Jedro

Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku parcelacije, ki teče po določbah 47. do 52. člena ZEN. Predlagatelje tega postopka določa 48. člen ZEN. Eden od njih je razlastitveni upravičenec, če se parcelacija izvaja zaradi razlastitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano prvostopno odločbo so bile v katastrski občini … v postopku evidentiranja parcelacije ugotovljene spremembe glede ukinjenih in na novo nastalih parcel, v zvezi s tožniki pa je relevantna odločitev, da se ukine parcela 583/170, iz katere nastanejo nove parcele 583/194, 583/195 in 583/196. Grafični prikaz in stanje parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami je obvezna priloga te odločbe.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je Geodetsko podjetje Merilo d.o.o. po pooblastilu Občine X. dne 19. 4. 2013 na območni geodetski upravi vložilo zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja parcelacije parcel 583/79, 583/145, 583/170 in 583/182 v k.o. …. Zahtevi je bil priložen elaborat, ki ga je po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru izdelalo Geodetsko podjetje A. d.o.o., potrdil pa ga je odgovorni geodet B.B.. Prvostopni organ je opravil preizkus vloge po 51. členu ZEN ter 13. in 14. členu Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) in ugotovil, da ni razlogov za zavrženje oziroma zavrnitev vloge. Ugotovljeno je bilo, da se je meja obstoječe ceste, ki ni evidentirana v zemljiškem katastru, določila po zunanjem robu cestnega sveta in so se določili samo lomi meje ceste v skladu s 14. členom ZCes-1. Tožeče stranke se parcelacije na terenu niso udeležile, bile pa so pravilno vabljene, zato njihova nenavzočnost ali nestrinjanje z določitvijo meje ceste po zunanjem robu cestnega sveta ne zadrži izdaje odločbe o evidentiranju parcelacije v zemljiškem katastru. V skladu s prvim odstavkom 52. člena ZEN je bilo o zadevi odločeno v skrajšanem ugotovitvenem postopku.

3. Tožniki so se zoper to odločbo pritožili, Ministrstvo za okolje in prostor pa je z uvodu navedeno odločbo njihovo pritožbo zavrnilo. Drugostopni organ ugotavlja, da je prvostopna odločitev pravilna, dodaja pa, da je pravna podlaga za parcelacijo pravnomočna odločba o dovolitvi parcelacije št. 352-32/2009-25 z dne 1. 8. 2011, ki jo je izdala Upravna enota Ptuj v postopku razlastitve. Razlastitev je bila predlagana zaradi ureditve lastništva obstoječe javne ceste. V takem primeru se na predlog razlastitvenega upravičenca z odločbo dovoli izvedba parcelacije (prvi odstavek 101. člena Zakona o urejanju prostora - v nadaljevanju ZUreP-1).

4. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da parc. št. 583/170 k.o. … spada v zaščiteno kmetijo na podlagi odločbe Upravne enote Ptuj z dne 17. 3. 2010, zato meni, da na tem zemljišču parcelacija ni dovoljena. Zatrjuje, da vzporedno s sedaj sporno parcelacijo že potekata dve javni cesti, ki jih Občina X. sedaj več ne vzdržuje, v preteklosti pa sta bili obe vzdrževani. Res pa je, da ti dve cesti potekata po parcelnih mejah in na njih obstaja veliko število ovinkov, sedaj zarisana nova trasa, ki je razlog za sporno parcelacijo, pa je zarisana skozi gozd popolnoma ravno. Tožeča stranka meni, da je nova pot povsem nepotrebna in je zgrajena predvsem za dostope do vikendov. Zanika, da bi bila Občina X. upravljalka te ceste, saj to sploh ni cesta, ampak gre za gozdno vleko. Gozdnih vlek v zasebni lasti pa Občina X. ni upravljala. Ker Občina X. ni upravljalka obstoječe gozdne ceste, tudi nima zakonske podlage za vložitev zahteve po ZCes-1, zato je glede tega zmotno uporabljeno materialno pravo ter zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tožeča stranka navaja, da je neresnična navedba, da se tožniki parcelacije na terenu niso udeležili in da so bili pravilno vabljeni, saj so postali lastniki tega zemljišča šele 16. 9. 2015, ko so ga podedovali. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

6. Odgovor na tožbo pa je vložila Občina X., ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu 3. alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pojasnjuje, da se je opravil postopek evidentiranja parcelacije v okviru razlastitvenega postopka št. 352-32/2009, ki se vodi zoper lastnine nepremičnin s parc. št. 583/170 k.o. …, to je tožnike. Po tej parceli namreč poteka kategorizirana javna pot št. JP 740730, ki je še v lasti tožnikov, zato je udeleženka pričela z razlastitvenim postopkom. To pot je Občina X. kategorizirala kot javno pot z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Občini X., zato je tudi upravljavka javne poti, ki jo redno vzdržuje, pluži in po njej vrši odvoz odpadkov. Za parcelacijo je Občina X. na podlagi pravnomočne odločbe o dovolitvi parcelacije št. 352-32/2009-25 z dne 1. 8. 2011, ki jo je izdala Upravna enota Ptuj, pooblastila Geodetsko podjetje A. d.o.o.. Ta odločba je bila preizkušena tako v pritožbenem postopku kot tudi pred Upravnim sodiščem RS, ki je odločilo, da je odločba o dovolitvi parcelacije pravilna in zakonita.

