Jedro

Nesreča pri delu se je zgodila spornega dne, ko se je tožnik med interventnim odpravljanjem okvare v vodovodnem omrežju za sodelavcem spustil v jamo, ki je bila izkopana z bagrom približno 3 metre globoko in 2 metra široko, nato pa so se med opravljanjem ogleda v jami porušile zemeljske plasti tako, da je tožnika zasulo do prsnega koša, zasut pa je ostal 10 do 15 minut, dokler ga niso izkopali in izvlekli iz jame. Tožnik ni imel s strani tožene stranke navodil za varno delo v izkopih, saj mu je skupinovodja odredil, naj gre v jamo, pogleda za material in pripravi teren za popravilo. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je tožena stranka krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo v navedenem škodnem dogodku, ker ni sprejela in izvajala vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu.

Izrek

I. Pritožbi prvotožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v II. točki delno spremeni tako, da se odškodnina, ki jo je prvotožena stranka dolžna plačati tožniku zniža za 7.500,00 EUR, tako da je prvotožena stranka dolžna plačati tožniku 15.980,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2015 dalje do plačila, v presežku (za 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2015 dalje do plačila) pa se tožbeni zahtevek zavrne; - v I. oziroma II. točki izreka delno razveljavi v delu odločitve, ki se nanaša obveznost prvotožene stranke, da tožniku povrne iz naslova izgubljenega zaslužka 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2015 dalje do plačila, ter v IV. in V. točki izreka razveljavi odločitev o stroških postopka, ki jih je dolžna povrniti tožniku prvotožena stranka, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni nerazdelno plačati tožniku 37.690,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Dalje je odločilo, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožniku 23.480,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu: 1. da sta prvotožena in drugotožena stranka nerazdelno dolžni tožniku plačati 3.604,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2015 dalje do plačila in 2. da je drugotožena stranka dolžna plačati 23.480,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2015 dalje do plačila (III. točka izreka). Dalje je odločilo, da sta prvotožena stranka in drugotožena stranka nerazdelno dolžni povrniti tožniku stroške postopka v višini 3.368,72 EUR, v primeru zamude s skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti (IV. točka izreka). Prvotoženi in drugotoženi stranki je naložilo še, da sta nerazdelno dolžni povrniti za tožnika stroške postopka v višini 5.000,40 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo (njen ugodilni del) vlaga pritožbo prvotožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugotovi soodgovornost tožnika za nastanek poškodbe ter posledično zniža višina odškodnine oziroma se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ker je tožnik že dobil povrnjeno pravično denarno odškodnino. Meni, da sodišče prve stopnje ne glede na vse očitke v zvezi z zagotavljanjem varstva in zdravja pri delu pri toženi stranki ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da so zaslišane priče izpovedale, da je delovodja A.A., preden je zapustil delovišče, delavcem naročil, da v času njegove odsotnosti v jamo ne smejo vstopati. Meni, da ji zato ni mogoče očitati, da ni poskrbela za nadzor, saj je na ta način delovodja delavcem pred odhodom z delovišča (zaradi nujnih neodložljivih obveznosti nabave materiala) dal navodila za nadaljnje delo. Trdi, da jih tožnik ni upošteval in je šel v jamo kljub drugačnemu navodilu, zato je po njenem mnenju vsaj soodgovoren za nastalo