Jedro

Ker zavarovanec oziroma delavec tožeče stranke, kljub dokončni odločbi zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o priznanju pravice do delne invalidske pokojnine, ni pričel delati s skrajšanim delovnim časom, temveč je imel še vedno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delo s polnim delovnim časom, in ker je imenovani zdravnik toženca odločil, da je bil zavarovanec oziroma delavec v spornem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, ima zavarovanec oziroma delavec tožeče stranke pravico do nadomestila plače med začasno zadržanostjo z dela za poln delovni čas, ki mu ga je tožeča stranka tudi izplačala, zato je toženec tožeči stranki dolžan refundirati izplačano nadomestilo, saj ni podan nobeden izmed izključitvenih razlogov iz 229. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroške odgovora na pritožbo trpi tožeča stranka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca, opr. št. ... z dne 16. 10. 2006 in št. ... z dne 23. 8. 2006. Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka za svojega delavca S.K. (v nadaljevanju: zavarovanec) upravičena s strani tožene stranke do refundacije nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela za polni delovni čas in sicer za obdobje od 1. 5. 2006 do 31. 5. 2006 v višini 593,97 EUR ter za obdobje od 1. 6. 2006 do 30. 6. 2006 v višini 570,32 EUR. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki plača premalo izplačano nadomestilo plače in sicer za obdobje od 1. 5. 2006 do 31. 5. 2006 v višini 296,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2006 dalje do plačila ter za obdobje od 1. 6. 2006 do 30. 6. 2006 v višini 285,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2006 dalje do plačila, ve v 8 dneh pod izvršbo. Višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo. Odločilo je tudi , da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 522,71 EUR pravdnih stroškov v 8 dneh od dneva izdaje sodbe pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo izključno na dejstvo, da zavarovancu ni bilo izplačano nadomestilo s strani ZPIZ, pri tem pa je v celoti ignoriralo predpise, ki urejajo pravico do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela, torej Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl., v nadaljevanju: ZZVZZ) ter Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in nasl., v nadaljevanju: POZZ). Skladno z navedenimi predpisi imenovani zdravnik odloča o začasni nezmožnosti za delo, ki ga zavarovana oseba opravlja. Pri tem ne odloča o tem, ali je zavarovanec nezmožen za delo 8 ali pa 4 ure, temveč ugotavlja, da le-ta za svoje delo, upoštevaje zavarovančevo delovno obveznost, ni zmožen. Le v primeru, če bi imenovani zdravnik na primer odločil, da je bil zavarovanec v spornem času za delo zmožen le za določeno število ur, bi to v odločbi tudi opredelil. Pri tem ne gre enačiti začasne zadržanosti od dela, ki jo ugotavlja imenovani zdravnik tožene stranke od pravice do nadomestila, o kateri odloča Območna enota ZZZS, ki pa je poleg nezmožnosti za delo pogojena tudi z dejstvom, da zavarovanec v tem času dejansko ni delal. Pravica do nadomestila gre zavarovancu za čas njegove začasne (in ne trajne) zadržanosti od dela in sicer za delovne dneve oziroma delovne ure, ko je zadržan od dela, kot tudi za praznične in druge dela proste dni, določene z zakonom (28. in 29. člen ZZVZZ). V 229. členu POZZ so opredeljene situacije, ko je zavarovanec sicer začasno zadržan od dela, vendar se nadomestilo iz tega naslova zaradi taksativno naštetih razlogov ne izplačuje delodajalcu. V konkretnem primeru pa je bil zavarovanec za 4 ure trajno nezmožen za delo in tako dejansko za 4 ure trajno in ne začasno zadržan od dela. Nepravilna in nerazumljiva je navedba sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri odločanju ni bila vezana na dokončno odločbo ZPIZ ter da je znašala delovna obveznost zavarovanca za sporno obdobje osem ur. Odločba ZPIZ o ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti je postala dokončna in s tem tudi izvršljiva, navedene odločbe pa nikakor ni moč ignorirati, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe. Od dneva dokončnosti odločbe ZPIZ dalje, zavarovanec ni mogel več imeti delovnega razmerja za osem urni delovni čas, saj bi to pomenilo kršitev njegovih pravic, ki izhajajo iz dokončnega upravnega akta. Pričetek izplačevanja nadomestila plače za čas ugotovljene trajne nezmožnosti za delo, ki se presoja po določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1) pa ne vpliva na dejstvo, da ima zavarovanec od dne dokončnosti navedene odločbe dalje pravico do dela v skrajšanem delovnem času. Zato po mnenju tožene stranke ni nobenega dvoma, da nadomestilo za 4 ure, lahko bremeni le pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ne tožene stranke. Tožena stranka bi bila dolžna plačati nadomestilo le v primeru, če zavarovanec kljub dokončnosti invalidske odločbe ne bi mogel začeti delati s skrajšanim delovnim časom zaradi opravičenega razloga – bolezni. Tožena stranka ne more nositi posledic zaradi trajanja postopkov pri tožeči stranki. Prav tako tudi morebitna nedorečenost predpisov ne more pomeniti obveznosti za toženo stranko. V zvezi z dejstvom, da je bilo po končanem predsodnem postopku s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 11. 1. 2007 odločeno, da je bil zavarovanec invalid I. kategorije invalidnosti od 1. 2. 2005 dalje, tožena stranka še navaja, da je predmet presoje v konkretnem sporu pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke glede na pravno in dejansko stanje ob njeni izdaji. V zadevnem postopku se torej presoja le, ali je bil predsodni postopek in izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, ne glede na morebitne spremembe dejanskega stanja po izdaji navedenih odločb. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se odpravita izpodbijani odločbi tožene stranke, kot neutemeljen zavrne.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo nobenih postopkovnih kršitev. Pritožba tožene stranke je tako v celoti neutemeljena. Tožeča stranka je ravnala in postopala skladno z veljavnimi predpisi. Zavarovanec je imel skladno s predpisi veljavno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom 8 ur dnevno, vse do 11. 1. 2007, ko mu je skladno z delovnopravnimi, pokojninskimi in invalidskimi predpisi po samem zakonu prenehalo delovno razmerje zaradi upokojitve in ugotovitve I. kategorije invalidnosti. Pred tem je tožeča stranka (delodajalec) ob prejemu dokončne odločbe ZPIZ pričela z že opisanim postopkom premestitve zavarovanca na drugo delovno mesto in sicer na tisto delovno mesto, za katero je organ ZPIZ izrekel, da naj bi bilo ustrezno. Ker zavarovanec ponudbe na tem delovnem mestu ni sprejel in je zoper delodajalca vložil tožbo, je stopila v veljavo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tekom sodnega postopka pa je zavarovancu z 11. 1. 2007 zaradi ugotovljene I. kategorije invalidnosti po samem zakonu prenehalo delovno razmerje. Zavarovanec torej dejansko nikoli ni bil zaposlen za štiri ure, niti ni nastopil dela za štiri ure, niti ni v veljavo stopila pogodba o zaposlitvi za štiri ure dnevno. Odločbi ZPIZ (očitno gre za odločbi o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti) pa sta bili kasneje odpravljeni. Zavarovanec pa je bil tako vse do upokojitve dejansko začasno nezmožen za delo. Skladno s predpisi je bila tako podana obveznost delodajalca – tožeče stranke, da zavarovancu izplačuje nadomestilo plače za polni delovni čas, vse do upokojitve. Glede na navedeno je torej tožeča stranka upravičena do refundacije tega nadomestila za polni delovni čas. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v celoti zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi vse stroške odgovora na pritožbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP).

