Jedro

Tožnica (imenovana v skupino za področje javnih naročila in zadolžena za izvajanje postopkovnega dela javnih naročil pri toženi stranki - občini) v postopku javnega naročila pred podpisom pogodbe z glavnim izvajalcem ni preverila izpolnjevanje obveznosti iz naslova davkov in prispevkov za socialno varnost za glavnega izvajalca in podizvajalca. S tem je huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Razveljavi se sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 10. 8. 2012 tožnici, ki jo je podala tožena stranka, kot neutemeljen in nezakonit. 2. Razveljavi se sklep Komisije Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 19. 9. 2012 tožnici kot neutemeljen in nezakonit. 3. Razveljavi se sklep tožene stranke št. ... z dne 17. 8. 2012 o prepovedi opravljanja dela tožnici.

4. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti izgubljeni zaslužek od 17. 8. 2012 dalje in sicer: - za avgust 2012 bruto 332,59 EUR oz. neto 261,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2012 dalje do plačila, - za september 2012 bruto 700,53 EUR oz. neto 501,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2012 dalje do plačila, - od 1. 10. 2012 dalje v višini, ki bo naknadno ugotovljena oz. najmanj bruto 700,53 EUR oz. neto 501,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. v mesecu za razliko iz preteklega meseca dalje do plačila.

5. Tožena stranka je dolžna tožnico, v primeru neizdaje začasne odredbe za zadržanje učinkovanja sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi poklicati nazaj na delo, jo prijaviti v zavarovanje in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja od pričetka učinkovanja sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje, vključno s plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. v mesecu dalje za plačo iz preteklega meseca in z drugimi pravicami, vse v 8 dneh pod izvršbo.

6. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje v 8 dneh pod izvršbo.