poškodbo. Meni, da nepotrjeno dejstvo, da naj bi priče-delavci pri prvotoženi stranki pred zaslišanjem na sodišču prebrali tožnikovo izjavo in o njej povedali svoje mnenje, ne omaje njihove verodostojnosti. Nasprotuje prisojeni višini odškodnine. Po njenem mnenju je dosojena odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih in duševnih bolečin previsoka glede na priloženo medicinsko dokumentacijo, vrsto poškodbe in upoštevno aktualno sodno prakso. Nasprotuje ugotovitvi izvedenca medicinske stroke B.B., ki jo je povzelo sodišče prve stopnje, da je tožnik zaradi škodnega dogodka utrpel zelo resne duševne motnje, ki jih prej ni izkazoval. Navaja, da je bil za ugotavljanje duševnih motenj in drugih psihičnih posledic škodnega dogodka postavljen izvedenec za psihiatrijo C.C., ki je ugotovil, da trajnih posledic na duševnem področju pri tožniku ni, niti v prihodnje niso pričakovane. Navaja, da je bila pri tožniku ugotovljena posttravmatska stresna motnja kot posledica škodnega dogodka, vendar je po mnenju izvedenca pričakovati ozdravljenje. Sklicuje se tudi na mnenje izvedenca o tem, da dogodki v letu 2014 (poskus samomora) niso povezani z nesrečo pri delu, ampak s tožnikovim bivanjem v zaporu, zaradi česar ni podan obstoj vzročne zveze. Opozarja tudi na tožnikovo samovoljno prenehanje psihiatrične obravnave v letu 2015, kar tudi pomeni pretrganje vzročne zveze s škodnim dogodkom. Dosojena odškodnina zaradi strahu, ki ga je trpel tožnik, je po njenem prepričanju pretirana in neskladna s sodno prakso. Trdi, da je bil primarni strah le hipen, kasnejši sekundarni strah glede izida zdravljenja pa se je po postavljeni diagnozi polegel. V zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti tožnika soglaša z ugotovitvami sodišča, da je iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca C.C. razvidno, da so psihične motnje pri tožniku v izzvenevanju in tako ni trajnih posledic na duševnem področju. Dalje povzema ugotovitve izvedenca B.B. glede dokončnosti stanja po poškodbah tožnika, bodočih bolečinah, mogoči artrozi ter nepovezanosti nižje količine semen v semenski tekočini s škodnim dogodkom. Meni, da s strani izvedenca ugotovljeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika ne opravičuje dosojene višine odškodnine. Navaja, da je skaženost sodišče upoštevalo dvakrat, in sicer v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (anatomska posledice tožnika kot brazgotine kože) in tudi pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Trdi, da je odškodnina previsoka, saj je treba pri tej obliki škode izkazati posebno hudo duševno stisko zaradi brazgotin, ki je tožnik ni posebej opredelil. Sklicuje se na judikat Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 129/2006. V zvezi s plačilom izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku prisodilo zahtevani znesek 18.000,00 EUR zaradi nezmožnosti sodelovanja na speedway tekmovanjih v celoti, ne da bi upoštevalo navedbe toženih strank. Trdi, da ni upoštevalo, da je tožnik v letu 2013 še naprej tekmoval in se na speedway tekmi celo poškodoval. Navaja, da iz navedene spisovne dokumentacije ne izhaja neposredna neprekinjena vzročna zveza med poškodbo, za katero je bila odgovorna prvotožena stranka, in izgubo zaslužka tekmovanj v speedwayu. Trdi, da je tožnik aktivno sodeloval na tekmah v letu 2013 kot profesionalni športnik, sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo dohodka iz tega naslova. Meni, da v spis vloženi dokazi o poškodbi na speedway tekmi izpodbijajo navedbe tožnika o tem, da se ni mogel aktivno udeleževati tekmovanj. Navaja, da se je tožnik na tekmovanjih ponesrečil in zato prenehal tekmovati.