7. Prizadeta stranka zavrača tožbene navedbe in navaja, da ta cesta kot edini dostop do hiš bližnjih stanovalcev obstaja in se uporablja že več kot 50 let in prizadeti stranki ni znano, na kateri drugi dve cesti, ki naj bi že obstajali, se nanašajo navedbe tožeče stranke. Zanika tudi navedbe, da se problematika ureditve mreže javnih poti ureja zaradi parcialnih zasebnih interesov. Prizadeta stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne in priglaša stroške tega upravnega spora.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmetna odločba je bila izdana v postopku parcelacije, ki teče po določbah 47. do 52. člena ZEN. Predlagatelje tega postopka določa 48. člen ZEN. Eden od njih je razlastitveni upravičenec, če se parcelacija izvaja zaradi razlastitve (peti odstavek 48. člena ZEN). Tako je potekal tudi postopek v obravnavani zadevi. V postopku razlastitve, ki se je začel na zahtevo Občine X., je bila dne 1. 8. 2011 izdana odločba št. 352-32/2009-25 na podlagi 101. člena ZUreP-1. Slednji določa, da lahko tekom postopka razlastitve upravni organ na podlagi predloga razlastitvenega upravičenca z odločbo dovoli izvedbo postopka za ureditev mej, parcelacije, merjenj, raziskav terena in drugih pripravljalnih del na nepremičninah, predvidenih za razlastitev. Na tej podlagi je bila izdana odločba z dne 1. 8. 2011, s katero je bila dovoljena izvedba postopka za ureditev mej oziroma postopek parcelacije, v tem pa se odmeri del zemljišča s parcelno št. 583/170 k.o. …, po katerem poteka obstoječa cesta na Veliko Ravno. Ta odločba je postala pravnomočna na podlagi sodbe Upravnega sodišča, oddelka v Mariboru, št. II U 517/2011-20 z dne 3. 10. 2012. 10. V tem upravnem sporu izpodbijana odločba je bila pravilno izdana na podlagi določb 47. do 52. člena ZEN in je tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more ovreči. Neutemeljene so tožbene navedbe, da ZCes-1 Občini X. ne daje podlage za uvedbo postopka parcelacije, saj materialnopravna podlaga za to ni v določbah ZCes-1, ampak v določbi petega odstavka 48. člena ZEN.

11. Tožbene navedbe, da je parcelacija nepotrebna, ker sta na voljo še dve drugi cesti na navedenem območju, pa se po vsebini nanašajo na odločanje v postopku razlastitve. Razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice je namreč dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (drugi odstavek 93. člena ZUreP-1). Tožniki lahko torej tovrstne ugovore uveljavljajo v postopku razlastitve, na odločanje v postopku parcelacije, ki sama po sebi ne pomeni spremembe glede lastninske pravice na predmetni nepremičnini, pa ne vplivajo. Enako velja tudi za ugovor, da sodi predmetno zemljišče v sklop zaščitene kmetije. Ob tem je dodati, da tretji odstavek 101. člena ZUreP-1 določa, da v primeru, da upravni organ pravnomočno zavrne zahtevo za razlastitev, geodetska uprava na zahtevo razlastitvenega zavezanca odpravi odločbo o parcelaciji, izdano v okviru pripravljalnih del. Izvedba pripravljalnih del po 101. členu ZUreP-1 torej na odločitev o utemeljenosti zahteve za razlastitev ne vpliva.

12. Neutemeljene pa so tudi tožbene navedbe v zvezi z vabilom tožnikov na mejno obravnavo v postopku parcelacije na kraju samem. Mejna obravnava se je vršila dne 10. 4. 2013 nanjo pa so bili tožniki kot dediči po pokojnem C.C. pravilno vabljeni, kot izhaja iz povratnic v upravnem spisu. K temu je dodati, da je pravni prednik tožnikov umrl dne 3. 2. 2013, pokojnikova zapuščina pa preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku smrti (132. člen Zakon o dedovanju), zato tudi glede tega izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati postopkovnih nepravilnosti.

13. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 14. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je o stroških tožeče stranke odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

15. Stroške pa je v predmetni zadevi priglasila tudi Občina X., ki v tem postopku sodeluje po prvem odstavku 19. člena ZUS-1. V tem postopku je sodelovala na strani tožene stranke, saj se je zavzemala za zavrnitev tožbe. Po prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katerega je treba uporabiti v skladu z 22. členom ZUS-1, mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Pri tem pa je treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, po katerem se stranki vrnejo le potrebni stroški. Stroški za posamezno vlogo pa so potrebni, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča prizadeta stranka takšnih navedb v odgovoru na tožbo ne navaja. V odgovoru na tožbo se namreč strinja z izpodbijano odločitvijo in povzema potek postopka. Po obrazloženem prizadeta stranka do povrnitve stroškov ni upravičena.

16. Glede na to je sodišče o stroških odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.