II. Tožena stranka trpi svoje stroške postopka. “ Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter procesnih kršitev po 14. in 15. točki 339. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi, dosedanje stroške in stroške pritožbenega postopka pa naloži v plačilo toženi stranki, zgolj podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je po oceni tožnice sodba nezakonita in nepravilna, pri čemer je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, pri čemer se tožnica sklicuje na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 85/2012 in Pdp 1232/2012. Tožena stranka bi morala tožnico ob izredni odpovedi odjaviti iz zavarovanja z dnem dokončnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je bilo z odločitvijo pritožbenega organa in vročitvijo te odločitve v mesecu septembru 2012. Tožena stranka je tožnico odjavila šele dne 14. 2. 2013 in ji prekinila delovno razmerje z dnem 31. 12. 2012. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni odpoved brez pravice do odpovednega roka in takojšnje prenehanje delovnega razmerja, ta pogoj pa v primeru tožnice ni podan. Sklep o zavrnitvi začasne odredbe je bil pravnomočen 28. 12. 2012, tožena stranka pa je podala vlogo za odjavo iz obveznega zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja šele dne 14. 2. 2013, pri čemer ji je prekinila delovno razmerje z dnem 31. 12. 2012. Pri izredni odpovedi gre za takojšnjo odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da delavec, kateremu je podana izredna odpoved preide takoj v sfero brezposelnosti. Tožnica je med postopkom opozarjala, da so vse zaslišane priče, ki jih je sodišče zaslišalo, v ekonomski odvisnosti s toženo stranko in ni bilo mogoče pričakovati, da bodo pričale v korist tožnice oziroma se določenih zadev „ne bodo več spomnile“. Predsednica strokovne komisije A.A. je sama pojasnila, da je izrazila dvom v razpisno dokumentacijo in tudi želela odstopiti kot predsednica strokovne komisije. Strokovna komisija je kljub dvomu A.A., da ni v razpisni dokumentaciji priloženih obrazcev, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti izpolnjevanje obveznih pogojev (pogoj nekaznovanosti in stečajnega postopka), le-to potrdila in jo poslala ponudnikom. Član komisije je bila tudi vodja oddelka B.B., ki se je s tako odločitvijo komisije strinjala. Tožnica glede vsebine razpisne komisije ni mogla preveriti izpolnjevanja vseh pogojev izvajalca in podizvajalcev, s tem je bila seznanjena tudi direktorica C.C.. D.D. je potrdil razdeljenost nalog med člani komisije. V strokovni komisiji je bilo več pravnikov. Pogojev v zvezi z nekaznovanostjo in stečajnim postopkom ni možno preveriti brez pooblastila ponudnika v ponudbeni dokumentaciji. Tožena stranka sicer tožnici ni očitala, da za izvajalca in podizvajalce ni preverila pogojev po ZJN-2, ki se nanaša na nekaznovanost in stečajnim postopkom, tožnici je očitala le, da ni preverila enega izmed zahtevanih pogojev in ne tudi ostalih dveh, katerih pa glede na razpisno komisijo objektivno ni mogla preveriti. Člani strokovne komisije in ne samo tožnica sama so se strinjali, da je ponudba E. d.d. vključno z dokumentacijo ob podizvajalcih popolna, ter predlagala toženi stranki, da sklene pogodbo z njim kot najugodnejšim ponudnikom. Nadaljnji korak je bila priprava odločitve, ki jo je podpisala vodja oddelka B.B., na podlagi prej navedenega poročila. Tožnica poudarja, kar je sicer ugotovilo tudi sodišče, da je bilo članom komisije nesporno jasno, da se glede na pripravljeno razpisno dokumentacijo, obvezni pogoji ponudnikov, ki jih določa ZJN-2, ne bodo mogli preveriti. Župan v tem postopku res ni mogel vedeti samega poteka postopka javnega naročila, saj to ni njegovo delo, se pa je tega absolutno zavedala vodja oddelka B.B., članica strokovne komisije, ki je tudi na pričanju pojasnila, kateri so obvezni pogoji po ZJN-2. V samem dokaznem postopku je bilo z zaslišanjem prič nesporno ugotovljeno, da je že v maju 2012 prišlo do zastojev pri izvajanju del na projektu, vse v posledici slabe finančne situacije glavnega izvajalca E. d.d.. Sodišče je v celoti in nekritično protispisno sprejelo navedbo tožene stranke glede nastale škode, kljub temu, da škoda ni izkazana niti z enim relevantnim dokazom in kljub dejstvu, da je tožnica sama kot dokaz predlagala, da tožena stranka predloži ustrezno listinsko dokumentacijo o nastanku škode. Tožnica je že v pripravljalni vlogi navajala, da je tožena stranka sredstva ZFO-1 v celoti uporabila na drugem projektu (F.), saj projekt G. ni imel zadostne realizacije. Razlog prekinitve pogodbe in poslovnega sodelovanja z izvajalcem E. d.d. je bila njegova slaba finančna situacija, zaradi česar je bila razveljavljena pogodba. Sodišče in zaslišane priče so povsem spregledale, da je bil izveden nov postopek javnega naročanja, da je bil sporni razpis, v katerem je sodelovala tožnica, zaključen z razvezo pogodbe z glavnim izvajalcem E. d.d. in se bo ta novi postopek lahko preverjal še dodatnih deset let in ne postopek, v katerem je bil izbran ponudnik E. d.d.. Ne glede na vse zgoraj navedeno pa bi ob vsem povedanem tudi v primeru, če bi tožnici lahko očitali napako pri opravljanju dela, da ni pridobila podatkov o poravnanih obveznostih za podizvajalca, na navedeno kršitev vsekakor