3. Pritožba prvotožene stranke je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev kot neutemeljeno in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zoper izpodbijano sodbo tudi drugotožena stranka vložila pritožbo, vendar pa jo je sodišče prve stopnje pravilno štelo za umaknjeno, saj drugotožena stranka ni plačala sodne takse niti ob vložitvi pritožbe niti v roku, ki ji ga je v nalogu določilo sodišče (sklep opr. št. Pd 12/2015 z dne 16. 8. 2017). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločalo le o pritožbi prvotožene stranke.

5. Pritožba prvotožene stranke je delno utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o odškodnini zaradi nesreče pri delu na podlagi določb prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR) ter prvega in drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. – OZ). Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bil tožnik zaposlen pri prvotoženi stranki na delovnem mestu monter za določen čas od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2010, od 1. 1. 2011 dalje pa za nedoločen čas; - da se je nesreča pri delu zgodila 26. 11. 2010, in sicer se je tožnik med interventnim odpravljanjem okvare v vodovodnem omrežju za sodelavcem D.D. spustil v jamo, ki je bila izkopana z bagrom približno 3 metre globoko in 2 metra široko, nato pa so se med opravljanjem ogleda v jami porušile zemeljske plasti tako, da je tožnika zasulo do prsnega koša, zasut pa je ostal 10 do 15 minut, dokler ga niso izkopali in izvlekli iz jame: - da tožnik ni imel s strani tožene stranke navodil za varno delo v izkopih, saj mu je skupinovodja A.A. odredil, naj gre v jamo, pogleda za material in pripravi teren za popravilo.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih popolno in pravilno ugotovljenih odločilnih dejstev zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je tožena stranka krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo v navedenem škodnem dogodku, ker ni sprejela in izvajala vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, skladno s 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl. – ZVZD) in 12.3. točko Uredbe 83/05: - saj bi morala oceniti notranji kot zemljine in zagotoviti, da bo izkop izveden skladno s tem ter šele nato dovoliti tožniku vstop v izkop, oziroma bi morala v primeru, da bi se odločila za zavarovanje z opažem za razpiranje bočnih strani izkopa, opaž zagotoviti pravočasno, tj. ob samem načrtovanju potrebnega kadra in delovne opreme, - ker ni izvajala ustreznega nadzora nad opravljanjem dela, ni ustrezno vodila dela in ni v zadostni meri izdajala opozoril za varno delo, saj je bila dolžna zagotoviti, da se vodja del ves čas nahaja na delovišču oziroma bi ob njegovem odhodu morala imenovati osebo, ki bi ga nadomestila, za kar pa ni poskrbela, saj vodja A.A. ob izvajanju izkopa ni bil ves čas fizično prisoten, - da tožnika ni ustrezno teoretično in praktično usposobila za delo, pri katerem se je poškodoval, saj je prekoračila predpisani rok dveh let za ponovni preizkus teoretične in praktične usposobljenosti tožnika za delo, - ob spremembi v delovnem procesu, ki povzroči spremembo varnosti (vodovodne cevi so bile na konkretnem območju ceste na globini dveh metrov, sicer pa na globini le do enega metra) ni ponovno na delovnem mestu preverila, ali tožnik obvlada varne metode dela, - da tožnik glede na opuščeni nadzor za zagotavljanje varnosti in nadzor nad opravljanjem dela s strani tožene stranke (pri čemer tudi ni bil ustrezno praktično in teoretično usposobljen za delo) ni mogel in moral pričakovati, da lahko pride do zrušitve zemeljskih plasti nadenj oziroma ni ravnal neskrbno s tem, ko se je za sodelavcem D.D. spustil v jamo, zaradi česar je tožena stranka za škodni dogodek v celoti sama krivdno odgovorna.

9. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna za nesrečo pri delu. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ni v zadostni meri upoštevalo, da so priče izpovedale, da je delovodja A.A. naročil delavcem, naj ne vstopajo v jamo. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu E.E. izhaja, da prvotožena stranka ni sprejela in izvajala vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, saj bi ob tem, ko je spoznala, da bo v konkretnem primeru potreben izkop v globino več kot 100 cm, morala obvezno izvajati varnostne ukrepe pri izkopih, ki preprečujejo zrušitev zemljin - torej oceniti notranji kot zemljine in zagotoviti, da bo izkop izveden skladno s potrebami, ter šele nato dovoliti delavcem v izkopano jamo, če pa bi se odločila za varovanje z opažem za razpiranje bočnih strani izkopa, bi morala to zagotoviti pravočasno, to je ob samem načrtovanju potrebnega kadra in delovne opreme (stran 7 izvedenskega mnenja z dne 25. 1. 2016). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da delo ni bilo organizirano na ustrezen in primeren način, saj navedenega prvotožena stranka ni (pravočasno) storila. Pritožbeno sodišče kot odgovor na navedene pritožbene trditve še dodaja, da tudi če bi delovodja A.A. delavcem (tudi tožniku) dejal, naj ne vstopajo v jamo v času njegove odsotnosti, to ne bi vplivalo na dejstvo, da je tožena stranka ravnala protipravno že s tem, da ni že ob samem načrtovanju izkopa izvajala varnostnih ukrepov, ki preprečujejo zrušitev zemljin. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca za varstvo pri delu v zvezi s tem, da tožnik ni bil ustrezno teoretično in praktično usposobljen za delo, pri katerem se je poškodoval. Temu pritožba niti ne nasprotuje. Glede na ugotovitev, da tožnik ni imel predhodnih navodil za varno delo v izkopih, in v povezavi z dejstvom, da tožena stranka ni na ustrezno varen način načrtovala izkopa, ki bi preprečil zrušitev zemljin, bi morala tožena stranka poskrbeti za stalen nadzor s strani delovodje oziroma od njega imenovanega delavca. Ni mogoče slediti zatrjevanju tožene stranke, da je nabava materiala s strani delovodje tako nujno in neodložljivo opravilo, ki bi imelo prednost pred stalnim nadzorom na delovišču z namenom zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu delavcev. Kot je bilo že pojasnjeno, pa bi morala tožena stranka že pred samim izkopom zagotoviti material za preprečitev zrušitve zemljin ali drugače organizirati sam izkop, da bi lahko izključila svojo krivdno odgovornost za škodni dogodek.

