Jedro

Tretji odstavek 20. člena ZDR določa, da če nobeden od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, lahko delodajalec z enim od prijavljenih kandidatov, ki izpolnjuje z zakonom ali izvršilnim predpisom določene pogoje, sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas do enega leta, če je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. Okoliščine v zvezi s celotnim postopkom razpisa, izbire kandidata, pogodbe o zaposlitvi in obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, so pomembne za presojo, ali je bilo delovno razmerje sklenjeno s pogodbo o zaposlitvi za določen čas zakonito in ali so podani pogoji za transformacijo v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 17.12.2010 med tožnikom in toženo stranko sklenjena nezakonito in se zato šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas; da se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 17. 12. 2010 nezakonito prenehala in še vedno velja, ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu od 1. 1. 2012 dalje priznati pravice iz delovnega razmerja in mu povrniti stroške postopka (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper I. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 17. 12. 2010 sklenjena na podlagi tretjega odstavka 20. člena Zakona o delovnih razmerjih, zato je zakonita. Citirani člen določa, da morajo biti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi na tej pravni podlagi kumulativno izpolnjeni trije pogoji. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da noben od prijavljenih kandidatov ni izpolnjeval razpisnih pogojev. Tožnik je podal dokazni predlog, da naj tožena stranka predloži prijave vseh kandidatov za prosto delovno mesto. Sodišče je obrazložilo, da ta dokazni predlog ni bil potreben. Ugotovitev, da nihče ni izpolnjeval razpisnih pogojev, je ključna za ugotovitev, da je izpolnjen prvi izmed pogojev iz tretjega odstavka 20. člena ZDR. Sodišče prve stopnje toženi stranki ni naložilo, da listine (prijave) predloži, zato je podana procesna kršitev, ki vpliva na zakonitost sodbe. Iz sklepa o izbiri z dne 19. 11. 2010 izhaja, da tožnik izpolnjuje razpisne pogoje, kar onemogoča utemeljitev sklenitve pogodbe o zaposlitvi po tretjem odstavku 20. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje razpisnih pogojev. Trditev je tožena stranka prvič podala šele v sodnem postopku. Izpolnjen tudi ni tretji pogoj iz tretjega odstavka 20. člena ZDR. Sodišče se do obstoja tega pogoja vsebinsko sploh ni opredelilo. Sodišče zgolj obrazlaga, da je potreba po zasedbi delovnega mesta obstajala. Namen ureditve iz tretjega odstavka 20. člena ZDR je v začasni ureditvi situacije. V konkretnem primeru takšne situacije ni bilo, šlo je zgolj za zavajanje tožnika. Iz izpovedi priče A.A. izhaja, da se je sredi novembra 2010 dokončno odločil, da se s 1. 1. 2011 upokoji, tožena stranka je torej imela dovolj časa, da razpis ponovi. Da ni bilo potrebe po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi zaradi nemotenega opravljanja dela, potrjuje tudi dejstvo, da je tožena stranka delovno mesto tožnika ukinila 1. 11. 2011. V objavi prostega delovnega mesta je jasno navedeno, da gre za zaposlitev za nedoločen čas. Do sodnega postopka tožena stranka ni navajala pravne podlage iz tretjega odstavka 20. člena ZDR za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Iz sklepa o izbiri kandidata izhaja, da je potreba po delu tožnika izkazana zaradi predvidene upokojitve delavca, po pogodbi o zaposlitvi pa je kot razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi naveden povečan obseg dela. Primerjava teh dveh razlogov kaže na nezakonito ravnanje tožene stranke. V obvestilu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 23. 12. 2011 je tožena stranka navedla, da razlog povečanega obsega dela ne obstaja več. Tožnik ni pristal na sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kakor zmotno ugotavlja sodišče. Tožnik je izpovedal, da je B.B. že v zvezi s sklepom o izbiri opozoril na neskladje med razpisom in pogodbo glede trajanja delovnega razmerja, vendar mu je le-ta pojasnila, da je to praksa pri vseh, in če opravi poskusno delo, bo imel pogodbo o zaposlitvi še naprej. Ponovno jo je opozoril ob podpisu pogodbe o zaposlitvi, da gre za neskladje, vendar je dobil zagotovilo, da gre za takšno prakso pri toženi stranki. Tožnik je ugotovil, da je tudi pri ostalih zaposlenih takšna praksa, zato ni imel razloga, da ji ne bi verjel. Sodišče prve stopnje se do izpovedbe tožnika ni opredelilo, nasprotno, zaključilo je, da je pristal na zaposlitev za določen čas. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditev tožnika da razlog povečanega obsega dela ni bil podan. Iz izpovedb prič C.C. in B.B. izhaja, da je tožena stranka v septembru oziroma oktobru 2010 na podlagi analiz poslovanja delovne enote vzdrževanja ugotovila padajoč trend poslovanja, kar izključuje razlog povečanega obsega dela. Tožnik poudarja, da razlog ni bil podan, torej ni bilo zakonitih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. List, RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas iz razloga, ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 17. 12. 2011 sklenjena v nasprotju z zakonom, zato se v skladu s 54. členom ZDR šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka zaključilo, da je zahtevek tožnika neutemeljen. Ugotovilo je, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas v skladu z določbo tretjega odstavka 20. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. List, RS št. 42/2002 in naslednji), ter da so bili s strani tožene stranke izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena na podlagi 20. člena ZDR, je najmanj preuranjen.

