Jedro

Tožnik ni bil dobroverni posestnik, saj je vedel, da po sklenitvi pogodbe le ta ni bila odobrena s strani upravne enote, da prodajalki nista overili svojega podpisa, in da se ni mogel vpisati v zemljiško knjigo kot lastnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča in tožena stranka sta dolžni sami trpeti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. ..., to je travnik ... m2, sedaj vpisan pri vl. št. ... k.o. T., kar je toženec dolžan priznati in izstaviti tožniku zemljiškoknjižno listino, po kateri bo prenesena lastninska pravica na tej parceli na tožnika, sicer bo pravnomočna sodba nadomestila to listino; ter da je toženec dolžan povrniti tožniku njegove pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Tožniku pa je sodišče naložilo v roku 15 dni povrniti tožencu pravdne stroške v višini 621,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka dalje do plačila (točka II izreka).

Tožnik je zoper sodbo vložil pravočasno pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje je očital bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik je namreč uveljavljal dva pravna temelja za pridobitev lastninske pravice, in sicer priposestvovanje ter realizacijo kupoprodajne pogodbe, sodišče pa je presojalo zgolj priposestvovanje in ni pojasnilo, ali je bila pogodba realizirana ali ne. Kupoprodajna pogodba je bila podpisana, kupnina plačana in nepremičnina prenesena v tožnikovo posest. Sodišče teh elementov ni ugotavljalo, zato je tudi dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno. Zaslišana priča R. ki je obe prodajalki poznal, je izpovedal, da sta bili nezaupljivi, kar pomeni, da ne bi dovolili, da se v pogodbi zapiše, da je kupnina plačana, če ta ne bi bila. Tudi po prepričanju tožnikove žene je bila kupnina plačana. V skladu s sodno prakso se tako šteje, da je tožnik postal lastnik nepremičnine, ki jo je kupil po pisni pogodbi, plačal zanjo kupnino in jo prevzel v posest, ne glede na to, da svoje lastninske pravice ni vpisal v zemljiško knjigo. Sodišče je nadalje nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi v zvezi s priposestvovanjem, in sicer je zmotno zaključilo, da tožnik ni bil v dobri veri. Tožnik je prava nevešča oseba, zato je bil prepričan, da je postal lastnik nepremičnine že od trenutka, ko je podpisal pogodbo z obema prodajalkama dne 25.6.1992, plačal kupnino in prevzel nepremičnino v svojo posest. Od takrat dalje pa se je zgolj trudil izpolniti še formalni pogoj za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, ni pa imel tega za konstitutivni element pridobitve lastninske pravice. Tožnik je bil ves čas v dobri veri, da je lastnik, čeprav je iskal upravna dejanja in soglasja. Tudi obnašal se je kot lastnik in na tej nepremičnini zgradil barako. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje, pritožbeni stroški pa se štejejo kot nadaljnji stroški postopka.

Toženec je v odgovoru na tožnikovo pritožbo le tej nasprotoval in predlagal njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje, zahteval pa je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno ni izpodbijano, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe: da je bila dne 25. 6. 1992 podpisana kupoprodajna pogodba med K. A. in K. M. kot prodajalkama ter tožnikom kot kupcem za parcelo št. ... k.o. T. v izmeri 228 m2; da je bila za veljavnost kupoprodajne pogodbe potrebna odobritev upravne enote, saj je bila nepremičnina kmetijsko zemljišče prve kategorije; da prodajalki svojega podpisa nista overili; da je bila ob podpisu pogodbe poravnana celotna kupnina; da je tožnik poskušal napraviti vse, da bi lahko vpisal svojo lastninsko pravico v zemljiško knjigo, vendar mu to ni uspelo; da je tožnik vedel, da na podlagi take pogodbe ne more vpisati lastninske pravice v svojo korist; da iz četrtega odstavka kupoprodajne pogodbe izhaja, da se prodajalec in kupec sporazumeta in obvežeta, da bosta takoj, ko bo to možno, naredila tudi uradno spremembo lastništva. V kolikor pa to ne bo mogoče, da prodajalec nepreklicno zgoraj omenjeno parcelo v najem za nedoločen čas, kupec pa mu plača zgoraj navedeno najemnino v enkratnem znesku, kar pomeni, da nima do prodajalca nobenih obveznosti več.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bil tožnik kot laična stranka prepričan, da je pridobil lastninsko pravico že s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe in plačilom celotne kupnine. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, kar tudi ni pritožbeno izpodbijano, da je tožnik vedel, da po sklenitvi pogodbe le ta ni bila odobrena s strani upravne enote, in da prodajalki nista overili svojega podpisa, ter da se zato ni mogel vpisati v zemljiško knjigo kot lastnik. V skladu s citiranim četrtim odstavkom kupoprodajne pogodbe je tožnik nadalje vedel, da je sklenitev kupoprodajne pogodbe pogojena z vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo, saj se v nasprotnem primeru šteje, da so se stranke dogovorile za najem. Tožnik si je zato prizadeval napraviti vse, da bi se vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik, vendar mu to ni uspelo. Glede na citirano določilo kupoprodajne pogodbe in tožnikovimi prizadevanji vpisati se v zemljiško knjigo kot lastnik je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik kot posestnik te nepremičnine ni bil v dobri veri, zato ni izpolnil vseh pogojev za priposestvovanje v skladu z drugim odstavkom 43. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Dobra vera pomeni, da posestnik ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari, ampak je prepričan, da je postal lastnik stvari, da so se torej stekli vsi pogoji za pridobitev lastninske pravice. Pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik kot posestnik ni bil v dobri veri, ne more ovreči tudi nadaljnja pritožbena navedba, da se je imel tožnik za lastnika, saj v nasprotnem primeru na parceli ne bi zgradil barake.

Nadalje je zmotno pritožnikovo stališče, da je pridobil lastninsko pravico tudi na podlagi teorije o realizaciji, in sicer s tem, ko je sklenil kupoprodajno pogodbo, plačal kupnino in dobil nepremičnino v posest. Kupoprodajno pogodbo je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, poleg tega je pogodba listinski dokaz, ki ga lahko pritožbeno sodišče tudi samo presodi, saj so imele stranke možnost obravnavanja tega dokaza v postopku pred sodiščem prve stopnje (tretja alineja 358. člena ZPP). V četrtem odstavku kupoprodajne pogodbe so se kupec in prodajalki dogovorili, da bodo takoj, ko bo to mogoče, naredili uradno spremembo lastništva in se bo v zemljiško knjigo kot lastnik vpisal tožnik. Če pa to ne bo mogoče, se bo štelo, da je nepremičnina dana v najem za nedoločen čas. Kupoprodajna pogodba med tožnikom in prodajalkama je bila tako sklenjena pogojno. Pritožbeno ni izpodbijano, da kupoprodajna pogodba ni bila realizirana v zemljiški knjigi, saj se tožnik ni vpisal kot lastnik. Zato se v skladu z določbami kupoprodajne pogodbe (četrti odstavek) šteje, da je bila med strankama realizirana zgolj najemna pogodba in ne kupoprodajna. Kupnina, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila plačana v celoti, pa se v tem primeru v skladu s četrtim odstavkom kupoprodajne pogodbe šteje kot najemnina, dana v enkratnem znesku.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih navedb in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno tožnikovo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s svojo pritožbo ni uspel, mora sam trpeti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Toženec z navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi na pritožbeni stopnji, zato strošek za sestavo odgovora na pritožbo ni bil potreben in mora toženec sam trpeti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).