10. Neutemeljena je pritožbena graja sodišču prve stopnje, da glede na vse ugotovljeno tožnik ni soprispeval k nastanku škode. Ni nepomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prvi šel v izkopano jamo tožnikov sodelavec D.D., ki je bil pri toženi stranki zaposlen dlje časa in je bil tudi sicer starejši kot tožnik, ki je bil v času nesreče pri delu star šele 18 let in je pri toženi stranki delo opravljal manj kot dva meseca. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi tožnika in prič je prepričljiva, tako da pritožbeno sodišče v zvezi z njo nima pomislekov. Tožena stranka ji neutemeljeno nasprotuje. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved stranke ali priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne izpovedi mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnika in ne na izpovedi prič D.D., F.F. in A.A. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da pritožba zmotno meni, da je sodišče prve stopnje štelo navedene priče v zvezi s pravnorelevantnim dejstvom, ali je priča A.A. dal navodilo, da ne smejo v jamo, za neverodostojne samo na podlagi dejstva, da so prebrali tožnikovo izjavo in o njej debatirali. Dokazna ocena temelji tudi na izvedenskem mnenju in drugih listinskih dokazih ter siceršnji večji prepričljivosti tožnikove izpovedi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna za nastalo škodo, tožnik pa k njenemu nastanku ni soprispeval. Pritožbeno sodišče dodaja, da ob organizaciji dela, ki ni upoštevala varnostnih ukrepov ob izkopih jam, ob nezadostni poučenosti tožnika o varnem delu in njegovi siceršnji mladosti in neizkušenosti, nezadostnem nadzoru nad deloviščem ter dokazanem predhodnem spustu starejšega delavca v jamo ni mogoč sklep, da bi bil tožnik v tolikšni meri neskrben, da bi mu bilo mogoče očitati krivdo (huda malomarnost). Ob podani krivdi tožene stranke, protipravnosti njenega ravnanja ter vzročni zvezi med njenimi opustitvami in nastalo škodo, je pravilna ugotovitev, da je podan temelj odškodninske odgovornosti prvotožene stranke.

11. Prvotožena stranka nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 40.000,00 EUR, zaradi duševnih bolečin zaradi strahu v višini 7.000,00 EUR, zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 58.000,00 EUR, zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti pa v višini 7.000,00 EUR. Skupna odmerjena odškodnina je tako znašala 112.000,00 EUR, kar je 106-kratnik povprečne neto plače, ob tem pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bilo tožniku že plačanih iz naslova nematerialne škode 68.738,00 EUR in iz naslova izgube na osebnem dohodku 1.866,22 EUR (revaloriziran znesek znaša 70.604,22 EUR). Toženima strankama je naložilo še povračilo tožnikovih prevoznih stroškov v višini 1.775,96 EUR in izgubljenega zaslužka v višini 18.000,00 EUR.

12. Pritožba nasprotuje odmerjeni odškodnini za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ker tožnikove psihične motnje niso trajne in ker med njegovimi psihičnimi motnjami v letu 2015 in škodnim dogodkom naj ne bi bilo vzročne zveze. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je šlo pri tožniku za začasno posttravmatsko stresno motnjo, ki nima več trajnih posledic na tožnikovi psihi, vendar pa se v okviru nepremoženjske škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upošteva prav take, to je začasne bolečine in omejitve oziroma nevšečnosti v življenju oškodovanca, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno ovrednotilo. Ker tožena stranka sicer ni konkretno nasprotovala s strani sodišča prve stopnje ugotovljenim telesnim bolečinam in nevšečnostim med zdravljenjem, ki jih je trpel tožnik, niti ni navajala sodne prakse, s katero bi utemeljevala odškodnino v nižjem znesku, je bilo na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pri odmeri odškodnine za to vrsto nematerialne škode pravilno uporabljeno.