V sporni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca, opr. št. ... z dne 16. 10. 2006 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 23. 8. 2006. Tožena stranka je v predsodnem postopku odločila, da se tožeči stranki v breme sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja refundira nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od del zavarovanca v obdobju od 1. 5. 2006 do 31. 5. 2006 za polovico polnega delovnega časa v višini 71.169,90 SIT (296,98 EUR) ter od 1. 6. 2006 do 30. 6. 2006 za polovico polnega delovnega časa v višini 68.335,10 SIT (285,15 EUR). V preostalem je bil zahtevek tožeče stranke zavrnjen. V zadevi je torej sporno, ali je delodajalec (tožeča stranka) upravičena do refundacije denarnega nadomestila za svojega delavca S.K. (zavarovanec) za sporno obdobje zgolj za polovico polnega delovnega časa (4 ure) ali za poln delovni čas (8 ur).

Za razsojo predmetne zadeve je pri tem bistvena ugotovitev, da je imel zavarovanec sklenjeno pogodbo z delodajalcem (tožečo stranko) za 8 urni delovni čas. Z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, opr. št. ... z dne 17. 10. 2005 je bil zavarovanec razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljal psihofizično lažja dela, brez prenašanja in dvigovanja bremen nad 10 kg in brez dolgotrajnih fleksijskih obremenitev ledvene hrbtenice s polovico polnega delovnega časa od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 2. 2005 dalje. Navedena odločba, kakor tudi prvostopenjska odločba opr. št. ... z dne 1. 3. 2005 pa sta bili s sodbo Delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Ps 3045/2005 z dne 21. 6. 2006 odpravljeni in je bil zavarovanec s 1. 2. 2005 zaradi bolezni razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in mu je bila od tedaj dalje priznana pravica do invalidske pokojnine, ki pa se zavarovancu skladno z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 761/2006 z dne 21. 6. 2006 izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja.