ne bi bilo mogoče opredeliti kot tako hude kršitve, za katero bi bilo mogoče tožnici izreči izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Zakon o delovnih razmerjih v 1. odstavku 85. člena (nasprotovanje odpovedi) jasno določa, da v primeru, če sindikat nasprotuje izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delavec pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje do poteka roka za arbitražno oziroma sodno varstvo. V nadaljevanju pa 3. odstavek istega člena določa, da se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za začasno odredbo. Delodajalec pa lahko v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo, vendar mu mora v tem času zagotavljati nadomestilo plače v višini polovice povprečne delavčeve plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Tožnica je ob vložitvi tožbe predlagala izdajo začasne odredbe, ki jo je sodišče v ponovljenem postopku s sklepom z dne zavrnilo, pri čemer je bil sklep sodišča prve stopnje potrjen s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1232/2012 z dne 28. 12. 2012, kar pomeni, da je tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala veljati z dnem 28. 12. 2012 (petek). Tožena stranka je tožnico odjavila iz zavarovanja z dnem 31. 12. 2012, to je s prvim naslednjim delovnim dnem po odločitvi Višjega delovnega in socialnega sodišča v postopku izdaje začasne odredbe. Zato prepozna odjava iz zavarovanja ne pomeni nadaljevanje delovnega razmerja, saj učinki odpovedi, če tudi sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, nastopijo šele po pravnomočni odločitvi o predlogu za izdajo začasne odredbe. Drži res sicer, da je tožena stranka, kot izhaja že iz sodbe sodišča tožnico odjavila kasneje, kar je pojasnila že med postopkom, vendar je pri odjavi naveden in upoštevan datum odjave 31. 12. 2012 (prvi delovni dan po pravnomočnosti 28. 12. 2012) sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Kar pa se tiče presoje o porušenem zaupanju do delavca je že pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 163/2013 ugotovilo, da je presoja o porušenem zaupanju nedvomno povezana z vsebino kršitev, ki so delavcu očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti in z vprašanjem, ali so bili očitki utemeljeni. Tožena stranka je tožnico odjavila iz zavarovanja z dnem 31. 12. 2012. Potrebno je opozoriti tudi na določilo 75. člena ZDR, ki med načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne navaja odjave iz zavarovanj, to je bilo ugotovljeno tudi v obrazložitvi odločitve Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 203/2011 iz katere izhaja, da „sama odjava iz zavarovanja ni predvidena kot način prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 75. členu Zakona o delovnih razmerjih ...“. V kolikor se tožnica ne bi čutila za odgovorno za del preverjanja ponudb, zagotovo ne bi šla naknadno preverjati izpolnjevanja pogojev do DURS. Ponudba ponudnika E. d.d. ne zadosti obligatornim zakonskim pogojem glede izpolnjevanja obveznosti do DURS, vseeno, ali druge pogoje izpolnjuje. Tudi če bi člani komisije poznali celoten postopek javnega naročanja, to še ne pomeni, da so bili zadolženi za ta del v predmetnem javno naročniškem postopku oziroma da bi morali tožnici preverjati. Zaradi tega, ker je bil E. d.d. v slabi finančni kondiciji, napredovanje del ni bilo takšno, kot je bilo pričakovano. Ob odpovedi pogodbe je zamuda znašala že več kot en mesec, temu pa je prišteti še dvomesečno zamudo zaradi izvedbe novega javno naročniškega postopka, vse v obdobju, ko je bil za izvajanje gradbenih del najbolj ugoden čas (od aprila 2012, ko je bil E. d.d. izbran do oktobra 2012, ko je z delom pričel novi izvajalec H. d.o.o.). Grozeča škoda je tako tudi v tem, da utegnejo podjetniki, ki opravljajo svojo dejavnost v starem mestnem jedru, vložiti odškodninske zahtevke zaradi manjšega zaslužka, saj je bilo sredi mesta gradbišče odprto dalj časa, kot je bilo pričakovano in napovedano. Ker je družba H. d.o.o. v ponovljenem postopku izpolnjevala vse obvezne zakonske in tudi dodatne, s strani naročnika določene pogoje, je bila kot najugodnejši ponudnik tudi izbrana. O tem, da tožnica predhodno ni bila disciplinsko obravnavana, med strankama ni spora. Vendar pa je bila ta kršitev tako huda, da so podani pogoji za izredno odpoved. Tožnica je namreč za delo s postopki javnega naročanja primerno izobražena, na tem področju je imela veliko delovnih izkušenj, v drugih postopkih ponudbe je ustrezno preverila, kot se je sama pohvalila v postopku, je njeno delo bilo uspešno in je prestalo tudi več revizijskih postopkov. Med tožnico in delodajalcem je zaupanje zaradi konkretnega primera tako omajano, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, o tem odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, pravilno odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter po zaslišanju tožnice ter prič C.C., D.D., A.A., B.B., I.I. in J.J. zavrnilo tožbene zahtevke tožnice za razveljavitev sklepov o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, plačilu izgubljenega zaslužka od 17. 8. 2012 dalje, poziva nazaj na delo in prijave v zavarovanje ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja ter razveljavitve sklepa tožene stranke o prepovedi opravljanja dela tožnici.

Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki od 1. 1. 2008 dalje na delovnem mestu „svetovalec II“ in sicer na oddelku za okolje in prostor ter komunalo, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se je pri svojem delu ukvarjala predvsem z javnimi naročili in bila tako imenovana v skupino za področje javnih naročil, pri čemer ji je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ki je podana, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in sicer ker tožnica v postopku javnega naročila št. ... ni pred podpisom pogodbe z glavnim izvajalcem E. d.d., z dne 26. 3. 2012, preverila izpolnjevanje pogojev za priznanje osnovne sposobnosti po 4. odstavku 42. člena Zakona o javnem naročanju (Ur. l. RS, št. 128/2006 s sprem. - ZJN-2), in sicer ni preverila izpolnjevanje obveznosti iz naslova davkov in prispevkov za socialno varnost za glavnega izvajalca in podizvajalce K. d.o.o. in H. d.o.o., kar je bila dolžna storiti na podlagi 1. odstavka 77. člena ZJN-2, v zvezi s 4. in 7. odstavkom 42. člena ZJN-2. Tožnica je bila zadolžena za izvajanje postopkovnega dela javnih naročil, kar so smiselno enako potrdile tudi zaslišane priče mag. B.B., I.I., J.J. in A.A., D.D. ter C.C..

Kot je pravilno ugotovilo sodišče je bil spis za predmetno javno naročilo za izbiro izvajalca za obnovo G. v L. dodeljen tožnici in bil nanjo signiran, kar izhaja iz zapisnika o ugotovitvi nepravilnosti z dne 2. 8. 2012, kar je potrdila tudi sama tožnica in zaslišane priče. ZJN v 42. členu ureja osnovno sposobnost kandidata ponudnika določa, da mora naročnik izločiti kandidata ali ponudnika, če je v stečajnem postopku, če ima na dan, ko se izteče rok za oddajo ponudb neplačane zapadle obveznosti v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost v skladu z zakonskimi določbami države, v katerem ima sedež ali določbami države naročnika, če ima na dan, ko se izteče rok za oddajo ponudb neplačane zapadle obveznosti v zvezi s plačili davkov v skladu z zakonskimi določbami države, v kateri ima sedež, ali določbami države naročnika. Tožnica je bila pri svojem delu hudo malomarna, saj postopka javnega naročanja v konkretnem primeru ni upoštevala, tako da zaradi napak v postopku ni bilo mogoče črpati evropskih sredstev in sredstev po Zakonu o financiranju občin, oziroma je tožena stranka morala določena finančna sredstva vrniti. Kot je bilo ugotovljeno po izvedenih dokazih, so bila izvedena dela v višini 413.355,89 EUR, kar je zapadlo v breme občinskega proračuna in je bil tako občinski proračun oškodovan v tej višini. Občina je morala tudi vsa evropska sredstva po prvi pogodbi vrniti. Občini pa tudi grozijo z odškodninskimi tožbami, saj je nastala škoda, ker projekt ni bil izveden v določenem časovnem obdobju.