ZDR določa v prvem odstavku 52. člena, v katerih primerih je mogoče zakonito skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, kot izjemo od pravila, da se sklepa pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. V 3. alinei prvega odstavka 52. člena ZDR je kot zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas določen tudi začasno povečan obseg dela. Tretji odstavek 20. člena ZDR določa, da če nobeden od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, lahko delodajalec z enim od prijavljenih kandidatov, ki izpolnjuje z zakonom ali izvršilnim predpisom določene pogoje, sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas do enega leta, če je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela.

Dokazno breme, da je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas obstajal zakoniti razlog, nosi delodajalec. Le ta mora v postopku dokazati, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in tudi v nadaljnjem postopku zatrjevala, da je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ker ni izpolnjeval vseh predpisanih pogojev za zasedbo delovnega mesta.

Tožnik je navedbam tožene stranke nasprotoval. Trdil je, da je tožena stranka v mesecu juliju 2010 razpisala prosto delovno mesto gospodar avtoparka za nedoločen čas ter da je sklep o izbiri kandidata prejel 19. 11. 2010, iz katerega izhaja, da se ga izbere na razpisano delovno mesto za določen čas 12 mesecev in 3 mesečnim poskusnim delom. Iz sklepa še izhaja, da tožnik izpolnjuje razpisane pogoje ter da je izkazana potreba po delu zaradi predvidene upokojitve dosedanjega delavca na tem delovnem mestu. Nadalje je tožnik trdil, da je podpisal pogodbo o zaposlitvi za določen čas, iz 2. člena pogodbe pa je razvidno, da se pogodba sklepa zaradi povečanega obsega dela. Tudi iz obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2011 izhaja, da razlog povečanega obsega dela pri delodajalcu ne obstaja več. Tožena stranka je torej šele v odgovoru na tožbo kot razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas trdila, da je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas neizpolnjevanje razpisnih pogojev.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka dokazala zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer pa dokaznemu predlogu, da tožena stranka predloži prijave vseh kandidatov ni ugodila, ter ga je zavrnilo kot nepotrebnega. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je ugotovitev, da nihče ni izpolnjeval razpisnih pogojev, ključna za ugotovitev, da je izpolnjen prvi izmed pogojev iz tretjega odstavka 20. člena ZDR. Ne drži, da tožnik nima pravnega interesa, ker ga je tožena stranka izbrala izmed prijavljenih kandidatov, saj že sam sklep o izbiri kandidata z dne 19. 11. 2010 ne določa pravne podlage iz tretjega odstavka 20. člena ZDR. Okoliščine v zvezi s celotnim postopkom razpisa, izbire kandidata, pogodbe o zaposlitvi in obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, so pomembne za presojo, ali je bilo delovno razmerje sklenjeno s pogodbo o zaposlitvi za določen čas zakonito. Dejanskega stanja v zvezi z navedenim sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v nakazani smeri dopolniti dokazni postopek in tako izvesti potrebne dokaze, ki so predlagani v potrditev pravnoodločilnih okoliščin. Po dokazni oceni vseh izvedenih dokazov bo moralo sodišče prve stopnje ponovno ugotoviti vse pravnoodločilne okoliščine, se opredeliti do izpostavljenih tožnikovih trditev, da je v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri toženi stranki obstajala trajna potreba po njegovem delu, in s tem v zvezi zavzeti stališče do odločilnega vprašanja, ali je tožena stranka dokazala, da je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas obstajal zakoniti razlog, in nato o tožbenem zahtevku tožnika ponovno odločiti.

V obravnavani zadevi so podani pogoji za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, saj v kolikor bi pritožbeno sodišče želelo dopolniti postopek, bi moralo ponoviti že izvedene dokaze, s čimer bi po nepotrebnem podaljšalo postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).