Skladno z 2. odstavkom 262. člena ZPIZ-1 se odločba, s katero so priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku. Glede na navedeno določbo je bil torej delodajalec dolžan izvršiti dokončno odločbo ZPIZ z dne 17. 10 2005, vendar pa očitno odločba ni bila izvršena oziroma je v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi potekal spor pred delovnim sodiščem pod opr. št. Pd 105/2006. Poleg navedenih dejstev pa je za razsojo v predmetni zadevi bistvena tudi ugotovitev, da je tožena stranka oziroma njen organ, torej imenovani zdravnik z odločbo, opr. št. ... z dne 30. 3. 2006 odločil, da je bil zavarovanec od 31. 3. 2006 do 1. 6. 2006 začasno nezmožen za delo (bolezen). Z odločbo opr. št. ... z dne 1. 6. 2006 je isti organ tudi za obdobje od 2. 6. 2006 do 3. 8. 2006 ugotovil začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni.

Delna invalidska pokojnina se invalidu III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela v skrajšanem delovnem času skladno s 1. odstavkom 159. člena ZPIZ-1 izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. V spornem primeru zavarovanec ni začel delati s skrajšanim delovnim časom, niti ni bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi skladno z 2. odstavkom 47. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl., v nadaljevanju: ZDR).

Ob dejstvu, da zavarovanec oziroma delavec tožeče stranke S.K. ni začel delati s skrajšanim delovnim časom, temveč je še vedno imel pogodbo o zaposlitvi za delo s polnim delovnim časom ter nadalje ob dejstvu, da iz izreka že citiranih odločb imenovanega zdravnika izhaja, da zavarovanec v spornem obdobju začasno ni bil zmožen za delo zaradi bolezni, mu v tem primeru skladno z 2. odstavkom 29. členom ZZVZZ pripada nadomestilo za dneve oziroma delovne ure zadržanosti od dela. Tožeča stranka je očitno nadomestilo za poln delovni čas plačala zavarovancu. Skladno s 4. odstavkom 229. člena je tožena stranka, torej zavod dolžan delodajalcu (tožeči stranki) izplačati nadomestilo (refundirati nadomestilo), kajti v spornem primeru tudi ni podan nobeden od izključitvenih razlogov, naveden v 4. odstavku 229. člena POZZ, da bi bil zavod prost svoje obveznosti.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bil sicer zavarovanec popolnoma nezmožen za delo v spornem obdobju, vendar glede na dejstvo, da mu je bila priznana pravica do dela v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno, je po mnenju tožene stranke le-ta dolžna refundirati zgolj nadomestilo za štiri ure, za preostale štiri ure pa naj bi nadomestilo (delno invalidsko pokojnino) izplačal ZPIZ, pa pritožbeno sodišče poudarja, da delavec oziroma zavarovanec ni pričel delati s skrajšanim delovnim časom in torej ni podpisal nove pogodbe o zaposlitvi. To pa pomeni, da je bila njegova delovna obveznost v spornem obdobju še vedno po 8 ur dnevno in če za tisti čas ne bi bila ugotovljena začasna nezmožnost za delo, bi mu moral delodajalec plačati plačo za poln delovni čas. Ker pa je bilo skladno z že citiranimi odločbami imenovanega zdravnika ugotovljena začasna nezmožnost za delo, to pomeni, da je bil zavarovanec upravičen do nadomestila za poln delovni čas. Dejstvo, da je dobil dokončno priznane pravice iz invalidskega zavarovanja prej, preden je nastopil delo s skrajšanim delovnim časom, ob ugotovitvi, da je lahko realiziral pravice iz invalidskega zavarovanja šele, ko je, oziroma bi pričel z delom s krajšim delovnim časom, na njegovo pravico do polnega denarnega nadomestila zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni ne vpliva, kot je to razsodilo tudi že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v drugi zadevi pod opr. št. VIII Ips 251/2006 z dne 4. 12. 2007. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov odgovora na pritožbo pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz navedenega odgovora izhajajo zgolj povzetki navedb, kot so bili podani že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Odgovor na pritožbo torej ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, zato je pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.