13. Prav tako ni utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na odmerjeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je v okviru ugotavljanja te oblike škode na podlagi izvedenskega mnenja B.B. ugotovilo trajne anatomske, funkcionalne in kozmetične posledice škodnega dogodka, ki jih je natančno opisalo v 30. točki obrazložitve. Prvotožena stranka tem ugotovitvam v pritožbi ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje je že upoštevalo, da so psihične motnje pri tožniku v izzvenevanju in da nima trajnih posledic na duševnem področju. Ob ugotovitvah, da je trajna anatomska posledica okvara ishiadičnega živca v predelu desne križnice, da so funkcionalne posledice pri tožniku zmanjšana gibljivost desnega kolka za 25 odstotkov, desnega skočnega sklepa za 35 odstotkov, desnega nožnega palca za 43 odstotkov, nožnih tročlenih prstov za 25 odstotkov, da je groba moč stegenskih mišic zmanjšana za 10 % in desnih golenskih za 55 %, da ima tožnik funkcionalno posledico v obliki zmanjšane občutljivosti vseh brazgotin na dotik ter popolno neobčutljivost dela sedala, da je doživljenjsko nepovratno okvarjena funkcija dela desnega ishiatičnega živca, je prisojena odškodnina za to obliko škode pravična denarna odškodnina in skladna z OZ ter sodno prakso. Tožena stranka tudi ni nasprotovala ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izpovedi tožnika in izvedenskem mnenju, o tem, da se pri hoji spotika, da v desni nogi nima moči in ne čuti zadnjice, da sta njegova hitrost in domet hoje zmanjšana za 20 %, da je oviran pri rekreativno-športnem udejstvovanju (ne zmore skokov ...), da je oviran pri delu, npr. pri delu v počepu, in da se bo moral prekvalificirati za poklic, ki se pretežno opravlja sede, da zaradi brazgotinskega tkiva v trebuhu ne more uživati vseh vrst hrane, da ne more nositi težkih čevljev, da je znatno oviran pri obuvanju in slačenju ter da ne more prenašati bremen, težjih od 20 kg. Na pravilnost odmere odškodnine za zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti vpliva tudi ugotovitev, da je bil v času nesreče pri delu star komaj 18 let in da je zaradi posledic škodnega dogodka invalid III. kategorije s telesno okvaro. Tudi temu pritožba ne nasprotuje, z drugimi pritožbenimi navedbami o prognozi in prilagoditvah tožnika pa ne more uspeti v smislu znižanja prisojene odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

14. Delno utemeljeno pa pritožba nasprotuje odmerjeni odškodnini zaradi duševnih bolečin zaradi strahu in zaradi skaženosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da jo je sodišče prve stopnje odmerilo v nekoliko previsokem znesku. Prvotožena stranka pravilno uveljavlja, da je bil pri tožniku prisoten le hipen primarni strah, za katerega pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil t. i. smrtni strah, ter na trajanje sekundarnega strahu do postavljene diagnoze (nato pa se je polegel). Ob pravilni uporabi materialnega prava pravična denarna odškodnina za strah v predmetni zadevi po presoji pritožbenega sodišča znaša 4.000,00 EUR, kar je skladno s trajanjem in intenziteto duševnih bolečin iz tega naslova (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 482/94 z dne 7. 2. 1996 in odločbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1775/2014 z dne 17. 9. 2014). Pritožba je delno utemeljena tudi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, ki jo je sodišče prve stopnje tožniku priznalo v celotnem vtoževanem znesku, glede na upoštevno sodno prakso pa ob pravilni uporabi materialnega prava znaša pravična denarna odškodnina 3.500,00 EUR, zato je tudi v tem delu pritožba utemeljena (prim. z odločbama Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 708/2008 z dne 6. 11. 2008 in II Ips 6/2001 z dne 30. 8. 2001 ter s povzetkom odločbe Vrhovnega sodišča o nepremoženjski škodi št. VS001828). Skupna odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnika tako znaša 105.500,00 EUR oziroma 100-kratnik povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo, kar je glede na vse ugotovljeno primerna višina pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožniku zaradi posledic nesreče pri delu, za katero je krivdno odgovorna prvotožena stranka.

15. Pritožba utemeljeno nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje o tem, da sta toženi stranki dolžni tožniku plačati 18.000,00 EUR iz naslova izgubljenega zaslužka, ker tožnik ni več sposoben tekmovati v speedwayu. Prvotožena stranka v zvezi s tem pravilno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo trditev prvotožene stranke, za katere je predlagala tudi dokaze, da je v letu 2013 tožnik še naprej tekmoval na speedway tekmovanjih, da je tožena stranka trdila, da je iz tega naslova prejemal dohodek, kar je bilo nerazčiščeno v postopku pred sodiščem prve stopnje ter da je bila zaradi navedene poškodbe prekinjena vzročna zveza med poškodbo, za katero je krivdno odgovorna prvotožena stranka, in izgubo tožnikovega zaslužka od tekmovanj v speedwayu. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o izgubljenem zaslužku oprlo zgolj na tožnikove trditve in predložene listinske dokaze (dopise G.), ni pa se opredelilo do trditev tožene stranke v zvezi z izgubljenim zaslužkom, ki jih je ta podala že v odgovoru na tožbo, in sicer, da so tožnikove trditve o verjetnosti pridobitve tega zaslužka neizkazane in neresnične, da je bil tožnik 16. 5. 2013 in 23. 10. 2013 poškodovan na speedway tekmah in je torej po poškodbi v nesreči pri delu še tekmoval kot profesionalni športnik ter zatrjevala tudi pretrgano vzročno zvezo. Dejansko stanje je tako ostalo v tem delu nepopolno raziskano, zato je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi in odločitev v tem delu razveljaviti.

16. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi prvotožene stranke delno ugodilo ter prisojeno odškodnino zaradi strahu in skaženosti v razmerju do prvotožene stranke znižalo za 7.500,00 EUR (peta alineja 358. člena ZPP), odločitev o odškodnini zaradi izgubljenega zaslužka v višini 18.000,00 EUR in o stroških postopka pa je v razmerju do nje razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo (355. člen ZPP). V presežku je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

17. Pritožbeno sodišče se je odločilo za razveljavitev dela izpodbijane sodbe, ki se nanaša na materialno škodo v višini 18.000,00 EUR zaradi izgubljenega zaslužka na speedway tekmovanjih, saj izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih (na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka) ni mogoče v celoti prepustiti sodišču druge stopnje. Za "odpravo nepravilnosti" po prvem odstavku 355. člena ZPP je po stališču pritožbenega sodišča mogoče šteti le dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje oziroma popravno določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje odločilnih dejstev, na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost tožbenega zahtevka, ni ugotavljalo, je senat pritožbenega sodišča glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenil, da sam ne more dopolnjevati postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, zato je razveljavil sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnil sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje po stališču pritožbenega sodišča ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju 355. člena ZPP, saj bi bila v takšnem primeru strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred sodiščem druge stopnje.

18. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje glede odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka moralo popolno ugotoviti dejansko stanje glede verjetnosti obstoja izgubljenega zaslužka ter vseh predpostavk odškodninske odgovornosti prvotožene stranke za to premoženjsko škodo, ki jo vtožuje tožnik. V ta namen bo moralo izvesti predlagane dokaze, jih ustrezno dokazno oceniti in ponovno odločiti o tem tožbenem zahtevku ter o celotnih stroških postopka v skladu z uspehom strank. V razlogih sodbe se bo moralo opredeliti do vseh pravno relevantnih dejstev, ki sta jih zatrjevali obe stranki, ter podati razloge za svojo odločitev. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da za zavrnitev dokaznega predloga ne zadostuje navedba, da bi morala stranka, ki ga predlaga, najprej sama poskusiti od tretje osebe pridobiti podatke, ki izhajajo iz predlaganega dokaza, še posebej, če ne gre za podatke iz javnih evidenc.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.