Tožena stranka je tako tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ker v postopku javnega naročila G. ni preverila izpolnjevanje obveznosti iz naslova davkov in prispevkov za socialno varnost za glavnega izvajalca in podizvajalca in ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da so vse zaslišane priče ekonomsko odvisne od tožene stranke, ter ni mogoče pričakovati, da bodo pričale v korist tožnice oziroma se določenih zadev „ne bodo več spomnile“. Zaslišane priče so dolžne govoriti resnico pred sodiščem, sicer so lahko celo kazensko odgovorne, pri tem pa je v delovnih sporih praktično večina zaslišanih prič v delovnem razmerju pri delodajalcu in tako zgolj pavšalno navajanje, da so priče v delovnem razmerju pri toženi stranki, ne more biti utemeljen razlog za dvom v verodostojnost vseh prič. Iz predloženega spisa izhaja, da je sodišče vse zaslišane priče na podlagi določil 2. odstavka 238. člena ZPP tudi opozorilo, da so dolžne govoriti resnico in da ne smejo ničesar zamolčati, opozorilo jih je tudi na posledice krive izpovedbe.

V zvezi s pritožbenim ugovorom glede odjave tožnice iz zavarovanja, pritožbeno sodišče navaja, da 57. člen Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 s sprem. - ZMEPIZ), določa rok za odjavo in sicer 8 dni, ko je delodajalec dolžan odjaviti delavca iz obveznih zavarovanj. ZMEPIZ ne določa sankcije za prepozno odjavo. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožnico odjavila za nazaj z dnem 31. 12. 2012, pri čemer je vložila odjavo na obrazcu M-2 na ZZZS OE L. 14. 2. 2013. Ob navedenem je potrebno poudariti, da je tožnica ob vložitvi tožbe podala tudi predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje odpovedi po določilih 3. odstavka 85. člena ZDR, pri čemer se zadržanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo 29. 11. 2012 in navedeni predlog zavrnilo, pri čemer je bil sklep sodišča prve stopnje potrjen z odločitvijo pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 1232/2012 z dne 28. 12. 2012. Konkretno pa je tožena stranka tožnico odjavila iz zavarovanja z dnem 31. 12. 2012, to je s prvim delovnim dnem po odločitvi pritožbenega sodišča glede predloga za izdajo začasne odredbe.

Pritožba se sklicuje tudi na odločitev pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 85/2012, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da v primeru, ko je tožnik ostal v delovnem razmerju tudi po dokončnosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče ugotovilo, da je bila izredna odpoved nezakonita. Pritožbeno sodišče navaja, da je šlo v konkretnem primeru za situacijo, ko je tožnik dejansko delal in ostal v delovnem razmerju še več kot sedem mesecev po dokončni odločitvi o izredni odpovedi in po pravnomočni odločitvi sodišča o zavrnitvi predloga za začasno odredbo. V konkretnem primeru pa je tožnici prenehalo delovno razmerje prvi naslednji dan po odločitvi pritožbenega sodišča o predlogu za začasno odredbo. Gre za zadevi, ki ju ni mogoče primerjati glede na različne dejanske okoliščine obeh primerov. ZDR v 75. členu ki določa načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi med načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi tudi ne navaja odjave iz zavarovanj in kot navedeno zakon ne predvideva sankcije za prepozno odjavo iz zavarovanja. Iz izvedenih dokazov pa tudi izhaja, da je tožena stranka tožnici nazadnje izplačala nadomestilo plače za mesec december 2012. Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko ni več mogoče, saj tožena stranka tožnici ne more več zaupati zaradi kršitev in je zaupanje zaradi konkretnega primera tako omajano, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Tožnica je bila namreč za delo s postopki javnega naročanja primerno izobražena, na tem področju je imela veliko delovnih izkušenj, v drugih postopkih je ponudbe ustrezno preverila, kot je sama navajala v postopku in je bilo njeno delo uspešno in je prestalo tudi več revizijskih postopkov. O tem, da tožnica predhodno ni bila disciplinsko obravnavana, pa niti med strankama ni bilo sporno. Vendar pa je bila ta kršitev tako huda, da so podani pogoji za izredno odpoved.

Tožena stranka je glede na to, da je tožnici utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tudi utemeljeno izdala sklep o prepovedi dela in izplačila nadomestila plače v višini polovice povprečne mesečne plače zadnjih treh mesecev za čas od 17. 8. 2012 do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago po določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnica iz razloga, ker ni uspela s pritožbo, tožena stranka pa iz razloga, ker v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja delodajalec vedno krije svoje stroške postopka, pa tudi sicer njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP.