zalaga upravnik. Četudi je šlo za zbirni račun tožeče stranke, ne drži, da so na njem sredstva etažnih lastnikov, temveč gre za sredstva upravnika, ki je s predpisanim namenom omejen le pri njihovi porabi. Navedene ugotovitve tako zadostujejo za presojo, da je tožeča stranka vtoževane stroške založila iz lastnih sredstev, saj jih je plačala iz lastnega transakcijskega računa.

12. Skladno s 197. členom OZ v zvezi s 190. členom OZ je v razmerju med plačnikom in resničnim dolžnikom verzijski zahtevek mogoč v primeru, da je bila plačana obveznost, ki bi jo bil resnični dolžnik dolžan izpolniti po zakonu. Ker etažni lastnik na podlagi 115. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)(6) nosi obveznost na skupnih delih sorazmerno njegovemu solastnemu delu, je plačilo stroškov v zvezi z obratovanjem zakonska dolžnost tožene stranke.

Višina obogatitve in ključ delitve stroškov

13. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o obogatitvi tožene stranke. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da je poravnavala račune dobaviteljem blaga in izvajalcem storitev namesto tožene stranke kot lastnika poslovnih prostorov in parkirnih mest v poslovni stavbi. Glede na že obrazloženo je dokazala, da je te stroške plačala iz lastnih sredstev. To zadostuje za presojo, da je bila s plačili predmetnih računov prikrajšana, tožena stranka pa obogatena. Ker so etažni lastniki dolžni kriti stroške iz skupnih delov zgradbe sorazmerno z njihovim solastniškim deležem (115. člen SPZ), je posamezni etažni lastnik dolžan izpolnjevati zakonsko obveznost neodvisno od tega, ali je določeno storitev dejansko uporabljal ali ne. Obogatitev tožene stranke je izkazana že s tem, da je imela opravljene dobave in storitve možnost koristiti. Tožena stranka je res nasprotovala potrebnosti določenih vtoževanih stroškov ter opozarjala na podvajanje nekaterih postavk, vendar se ti stroški nanašajo na storitve iz X. člena Pogodbe o upravljanju. Teh tožeča stranka ni uveljavljala na verzijski podlagi, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na te stroške, zato na izpodbijani del odločitve nimajo nobenega vpliva.

14. Pritožnik sodišču prve stopnje očita tudi, da ni upoštevalo vsebinskih ugovorov tožene stranke, da so v objektu nastali posamezni novi deli, da so se spremenili deleži in razmerja med posameznimi in skupnimi deli ter da veljaven elaborat etažne lastnine ni bil izdelan. Te navedbe pa so bile prepavšalne, da bi terjale odgovor sodišča prve stopnje, saj tožena stranka ni pojasnila niti, kakšen solastniški delež naj bi sama imela. Nekonkretizirane ugotovitve izvedenca v drugi pravdni zadevi pa za odločitev v tem primeru niso uporabne, zato se sodišču prve stopnje tudi do teh trditev ni bilo treba opredeliti.

15. Pritožnik navaja, da tožeča stranka v odsotnosti pogodbe o medsebojnih razmerjih ni izkazala podlage za delitev različnih stroškov po različnih ključih. Meni, da tožeča stranka ključev ne bi smela določati povsem samovoljno, temveč skladno s 115. člen SPZ. Tožeča stranka je v v prvi pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2010 (l. št. 28 do 29) pojasnila, katere ključe delitve je uporabila ter parametre za uporabo posameznega ključa. V drugi pripravljalni vlogi z dne 31. 1. 2011 (l. št. 49 in 50) pa je odgovorila na ugovorne navedbe tožene stranke ter obrazložila, da je stroške delila skladno z zakonom po solastniškem deležu, kar pomeni po bruto oziroma neto površini, ali po porabi glede na števec, kar narekuje pravičnost.(7) Ključ delitve je tako pojasnila konkretno, razumno in preverljivo. Stroške je delila na podlagi 115. člena SPZ oziroma glede na dejansko porabo. S tem je ustrezno obrazložila podlago obračunavanja stroškov, tej podlagi pa tožena stranka ni obrazloženo nasprotovala. Konkretizirano namreč ni ugovarjala ne solastniškemu deležu, ki ga je tožeča stranka uporabila za obračun, niti ni zatrjevala, da bi ji šla delitev po dejanski porabi kakorkoli v škodo. Pritožbene navedbe zato niti v tem delu niso utemeljene.

Zakonske zamudne obresti

16. Račun ni podlaga za nastanek obveznosti. V obravnavani zadevi materialno pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku predstavlja 197. člen OZ. Zato vprašanji izstavitve in prejema računov za odločitev nista pomembni, niti za vprašanje teka zakonskih zamudnih obresti. Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. člen OZ). Nepoštenost pa se ne domneva, ampak jo je potrebno izrecno zatrjevati in dokazovati.(8) Ker tožeča stranka nepoštenosti tožene stranke ni zatrjevala, ji pripadajo zakonske zamudne obresti šele od vložitve tožbe oziroma v konkretnem primeru od vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine dalje. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ni pravilna, zato jo je pritožbeno sodišče spremenilo tako, da je priznalo zakonske zamudne obresti od posameznih vtoževanih zneskov v skupni vrednosti 5.354,74 EUR šele od 15. 10. 2008 dalje.

Sklepno

17. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremenilo tako, kot izhaja iz prvega odstavka I. točke izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Ker pa pritožbeno sodišče ni zasledilo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je v preostalem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu I. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pravdnih stroških je odvisna od odločitve v glavni stvari. Ker je pritožbeno sodišče le delno spremenilo prvostopenjsko odločitev, in to le glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti, ta sprememba na odločitev o priznanih pravdnih stroških ne more imeti vpliva. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo proti odločitvi o pravdnih stroških (III. točka izreka) in tudi v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

19. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le glede dela zakonskih zamudnih obresti, to je glede dela stranske terjatve, ki ni odločilna za določanje vrednosti spornega predmeta (prim. prvi odstavek 39. člena ZPP), sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št.(1): Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 720/2003 z dne 13. 4. 2005. Op. št. (2): Po bruto površini, po neto površini, na podlagi stanja števca oziroma po številu enot. Op. št. (3): Sodbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 13/2012 z dne 15. 4. 2014 ter III Ips 5/2012 z dne 15. 4. 2014. Op. št. (4): Tako Pravno mnenje, občna seja VSS, 18. 12. 2001 in sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 126/2001 z dne 24. 5. 2001 ter večinska sodna praksa višjih sodišč, npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1143/2012, sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3636/2012, sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 258/2013, VSL Sodba I Cp 1206/2003 in druge.

Op. št. (5): Prim. Polajnar Pavčnik, v: Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 57 ter Plavšak in Vrenčur v: Plavšak in drugi, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 684, 685; sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3172/2009 z dne 18. 11. 2009. Op. št. (6): Pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih so sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače. Op. št. (7): Tožeča stranka povračila stroškov v delu, ki jih je obračunavala na enoto (čiščenje garaž oziroma parkirnih prostorov ter vodenje rezervnega sklada), ni vtoževala na verzijski podlagi (glej 4. pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 7. 11. 2012 in predzadnji odstavek na 8. strani obrazložitve izpodbijane sodbe).

Op. št. (8): Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 25/1993 z dne 22. 4. 1993 in III Ips 1/2001 z dne 5. 7. 2001.